»Knjiga mora biti sekira za zmrznjeno morje v nas.« (Kafka)

Monografija Trije sinovi. Franz Kafka in proza J. M. Coetzeeja, Philipa Rotha in W. G. Sebalda je natančna in z obsežnim aparatom podprta študija vpliva Franza Kafke (1883–1924) na tri moderne klasike – številna njihova dela so prevedena tudi v slovenščino. Avtor, sicer germanist in komparativist, mdr. predavatelj na Ameriški univerzi v Parizu, najprej v kratkem, a detajlnem uvodu, podprtem z Bloomovo teorijo o »tesnobi vplivanja«, predstavi recepcijo Kafkovih del, zlasti v nemško govorečih deželah in anglosaškem svetu, nato pa se interpretativno loti izbranih romanov. Ob tem se opira na številne – po večini primarne – vire in z različnih koncev osvetljuje učinkovanje »očeta« na svoje literarne »sinove«. Izogiba se občih mest in šolskih resnic o Kafki: bolj ga zanima tisto, kar je običajnim očem praviloma skrito. Philip Roth (1933–2018), W. G. Sebald (1944–2001) in J. M. Coetzee (1944) so se k svojemu »očetu« vračali večkrat in skozi nekaj dolgih desetletij. Njihova »uporaba« Kafke je nemalokrat avtorsko samorefleksivna, razložljiva tudi ob pomoči avtobiografskih detajlov in posebnosti pisateljskih opusov vseh treh. Kako različno in čisto konkretno je Kafka vplival na njihovo pisanje – tudi v tem se skriva resnica o univerzalnosti njegove literature. Medinova knjiga je sveža dopolnitev literarnozgodovinske klasike Maxa Broda Kafka. Biografija, ki je nedavno prav tako izšla v zbirki Labirinti. Že leta 1995, na samem začetku izhajanja te zbirke, pa je v njej izšla teoretska uspešnica G. Deleuza in F. Guattarija Kafka. Za manjšinsko književnost. Zgodbe o Kafki in Labirintih torej še ni konec. 

Jernej Županič je diplomiral iz filozofije in primerjalne književnosti. Avtor dveh pesniških zbirk in dveh romanov, dobitnik kritiškega sita za roman Mamuti, za prevajalsko delo pa nagrade Radojke Vrančič. Za zbirko Labirinti je leta 2019 prevedel knjigo D. F. Wallacea To je voda in drugi eseji.

Nekaj dolgih mesecev, ki si jih kot prevajalec preživel ob dokaj zahtevni Medinovi knjigi o Kafki in njegovih »treh sinovih« – upam, da ni bilo kot pred vrati postave ali celo, bognedaj, kot v kazenski koloniji. Pa vseeno: kaj so bili pri Medinu najtrši prevajalski orehi? Če pustiva – domnevam – naporno iskanje in preverjanje številnih referenc ob strani …

Še največ preglavic mi je povzročala, recimo temu tako, »trda teorija« – torej visokoznanstveni koncepti s področij, ki mi niso bila nikoli ali pa mi niso več dovolj domača. Za začetek, že takoj v prvem poglavju, Bloomov pristop h kritiki, ki je precej specifičen, poln terminologije, ki je od prej ne poznam; Medin sam sicer v tekstu ugotavlja, da se to, pa naj je bil Bloom kot kritik še tako spoštovan, ni prav dobro prijelo niti v angleško govorečem svetu – kaj šele torej na Slovenskem.

In recimo še jezikovne analize v Coetzeejevem poglavju. Nisem ne slovenist ne anglist, tako da je moje teoretsko znanje na tem področju pravzaprav na srednješolski ravni – v smislu: vse raznorazne angleške čase znam sicer prevajati, ne znam pa jih poimenovati. Potem je bil tu še problem, da sta jezika precej različna in da se koncepti ne pokrivajo v celoti, tj. ko govorimo v angleščini o času, tense, to v slovenščini že vključuje določene vidike glagolskega vida itn. – in še nadaljnji problem, da se zadeve v celoti ne pokrivajo niti med angleščino (v kateri piše svoje analize Coetzee) in nemščino (v kateri je pisal Kafka), tako da je lahko do manjših premikov prišlo že na tej ravni.

