Literatura je stvar, kjer teorija »omejene blaginje« ameriškega antropologa Georgea Fosterja ne deluje, to je koncept, ki je značilen za zaprto tradicionalno družbo

Tatjana Žarova je diplomirala na Moskovski državni univerzi Mihaila Lomonosova. Predavala je slovenski in hrvaški jezik na Moskovski državni univerzi za mednarodne odnose, bila je atašejka za kulturo na veleposlaništvu Ruske federacije v Sloveniji, dolga leta je delala na slovenskem veleposlaništvu v Moskvi. Je članica Združenja književnih prevajalcev Rusije. V ruščino je prevedla dela številnih slovenskih avtorjev, med njimi Ivana Cankarja, Andreja Hienga, Matjaža Zupančiča, Draga Jančarja, Milene Mohorič idr. Njen prevod Jančarjevega romana To noč sem jo videl je bil dve leti zapored, 2017 in 2018, nominiran za mednarodno Tolstojevo nagrado jasna poljana.

S Tatjano se poznava že kakih petindvajset let. Spoznali sva se, ko je bila atašejka za kulturo na ruskem veleposlaništvu v Ljubljani, jaz pa sem se ravno levila iz tehniške prevajalke v književno. Tatjana me je pri tem spodbujala, me zalagala s knjigami in mi svetovala, kaj bi bilo zanimivo prevesti iz ruščine. Čeprav se je vrnila v Rusijo, sva ostali v stikih in sva se srečevali predvsem ob njenih obiskih Slovenije, nazadnje oktobra letos, ko je bila gostja prevajalske rezidence Sovretov kabinet na Dolu pri Hrastniku. 

Kako je bilo priti iz današnje Moskve v vasico med hribi – malo oazo miru, daleč od ponorelega sveta? Se ti je uspelo odklopiti ali si nisi mogla kaj, da ne bi spremljala, kaj se dogaja doma? Si hodila na sprehode v gozd, nabirala gobe ali kostanj? In kaj si prevajala na rezidenci? 

Najprej bi se rada zahvalila Društvu slovenskih književnih prevajalcev, ker me je gostilo v prevajalski rezidenci na zelo mirni lokaciji v Zasavju, kamor me pot vse do zdaj še nikoli ni vodila. Toda tokrat je bila ta pot zaradi vojne precej eksotična in je trajala kar nekaj dni.

Že dolgo nisem bila tako odmaknjena od živahnega utripa velemesta v manj agresivnem podeželskem okolju med prijaznimi vaščani blizu narave. Razen obiska Sovretove domačije v Šavni Peči pravzaprav nisem veliko hodila na sprehode, tudi gob in kostanja nisem nabirala, malo pa sem se vozila naokrog ter obiskala zanimivi kmetiji bizeljskih vinarjev Isteniča in Keltisa. Prvi je znan predvsem po penini, drugi pa po organskem vinu, ki je zelo kakovostno in cenjeno tudi v Evropi. Pri tem so bila zame najbolj zanimiva srečanja z nadvse prijaznimi domačini, kot tudi izmenjava mnenj o tekočih, skrb vzbujajočih razmerah. Kljub vsem tragičnim dejstvom in ugotovitvam o trenutni situaciji so vsi moji sogovorniki izkazovali veliko posluha, razumevanja, kot tudi upanja, da se bodo prej ali slej našle pozitivne rešitve, ob tem pa so poudarjali pomembno vlogo, ki naj bi jo imela pri tem kultura kot civilizacijski temelj. 

Ravno v času tvojega bivanja na Dolu je bil v Novi Gorici vsakoletni prevajalski simpozij, ki si se ga udeležila. Ena od tem simpozija je bila letos prevajanje skatološkega besedišča in erotične književnosti. Človek ob tem nehote pomisli, da bi v današnji Rusiji tak simpozij prav mogoče prepovedala cenzura.

Uvodoma bi rada povedala, da se v Rusiji marsikaj spreminja, toda pravzaprav nisem mislila v okviru najinega pogovora »mimogrede« načenjati še družbeno občutljivih vsebin, ki so zame osebno zelo boleče, zato bi bilo po mojem bolj smiselno, če pustimo času čas, saj se na tektonskih prelomih kristalizira jedro in svet hrepeni po pravičnosti.

