Jernej Županič je prevajalec in lektor, sicer pa avtor dveh romanov – Mamuti (2018) in Behemot (2019) – ter dveh pesniških zbirk – Tatar (2016) in Orodje za razgradnjo imperija. Zaradi slednje, ki je letos izšla pri založbi LUD Literatura, je nastal tudi ta pogovor.Preberi

Slikar in prozaist Arjan Pregl si želi, da bi kulturna produkcija in umetnost v dnevne novice prodirali tudi zaradi samih sebe, in ne zgolj zaradi svojih škandalov – kakor denimo ob odpovedi in nato potrditvi razstave v Bruslju, ob farsi, ki mu je požrla, kot je dejal, kar nekaj energije.

Esad Babačić (1965) je bržkone eden tistih ustvarjalcev, ki svojo nekonvencionalno pesniško govorico vztrajno ohranjajo že desetletja. Začel je s pankom pri bendu Via ofenziva v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot pevec in tekstopisec, ta isti pank pa je leta 1986 pretopil v svojo prvo knjižno izdajo Kavala.

Tvoj romaneskni prvenec Hladna veriga spremlja življenje članov družine Gartner, predvsem Deje in Tima, v času skoraj štiridesetih let. Prvi dogodki se zgodijo, ko je Deja najstnica, roman pa se konča s 26-letnim Timom, njenim sinom.

Ponavadi on zastavlja vprašanja, tokrat naj vprašanja nekoliko razkrijejo njega: Marko Golja, pisatelj, komparativist, novinar Radia Slovenija. Rojen v Mariboru pred šestimi desetletji, živi v Ljubljani.

Marko Sosič, rojen leta 1958 v Trstu, se je na seznam pisateljev vpisal leta 1990, ko je napisal zbirko novelet Rosa na steklu. Štiri leta kasneje je bralcem ponudil avtobiografsko gledališko kroniko Tisoč dni, dvesto noči, ki je nastala kot izkušnja štiriletnega (1991–1994) umetniškega vodenja SNG Nova Gorica. Kot literat je največji uspeh, tako med bralci kot med kritiki, doživel s kratkim romanom Balerina, balerina, ki na svet gleda iz perspektive prizadetega dekleta. Pripoved, kiPreberi

Peter Svetina (1970) se podpisuje pod desetine pesniških in proznih del za otroke (denimo Kako zorijo ježevci, Molitvice s stopnic, Timbuktu, Timbuktu, Spoznal sem te po rdečih nogavicah, Modrost nilskih konjev, Ropotarna, Debela pekovka, Sosed pod stropom), ki spadajo v sam vrh sodobnega slovenskega literarnega ustvarjanja.

Jolka Milič (1926) je pesnica, publicistka, »premišljevalka, nato bralka in posledično zelo dober reagent«, v prvi vrsti pa prevajalka, ki slovensko pesniško besedo najpogosteje širi čez zahodno mejo. Dovolj je pokukati v italijanske časopise in literarne revije (na primer I fili d’aquilone), preleteti obsežno bibliografijo prevedenih avtorjev (preveč jih je, a omenimo vsaj Kosovela, Šalamuna, Kocbeka, Kosmača, Zlobca, Milo Kačič, Minattija, Ostija in Barbaro Korun), ki jim je pogosto sama poiskala založnika, pregledati dolg seznamPreberi

Vse se začne konec šestdesetih let, čeprav svojo prvo dolgo igro, Norce, napiše že na začetku tega desetletja. Vendar igra zaradi različnih »norcev« ostane neobjavljena in neuprizorjena do konca šestdesetih. Konec šestdesetih prinese nastanek gledališča Pupilije Ferkeverk, ustanovitev Eksperimentalnega gledališča Glej in nove igre: Znamke, nakar še Emilija, Igrajte tumor v glavi in onesnaženje zraka.

Roland Barthes, francoski mislec in teoretik, ki se je med drugim ukvarjal z literarno teorijo, semiotiko in strukturalizmom, je 26. oktobra 1977, dan po materini smrti, začel na manjše lističe beležiti svoje žalovanje za osebo, ki jo je imel najraje na svetu. Ta večinoma kratka intimna avtorjeva razmišljanja so pozneje izšla v knjižni obliki z naslovom Dnevnik žalovanja, letos ga je v slovenski jezik prevedla (ter mu napisala spremno besedo) Suzana Koncut.