Oče Franz Kafka in sinovi Philip Roth, W. G. Sebald, J. M. Coetzee: kako si se počutil kot pridruženi član te zanimive družine ali, natančneje rečeno, sorodstva po Medinovi izbiri? 

Fino. Kafka, Sebald in Coetzee so mi blizu in ljubi že od prej, tako da sem o njih z veseljem bral. Z Rothom sem se doslej srečeval bolj malo – in se bom najbrž tudi poslej redkeje kot s preostalimi. Malce manj mi je ležal, čeprav ga je bilo po drugi strani čisto prijetno prevajati (pri Medinu citirana Rothova dela so večinoma še neprevedena).

Coetzeeja si prevajal, o njem pisal, bil je tudi glavni junak tvoje diplome. Medin ga kot avtorja postavlja zelo visoko, kar zadeva njegov produktivni odnos do Kafke, pa sploh. 

Coetzee je eden mojih najljubših avtorjev. Zadnja leta ga sicer nisem veliko bral; Peterburški mojster, edino njegovo dotlej izdano delo, s katerim se v svoji diplomi nisem ukvarjal (ker se ni vklapljal v moj koncept, ki se je osredotočal na kolonializem in z njim povezana vprašanja), me je ob prevajanju navdušil. Predvsem je Coetzee – ne najdem čisto prave slovenske besede, pa bom rekel angleško: unimpeachable. Skrajno pokončen in dosleden v etičnih vprašanjih, ki pa se jih večinoma tudi ne loteva z macolo, temveč mnogo bolj previdno in večplastno. Eden redkih avtorjev je, ki so mi ljubi prav zato, običajno me namreč pri prozi, ki jo berem, pritegnejo drugi vidiki – slog, atmosfera itn.

Medin, spodbujen s Philipom Rothom in v rahli polemiki z njim, navaja eno izmed Kafkovih slavnih formulacij, ki se je ohranila v njegovi korespondenci iz leta 1904. Gre za vprašanje branja, nemara celo, če sem nekoliko patetičen, etike branja. Takole pravi Kafka: »Mislim, da bi morali brati samo tiste knjige, ki nas ranijo oziroma zbodejo. Če nas knjiga, ki jo beremo, ne prebudi iz spanca z udarcem po glavi – čemu jo tedaj sploh beremo? Da bi nas osrečila, kakor pišete? Ljubi Bog, srečni bi bili lahko zlasti tedaj, ko sploh ne bi bilo knjig, in knjige, ki nas osrečujejo, so hkrati tiste, ki bi jih lahko, če bi bilo treba, napisali tudi sami. Nasprotno: potrebujemo knjige, ki nas zadenejo kot katastrofa, ki nas globoko užalostijo, užalostijo kot smrt človeka, ki smo ga ljubili bolj od samih sebe, užalostijo, kot bi nas izgnali v gozdove daleč od ljudi, kot samomor. Knjiga mora biti sekira za zmrznjeno morje v nas. Takšno je vsaj moje mnenje.« V dobi današnje – tudi literarne – hiperprodukcije in plavanja po površini, s tokom in le redko proti njemu, se bo to marsikomu zdelo nekam preresno, preveč rigorozno, usodno dramatično itn. A če dobro pomisliva, gre navsezadnje natanko za to. Kafka, ki je bil velik šaljivec, pa si ne more kaj, da ne bi na koncu pripomnil: »Takšno je vsaj moje mnenje.« 

Jaz se s tem zelo strinjam. Za nazaj vidim, da so me bolj od knjig, ki so se mi zdele preprosto dobre, oblikovale tiste, ki so mi šle ob branju tako ali drugače na živce, me iritirale s tem, da niso hotele biti tisto, kar sem od njih (ali od proze ali poezije nasploh) dotlej pričakoval. Seveda berem tudi precej literature, ki ni takšna – oziroma knjig, ki bi me razjezile, večinoma ne iščem aktivno; kadar pa me vseeno najdejo, sem jim za nazaj včasih kar hvaležen.

Nočem pa s tem po drugi strani reči, da je vsako delo, ki me (ali »nas«) spravi ob živce, zaradi tega že kar mojstrovina. Veliko več je takšnih, ki so preprosto slaba. Tj.: samo zato, ker ti je urednik zavrnil pesniško zbirko in si jo objavil v samozaložbi, se še ne moreš primerjati s Šalamunom in Zajcem idr.

Ko bo Jernej Županič napisal še nekaj romanov in ko bo imel dolgo sivo brado, se bo gotovo našel kdo, ki bo razmišljal o tebi ljubih avtorjih. Da bi bil Kafkov pravnuk, nisem prepričan. A vseeno: ko boš na stara leta pisal spomine in če se bo v njih znašlo tudi poglavje »Kafka in jaz«, te moram že zdaj vprašati, kako je s tem?

Najbrž bo precej kratko. Rad ga imam in rad ga berem, zdi se mi eden največjih avtorjev 20. stoletja, kakšnih prav močnih povezav pa med nama v resnici ne vidim. Še najbolj je po mojem name vplival s svojo kratko prozo, predvsem s tisto najkrajšo, zgodbami, kot je recimo »Enajst sinov«, ki nikamor ne grejo in nikamor ne pridejo, ampak je v njih vseeno neko neizmerno bogastvo nečesa, česar ne znam čisto dobro poimenovati. Ampak po drugi strani ravno kratke proze skorajda ne pišem, tako da mora biti ta vpliv, kolikor ga pač seveda sploh je, bolj nedoločen.

Me je pa branje odlomkov v Medinu prepričalo, da moram definitivno spet prebrati tudi njegove romane. Že dolgo jih nisem, in občutek imam, da bi znali biti v resnici precej drugačni, kot se jih spominjam.

Hočeš nočeš si nekakšna literarna večživka. Pesnik, prozaist, prevajalec, lektor. Vse se bolj ali manj vrti okrog jezika, branja in pisanja, spopadanja z jezikom: izumljanja, likanja, gnetenja, reproduciranja, nemara kdaj celo izgubljanja jezika. Glede na to, da imaš za sabo mdr. obsežen lektorski opus, se najbrž ne moreš izogniti temu, da se, potem ko kaj napišeš ali prevedeš, lotiš še popravljanja samega sebe: kako je biti sam svoj lektor? Moraš izstopiti iz svoje avtorsko-prevajalske delavnice, da bi bil potem jasnejši pogled nase?

No, seveda se popravljam, ampak bolj v prevajalskem ali avtorskem smislu. Se pravi, bolj sem pozoren na prevajalske rešitve, jih spreminjam in pišem na novo, če popravim kaj lektorskega, je pa to bolj mimogrede. Pravzaprav samega sebe ne maram lektorirati, mnogo raje vidim, da moje prevode ali romane ali karkoli v tem smislu pregleda kdo drug. Mislim si nekako, da so večinoma vendarle že kar na nivoju, da pa bo drug par oči najbrž opazil napake, ki jih sam ne bi niti ob četrtem, petem, šestem branju, ker imam zanje morda pač nekakšno slepo pego.

Biti lektor in hkrati biti lektoriran: še hujša reč?

Sploh ne, gl. zgoraj. Malo se seveda kdaj pa kdaj udarimo okrog kakšnega pravila, ampak mislim, da glede svojih lektorskih načel nisem preveč trmast in da popravke sprejemam dokaj velikodušno. Nikoli se mi še ni zgodilo, da bi bilo, kot se reče, »vse rdeče«, in dokler popravkov ni zares ogromno, si – razen pri kakšnih izjemah, ki se mi zdijo zaradi tega ali onega strašno pomembne – precej zlahka rečem: prav, pa naj bo, to ni več moja stvar, in če bo kdo zaradi tega klican na odgovornost, to ne bom jaz.

Malce pilatovsko, se zavedam, ampak na neki točki je stvari pač treba spustiti iz rok.

(Kot lektor sicer mislim, da jih nekateri avtorji iz rok spustijo mnogo prezgodaj – s precej hudimi šlamparijami sem že imel opravka. Jaz pa jih seveda ob ravno pravem trenutku.)

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS