Ob koncu leta Dostojevskega

Leto 2021 je zaznamovala 200-letnica rojstva Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, čigar delo predstavlja enega vogelnih kamnov sodobne ruske in svetovne književnosti. To leto je tudi v slovenskem kulturnem prostoru vzburkalo prevajalsko, založniško in znanstveno soočanje z Dostojevskim, kakršnega – zgoščenega v tako kratko obdobje, ki ga je poleg tega zaznamovalo nujno omejevanje javnega in kulturnega življenja zaradi pandemije – ta prostor verjetno ne pomni. Prav ob koncu tega leta se imamo tako priložnost o Dostojevskem pogovoriti z Borutom Kraševcem, enim vodilnih slovenskih prevajalcev ruske literature, poznavalcem Dostojevskega (prevedel je med drugim Brate Karamazove) in priznanim pisateljem, čigar roman Agni je letos prejel prestižno nagrado kresnik. Njegov prevod biografije Dostojevski Ljudmile Saraskine, ki je letos izšel v Literaturini zbirki Labirinti, predstavlja prvo integralno biografijo Dostojevskega v slovenskem jeziku.

Za začetek nekoliko humorno in polemično vprašanje. Vladimir Nabokov, tudi sam eden klasikov ruske (in ameriške) literature, je leta 1964 v intervjuju za revijo Playboy dejal: »Neruski bralci se ne zavedajo dvojega: vsi Rusi ne ljubijo Dostojevskega tako, kot ga Američani, in večina tistih, ki ga, ga častijo kot mistika, in ne kot pisatelja. Bil je prerok, teatralen žurnalist in površen komik.« V kolikšni meri bi lahko dali Nabokovu prav?

Nabokov je bil literarni snob in ni maral skoraj nikogar ‒ že zato bi morali njegove izjave jemati z rezervo. Poleg tega je Nabokov na Dostojevskega gledal s svoje specifične pisateljske pozicije, ki je izrazito estetska. Nabokovu se je večnost razkrivala v lepoti jezika in umetniških postopkov, Dostojevski pa jo je iskal predvsem v svetu idej in vere. Dostojevskemu je, kot je znano, pogosto zmanjkovalo časa za »umetniško« obdelavo svojih besedil, poleg tega je včasih uporabljal naivno motivacijo dogajanja, ki je značilna za slabo žanrsko literaturo, občasno ga je zanašalo v melodramo ipd. Nabokovu vse to seveda ni moglo biti všeč. Poleg tega sta Nabokov in Dostojevski popolnoma neskladna po temperamentu: Nabokovu, ki je zadržan in v tem vidi vrlino, se je Dostojevski v svoji čustveni neobrzdanosti zdel preveč histeričen. Govoriti o Bogu na način, kot govori Dostojevski, torej tako odkrito, razgaljeno, je bilo za Nabokova neokusno ‒ on je o teh stvareh govoril posredno, prek metafore. Nabokov je zaradi svoje pisateljske pozicije, ki je sicer popolnoma legitimna, spregledal tisto, kar je pri Dostojevskem najboljše in inovativno: psihologizacijo, idejni svet s tezami in antitezami ter polifono strukturo romanov. Ampak to, da en velik pisatelj včasih ne razume ali noče razumeti drugega velikega pisatelja, se mi zdi normalno in govori o tem, da obstaja veliko poti in da je mogoče biti velik na različne načine.

Vaš prevod obsežne biografije Dostojevski Ljudmile Saraskine predstavlja pomemben prispevek k poznavanju in dojemanju Dostojevskega v slovenskem kulturnem prostoru – že zato, ker gre za prvo celovito biografijo v slovenskem jeziku in ker ste si za prevod izbrali eno najnovejših, »najmlajših« velikih biografij, ki je nastala pred kakšnimi desetimi leti. Ali menite, da knjiga v skladu s tem podaja karseda sočasno, relevantno in celovito videnje Dostojevskega?

Biografija Saraskine je klasična, resna literarnozgodovinska biografija, ki upošteva vsa pretekla in sodobna faktografska spoznanja o Dostojevskem, hkrati pa skuša pokazati tudi njegovo duhovno biografijo v navezavi na umetniška dela in njihovo interpretacijo. Zastavljena je tako, da je namenjena predvsem tistim, ki so Dostojevskega že prebrali. Njen namen ni popularizacija pisatelja med širokim občinstvom, ampak poglobitev njegovega poznavanja prek biografije, dinamične duhovne podobe in tudi orisa dobe, v kateri je živel. Brez vsega tega se je v resnici težko orientirati v ustvarjanju Dostojevskega in ga pravilno interpretirati. Kot taka biografija Saraskine poda zelo celovito in poglobljeno podobo pisatelja.