Simpozij v Novi Gorici je bil kljub moji pasivni udeležbi zame precej zanimiv z vidika prikaza raznolikega izbora prevajalskega gradiva, večinoma iz francoščine in angleščine. To strokovno področje mi ni toliko znano, zato sem bila vesela komparativističnega mozaika prevajalskih izkušenj. Tema prevajanja skatološkega besedišča in sploh erotične književnosti v ruski literarni zgodovini že dolgo ni tabuirana in so jo dokaj temeljito obdelali predvsem poznavalci folklore. Dovolj bo, če omenim samo Andreja Toporkova in njegov zbornik Erotika v ruski folklori. Zaradi lažne sramežljivosti zbiralcev in založnikov ruske folklore ter cenzurnih omejitev, kot tudi preganjanja, so bile včasih neznane cele plasti folklore. Besedila, objavljena v tej knjigi, so kljub svoji včasih šokantni naravi globoko zakoreninjena v tradicionalnih oblikah življenja in zavesti ruskih kmetov. Odražajo bolj naraven in svoboden odnos do spolnosti in erotike, kot je tisti, ki je bil značilen za mestno kulturo 19. in 20. stoletja. 

Letos si že precej potovala po svetu. Kakšen občutek je biti Rus v svetu danes? Kako si doživljala odnos do sebe? 

Tako eksistenčno zastavljena vprašanja kot »kako je biti Rus?« me nekoliko spravljajo v zadrego, saj sem čisto navadna Rusinja in niti slučajno nisem aktivistka, zato najbrž nisem najbolj ekspliciten primer za merjenje temperature ozračja svetovne javnosti. Sicer pa se zdaj ponovno na veliko razpravlja o ruski identiteti oziroma o nacionalni samozavesti, večinoma v luči imperialnih razsežnosti. Debata je zelo kompleksna, traja že od pamtiveka, in zdaj smo priča njeni akutni fazi. Ampak verjetno si mislila na odnos do Rusov v tujini? O tem lahko sklepam bolj ali manj verodostojno samo v Sloveniji, kjer imam širše možnosti za komunikacijo in imam veliko prijateljev in kolegov. Človeka pa tako ali tako ne ocenjuješ po tem, kaj mu piše v potnem listu, temveč po bolj tehtnih vsebinah. In tu me ni še nihče razočaral. Obžalovanje in zaskrbljenost nad današnjim dogajanjem pa izraža večina ljudi, tako v Rusiji kot tudi drugod. Posledice drastičnih sprememb so vidne s prostim očesom. Tokrat sem na svoji družinski »turneji« srečala veliko manj Rusov – celo ruski paviljon na letošnjem Beneškem bienalu je bil zaprt, čeprav so Rusi sicer v Benetkah kot doma, nanje naletiš na vsakem koraku. 

Pa kljub temu še eno vprašanje, povezano s trenutno situacijo. Po drugi svetovni vojni so imeli ljudje marsikje še dolgo odklonilen odnos do vsega nemškega. Nepravično in nesmiselno, ampak po svoje razumljivo. Danes imajo ljudje po svetu podoben odpor do vsega ruskega, tudi do ruske umetnosti, literature in kulture nasploh. Kaj misliš o tem?

Literatura je stvar, kjer teorija »omejene blaginje« ameriškega antropologa Georgea Fosterja ne deluje (blaginja je omejena, in če je imaš več, je ima nekdo drug manj), to je koncept, ki je značilen za zaprto tradicionalno družbo. V literaturi ta princip ne deluje, ni takšne zapore, ni omejitve, in če so torej tuje založbe pripravljene nadaljevati sodelovanje ter izdajati prevode ruskih avtorjev, potem jim gre vsa čast in to nikakor ne bo šlo na račun prevodov iz drugih jezikov.

Literatura ne more hitro prenašati vrednot, vedno z zamikom. Marsikaj se spreminja, tudi uživanje kulture, vendar to ne pomeni, da moramo opustiti, prenehati normalno življenje, saj bo normalno življenje tudi v prihodnje edini steber, na katerega se lahko zanesemo. Če bo uničena kultura, bomo propadli, to je slab čas za etične presoje in sodbe. Pojav kulture zavračanja (cancel culture) ruskih kulturnikov in del zaradi ukrajinske krize, o katerem je bilo slišati na medijskih platformah in družabnih omrežjih, se dejansko ni uveljavil, ker ta pot vodi v slepo ulico. Kljub vsemu je Berlinska filharmonija na čelu z dirigentom in umetniškim vodjo Kirilom Petrenkom, ki se je rodil v sibirskem mestu Omsk, izvedla nadvse odmevne koncertne uprizoritve opere Petra Čajkovskega Pikova dama. Anna Netrebko je poleti nastopila v veronski Areni, januarja pa jo čaka Dunajska državna opera. 

Življenje je kompleksnejše, kot so naše predstave o njem. Hkrati pa ne morem mimo tako čustvene tradicije srečanj pri Ruski kapelici na Vršiču, ki je samodejno zrasla v Sloveniji in se vzdržuje s prizadevanji Društva Slovenija – Rusija v spomin na stotine padlih ruskih ujetnikov iz prve svetovne vojne. Tudi letos je komemoracija potekala v tradicionalnem formatu.

Zato bom s sabo odnesla prepričanje, da bo kultura pomagala v prizadevanjih za povrnitev zaupanja med ljudmi in popravila skvarjene odnose s svetom. 

Nekaj besed o tvoji karieri. Kaj te je pripeljalo do južnoslovanskih jezikov in še posebej do slovenščine?

Do slovenščine in slovenske literature me je pripeljalo naključje. Na Filološki fakulteti Moskovske univerze, kamor sem se vpisala na študij rusistike, se je na katedri za slovansko filologijo formirala prva skupina slovenistike v Rusiji oziroma v Sovjetski zvezi, in tako se je začela moja skoraj pol stoletja dolga zgodba s Slovenijo. Moram priznati, pri tem je bilo odločilno dejstvo, da nas kot pionirje čaka obetavna prihodnost. Šele pozneje, ko smo v času študija začeli spoznavati Slovenijo na poletnih seminarjih, ki jih je prirejala Filozofska fakulteta Ljubljanske univerze, s predavanji profesorjev Jožeta Toporišiča, Helge Glušič-Krisper in Matjaža Kmecla, se je predmet našega študija materializiral tudi v barvah.

Kaj si delala neposredno po študiju? Si najprej začela predavati ali prevajati? Si prevajala tudi ves čas ob službi?

Takoj po študiju sem se zaposlila pri večji beograjski družbi Generaleksport, ki je bila kakor Jugoslavija v malem in je zastopala med drugim tudi slovensko farmacevtsko tovarno Krka. Obenem sem začela tudi prevajati. Prvi je bil Andrej Hieng, ki je bil že od tretjega letnika študija in diplomskega dela med mojimi prioritetami. Sodelovala sem s takrat največjo rusko založbo Hudožestvennaja literatura in pri njih objavila svoje prve prevode Hienga, Cankarja in Lokarja.

Katere slovenske avtorje si še približala ruskim bralcem? Kadar prevajaš sodobne avtorje, ali sodeluješ z njimi? Sodeluješ tudi pri promociji prevedenih del?

Moj prevajalski opus ni tako zajeten in se v veliki meri nanaša na slovensko klasiko. Osebno sem izmed svojih avtorjev spoznala le Andreja Hienga in Draga Jančarja, s katerim se dobro razumeva. Slovenija ima odlično literaturo, toda knjižni trg pri nas ima posebne lastnosti bolj komercialne narave in se je zelo spremenil od časov, ko se je v Rusiji načrtovano uveljavljala državna politika ozaveščanja bralcev o literarnih dosežkih drugih slovanskih narodov. Zahvaljujoč temu je tudi slovenska klasika izšla v ruščini v mojstrskih prevodih Aleksandra Romanenka, Natalije Vagapove, Jevgenije Rjabove, Maje Rižove. Moj prispevek k temu je bolj skromen. Ob tem velja še enkrat spomniti, da je bil Jančarjev roman To noč sem jo videl v mojem prevodu dve leti zapored nominiran za mednarodno prevajalsko nagrado jasna poljana. Dogovarjam se tudi z revijo Inostrannaja literatura o posebni slovenski številki in zdaj počasi zbiram gradivo. Med drugim so mi zelo všeč proza Veronike Simoniti, detektivske zgodbe Avgusta Demšarja, pa Sebastijan Pregelj.

Lahko poveš še kaj o tem, kako slovenske knjige pridejo do ruskih založb? Jim sama predlagaš avtorje, ki bi jih rada prevajala? Si prevajala tudi kaj za gledališče?

Čeprav je v Rusiji zelo veliko založnikov, se prevodom slovenske literature posveča predvsem založba Center knjige Margarite Rudomino, ki je bila ustanovljena leta 2007. Založba ponuja literarni in humanistični knjižni program in se ponaša tako z izdajanjem klasikov kakor s prepoznavanjem najprodornejših sodobnih glasov iz tujine. Pod okriljem založbe so nastale literarne zbirke Sto slovanskih romanov, Slovenski glagol, Srbska beseda, Mojstri prevajanja, Klasične dekoracije, spremljajo pa jih tudi posebne knjižne izdaje, med drugim dvojezične. V zbirki Slovenski glagol je med letoma 2013 in 2017 izšlo devet knjig slovenskih avtorjev, med katerimi so: Drago Jančar (To noč sem jo videl), Vitomil Zupan (Levitan), Slavko Pregl (Geniji v kratkih hlačah), Andrej Skubic (Lahko), Vlado Žabot (Volčje noči), Andrej Blatnik (Saj razumeš), Maruša Krese (Da me je strah), pa tudi zbornik slovenske kratke proze Proti toku časa ter zbrani prevodi iz slovenščine prevajalke Maje Rižove. Pri tej založbi naj bi prihodnje leto izšel tudi moj zadnji prevod in hommage Andreju Hiengu, njegov roman Čudežni Feliks. Pri založbi Nova literarna obzorja pa je leta 2016 izšla Antologija sodobne slovenske dramatike. Simona Semenič in Matjaž Zupančič sta za poznavalce gledališča v Rusiji znani imeni.

Žal v sodobnih časih brez finančne podpore ne gre, zato smo prevajalci vedno odvisni od državnih subvencij, tako v Sloveniji kot tudi v Rusiji, in vsakič moramo zavzeto utemeljevati svojo izbiro avtorjev.

Se je tudi v tvoje prevode kdaj vtikala cenzura?

V moje prevode se cenzura nikoli ni vtikala, težave te vrste so najbrž imele starejše generacije sovjetskih prevajalcev. V mojih časih cenzura ni bila več tako huda, vsekakor jaz z njo nimam nobenih izkušenj.

Sprejeti službo na veleposlaništvu v Ljubljani najbrž ni bila lahka odločitev. Vem, da je bilo to zelo težko delo, ki ti ni puščalo nobenega zares prostega časa in praktično nobene zasebnosti. Po drugi strani pa si tako najbrž spoznala Slovenijo bolje, kot jo pozna večina Slovencev. Kakšno je bilo to obdobje zate? In kako dolgo je trajalo?

Ja, to je bil pravi izziv, saj odločitev ni zadevala le mene, temveč tudi družino in otroke. Mlajši sin je zato šel z mano in je eno šolsko leto hodil v Osnovno šolo Kolezija. Zanimive in za mladega fanta koristne izkušnje, ki so pri njem med drugim za vedno vzbudile poseben čustven odnos do Slovenije in tudi zanimanje, ki je zadnje čase preraslo v strasten hobi na področju slovenskega vina, tudi organskega. In nikoli ne zamudi priložnosti, da obišče Slovenijo in svoje nekdanje sošolce, s katerimi vzdržuje stike, tudi letos se mi je na kratko pridružil na Dolu. 

Delo na veleposlaništvu je bilo zame čisto novo, saj sem »padla« v diplomacijo iz akademskega okolja (delo na uredništvu revije Voprosy jazykoznanija, izredni podiplomski študij na Inštitutu za slovanske študije RAZ, Vseruska knjižnica za tujo književnost). Poleg obilice dela, večinoma precej rutinskega, je imelo to delo tudi nekatere prednosti, predvsem možnosti bolj osebnega in neposrednega spoznavanja države in njenih ljudi, in to me še zdaj drži na tekočem, da lahko kljub razdalji spremljam javno življenje v Sloveniji, kjer se počutim doma in imam veliko dragih prijateljev. 

Kako je prišlo do tvoje zaposlitve na slovenskem veleposlaništvu v Moskvi? Kako dolgo si delala tam?

Kot se je izkazalo, je z družino bolje živeti doma, zato sem se, ko se je pojavila priložnost, zaposlila na slovenskem veleposlaništvu v Moskvi in sem na tak način strokovno ostala na istem področju, le da sem zamenjala delodajalca za naslednjih petnajst let. Proti koncu svojega službovanja na veleposlaništvu sem bila bolj aktivna na področju dvostranskega sodelovanja v kulturi, in bilo je kar nekaj zanimivih projektov, pri katerih sem sodelovala, od Plečnikove razstave, gostovanja SNG Drame v Melihovem (spominska hiša Čehova) s predstavo Platonov in tudi v okviru mednarodnega kulturnega foruma v Sankt Peterburgu s Faustom (v režiji slavnega Tomaža Pandurja), do razstave Kobariškega muzeja, fotoreportaža o soški fronti in Ruski kapelici na Vršiču pa je name naredila tak vtis, da sem šla potem v Posočje na izlet, ki so ga organizirali moji prijatelji, skoraj do samega Krna, da se na lastne oči prepričam, kakšnih grandioznih razsežnosti so bili v času prve svetovne vojne tukajšnji spopadi, ki nikomur niso prinesli nič dobrega, temveč so le zahtevali človeška življenja.

Kakšne načrte imaš, delovne in nasploh?

Od lani sem svobodnjakinja, poučujem slovenščino na višjih jezikovnih tečajih ruskega ministrstva za zunanje zadeve, rada potujem in prevajam. Ravno te dni je Javna agencija za knjigo odobrila sofinanciranje mojega prevoda Jančarjevega romana In ljubezen tudi, torej se zgodba nadaljuje.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS