»Kadar je nekaj v nebo vpijoče, / to po vsej verjetnosti ni povezano / z nebom, ampak s človekom. / Nočem več gledati in nočem mižati.« Tako Maja Vidmar pristavi v »Nepoetičnem dodatku z elementom prezgodnje pomiritve« v pesmi »To ni še nič«. Njena zadnja pesniška zbirka z naslovom Pojavi se res spušča z neba na človeka in se giblje skozi neugodje, bolečino, hkrati pa s humorjem in sočutjem stopa na vse tiste robove, ki bralca pretresejo in presunejo. Noče več gledati, noče pa tudi mižati.Preberi

Tina Vrščaj (1987) je literarna kritičarka, ki je kritiške zapise desetletje objavljala v Delu, Literaturi in Pogledih ter polovico tega obdobja sodelovala v komisiji za nagrado kresnik. Letos je izšla knjiga Kritičarka na drevesu, ki z obsežnim izborom kritik nudi vpogled v njeno (ob)sodbo slovenskih romanov in, morda malce presenetljivo, tudi zaokroža njen kritiški opus.

Pred kratkim je Andrej Blatnik svoje kolumne, komentarje in spremne besede iz zadnjih let zbral v »Nezbranem delu«. Seveda se tudi v tej zbirki »majhnih premislekov« v prvi vrsti posveča knjigi – kot bralec, kot pisec, kot urednik, pa tudi kot dolgoleten preučevalec bralskih in prodajnih trendov pri nas in na tujem.

Izraelski pisatelj Etgar Keret je bil s svojim presenetljivim humorjem in zgodbami s poudarjeno človeško noto med slovenskim bralstvom lepo sprejet že z zbirko "Še zadnja zgodba in konec" (LUD Literatura, 2014, prevedla Andrej Blatnik in Julija Potrč Šavli), ob izidu prevoda njegove najnovejše kratkoprozne zbirke "Polêti že!" (prevedla Julija Potrč Šavli) pa smo z njim spregovorili o novih tehnologijah, človeških apetitih, iskanju stika in trenutni situaciji, napisal pa nam je tudi posvetilo.

Začeti moramo razmišljati onkraj ideje, da je človek samozadostna, posamična entiteta, saj se ogromen del sveta nahaja v nas, hkrati pa smo sami del sistemov, ki so mnogo večji od nas.

Spo­sobnost, ki je pripomogla k temu, da je bil moj prevod kljub nekaterim pomanjkljivostim uspešen – in mislim, da to velja za moje prevajanje na splošno –, je dejstvo, da se mi ob branju prikazujejo slike; ko berem, vidim podobe

»Mislim, da se stvari spremenijo le, če se spremenijo storilci. #MeToo gibanje se je po večini fokusiralo na žrtve, kar je seveda zelo dobro. Mislim pa, da je treba govoriti tudi o storilcih.«

Knjižnica MGL je zbirka, katere učinki so zelo vidni. Njene sledi je iskati v predstavah, v debatah ob njihovih študijih, obenem pa tudi zbirka vsaj do neke mere biva kot odmev tekočega gledališkega dogajanja. Na ta način biva med prakso in teorijo, med literarnim in gledališkim.

Navsezadnje je literatura človeško dejanje, ne le regionalno ali nacionalno, pravi v Sloveniji živeči Saïd Khatibi, ki je med letošnjimi nominiranci za prestižno literarno nagrado IPAF, neuradno imenovano tudi »arabski booker«.

Če besede uporabljamo, jim po eni strani podelimo moč, po drugi jim jo pa tudi odvzamemo.