Ali menite, da bi v bližnji prihodnosti koristil še slovenski prevod katere druge pomembne biografije Dostojevskega, recimo kakšne, ki je nastala izven rusko govorečega prostora. Na misel mi pride zlasti obsežno delo Dostojevski: Pisatelj v svojem času Josepha Franka (Dostoevsky: A Writer in His Time)?

Frankove biografije nisem bral. Takšne biografije so sicer tako obsežne in produkcijsko drage, da v bližnji prihodnosti najbrž ne bo kakšnega novega prevoda. Prej je pričakovati prevod biografije z bolj popularnim pristopom k pisateljevemu življenju, kakršna je na primer Saga o Dostojevskih Igorja Volgina, ki govori predvsem o pisateljevem odnosu do obeh žen in ljubice Apolinarije Suslove. Iz čisto pragmatičnih razlogov, kot je na primer prevajanje citatov, ki jih v takih delih zmeraj mrgoli in povečini še niso prevedeni v slovenščino, je bolje, da se prevaja biografije, ki so jih napisali rojaki obravnavanih pisateljev, se pravi, da se prevaja iz jezika, v katerem je pisatelj ustvarjal in ga uporabljal v vsakdanjem življenju. V nasprotnem primeru je treba pri citatih delati prevod prevoda, to pa ni dobro. Pri prevajanju biografij, napisanih v drugem jeziku, na primer angleških biografij o ruskem pisatelju, se zmeraj pojavi tudi ogromno stvarnih napak, ker jih prevajajo ljudje, ki praviloma slabo poznajo izvirno, v našem primeru rusko kulturo.

Avtorica biografijo zaključuje z monumentalnim citatom »Vse se je zgodilo po Dostojevskem«. Ali se strinjate, da pri branju Dostojevskega L. Saraskine opazimo določen »panegirični«, slaviteljski modus pripovedi o velikem umetniku, ki lahko pri dedičih maksime o »smrti avtorja« vzbuja nekakšno začudenje in celo nelagodje?

Iz knjige je razvidno, da ima avtorica do Dostojevskega pozitiven odnos in da je Dostojevski s svojim opusom in biografijo nekaj največjega, kar se ji je zgodilo v življenju. To razumem in pozdravljam ‒ tudi meni Dostojevski pomeni veliko. Že v svoji osnovi se mi zdi zgrešeno, da bi se literarni zgodovinar ukvarjal s pisateljem, ki mu ni blizu. Kot nekdo, ki tudi sam piše in vidi, čuti, od kod raste literarno delo, gledam na razmišljanja o »smrti avtorja« kot na precej bizarno akademsko teoretiziranje in jih ne jemljem resno. Najboljši dokaz za to je prav biografija Dostojevskega, vse to razboleno, nevrotično, strastno življenje, polno duhovnih vzponov in padcev, ki še danes vznemirja milijone ljudi po svetu.

Saraskina »novim« raziskovalcem in biografom Dostojevskega med drugim očita »peklenske predpostavke, nespodobne domneve, žaljiva podtikanja« ter da bi radi »za vsako ceno prelomili s tradicijo ›dolgočasne spodobnosti‹«. Ali menite, da gre, splošno gledano, za upravičen očitek? Ali bi »panegirični modus« biografije lahko rabil kot protiutež takšnim tendencam pri popisovanju umetniških dosežkov Dostojevskega ali pa velikih umetnikov nasploh?

Zadnja leta sem prebral kar nekaj biografij velikih umetnikov, ne samo Dostojevskega, in lahko rečem, da gre pogosto res prav za »nespodobne domneve« in »žaljiva podtikanja«. Nekateri biografi se ne omejujejo na navajanje dejstev, ki praviloma govorijo sama zase, ampak jih v želji po večji spektakularnosti, ali pa da bi ugajali tej ali oni ciljni skupini bralcev, dopolnjujejo z domnevami, ki so tudi v resnici take, kot da bi jih napisal kak Rakitin ali Smerdjakov. V našem času ni Rakitinov nič manj kot v dobi Dostojevskega. Razlogi za taka podtikanja so pogosto tudi ideološki ‒ kot vemo, je imel Dostojevski zmeraj, tako v preteklosti kot sedanjosti, veliko ideoloških nasprotnikov. Kar zadeva knjigo Saraskine, bi rekel, da v zadostni meri prikaže pisateljevo kompleksnost, notranjo protislovnost, nevrotičnost, strastnost, zaradi katere je pogosto stopal čez rob dopustnega in o čemer je tudi sam pisal. Z Dostojevskim gotovo ni bilo lahko živeti ne njegovim bližnjim ne prijateljem. Vse to je v knjigi dobro prikazano.

Leto 2021 je bilo tudi na Slovenskem v pravem pomenu »leto Dostojevskega«. Mnogim pomembnim publikacijam tega pisatelja in o tem pisatelju se je konec leta pridružil niz predavanj, ki je v podajanju raznolikih branj in refleksij združil mnoge mislece in javne intelektualce. V uvodu smo si dovolili spekulacijo, češ da gre za »soočenje z Dostojevskim, kakršnega ta prostor bržkone ne pomni«. V kolikšni meri bi se s tem strinjali? Ali je letos morda misel Dostojevskega in o Dostojevskem zaznamovala naš prostor do te mere, da bi lahko celo vplivala na nadaljnji potek slovenske javne debate v najširšem smislu?

Kako je z vplivom na javno debato, ne vem. Moja srečevanja in zbliževanja z Dostojevskim so bila zmeraj osebne narave ‒ to so bila tiha branja in poglobitve, vse te debate pa so bolj zunanja spremljava mojega poklicnega ukvarjanja z Dostojevskim, predvsem prevajanja. Sicer pa ja: Dostojevskega v naših medijih še nikoli ni bilo toliko in še nikoli se ni o njem javno izrekalo toliko ljudi. To je pač posledica obletnice, na katero smo se, tudi jaz, dolgo pripravljali in spodbujali k sodelovanju vse, ki so pri nas tako ali drugače povezani z Dostojevskim. Sam dobro stran okroglih obletnic vidim predvsem v tem, da je ob tej priložnosti laže pridobiti sredstva za obsežne prevodne projekte, kakršen je knjiga Saraskine. To je tudi priložnost, da se na novo prevede ali ponatisne kakšno pisateljevo delo ter ob povečani medijski pozornosti proda. Pomp ob obletnici bo potihnil, knjige pa bodo ostale in ljudje jih bodo brali, tiho, poglobljeno, na samem, tako kot je treba.

Ob koncu intervjuja še vprašanje, ki bolj kot vaše videnje Dostojevskega zadeva vašo osebno izkušnjo in veščino. Letos ste tudi sami v velikem slogu »zakorakali na književno sceno«. Ali vam je soočenje z Dostojevskim – kot bralcu in predvsem prevajalcu – na kakršenkoli način pomagalo izostriti pisateljsko umetnost? Ali je vplivalo na vašo umetnost v estetskem, duhovnem ali intelektualnem smislu?

Dostojevski je zame pomemben predvsem kot pisatelj, ki mi je pokazal, da je človeška duša vesolje in da je smiselno usmeriti pogled vase, vsaj eno oko ‒ tako veliko laže razumeš tudi zunanji svet, ki ga gledaš z drugim očesom. Zbudil mi je torej zanimanje za to, kar se dogaja v človeku, za nasprotja, notranje boje, duševni razvoj in iskanja. Veliko mi je dal v duhovnem pogledu ‒ prek njega sem vzpostavil svoj odnos do krščanstva, ki ga kot otrok socializma prej skoraj nisem poznal.

Marsikaj mi je dal tudi intelektualno: eksistencialistične teme, anatomija ideološkega fanatizma, kritika vere v napredek brez metafizične osnove ipd. Še najmanj me je nagovoril s publicistiko, ki je pogosto tendenciozna. Z estetskega gledišča mi je dal manj, so mi pa všeč njegovi dialogi, uporaba sociolektov, občudujem njegovo sposobnost pritisniti na bralčeva čustva ipd. Kot pisatelj mi je zanimiv tudi zato, ker je znal pisati berljivo in globoko hkrati. Tudi sam si želim pisati literaturo, ki bi bila berljiva in hkrati netrivialna.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS