Pisanje izpolnjuje vse pogoje dela, samo jeba ni

Neko popoldne sredi oktobra, ki je bil letos veličasten, se odpeljem proti Godoviču, vasici pred Idrijo, kjer živi prozaist Tomaž Kosmač – Kosmo, avtor štirih kratkoproznih zbirk (Driska, Žalostno, toda resnično, Punk is dead, Ko jebe) in štirih romanov (Hvalabogu, Varnost, Sabina, Preko vode do svobode). V centralni – ne vem, ali tudi edini – gostilni Godoviča me že čaka fotografinja Ana Geršak, s katero se odpraviva proti Kosmovemu domu, čudoviti družinski hiši za gasilskim domom s še lepšim tlakovanim dvoriščem. Čeprav sem prebrala avtorjeve knjige, v katerih skoraj brez izjeme obravnava svoje nekonformistično življenje in literarizira svoje izkušnje, ne pričakujem tako stabilnega bivališča. Morda mi je podatek o bajti ušel, premišljujem, morda ga ni v nobeni od knjig. Spomnim se vsega ostalega: iz Varnosti iskanja delovnega mesta, ki ne bi vključevalo dela, iz zbirke Ko jebe, ki je bila dvakrat nominirana za nagrado novo mesto, zapletov s študentsko napotnico, iz Driske pijanskih eskapad, iz Punk is dead, ki je bila nominirana za nagrado fabula, potovanja po bivši domovini, iz Sabine, no, Sabine. Spomnim se, da je Kosmo lahko duhovit, ironičen, odkrit, pravzaprav neženiran in na trenutke srhljivo prostodušen. Glavni protagonist (Kosmo) in stranski junaki njegovih pripovedi, ki so bile nekajkrat antologizirane in prevedene v srbščino in makedonščino, se zapijajo, se srečujejo in izgubljajo, tolčejo bedo in veselje, ampak – kje je ta prekleta bajta?!

Kakorkoli, na tistem dvorišču je Kosmo dober gostitelj: filter 57 mehki za oba (Ana ne kadi), plastenka mineralne vode in plastenka bevande – zanj, saj z Ano pač voziva. Med nami se smukajo maček in prvo uro pogovora tudi še nekaj sončnih žarkov. Ko poidejo, neizprosno zahladi. Dobrodošli v idrijski kotlini.

Tale pogovor sem zastavila tako, da bo čim bolje odseval tvojo književnost, torej se bova pogovarjala pretežno o tebi; verjetno se nima smisla sprenevedati, da snov za svoja dela črpaš pretežno iz svojega »lika in dela«. Sledi kajpak prvo vprašanje: zakaj se vedno znova vračaš k sebi oziroma k svojemu življenju?

Tukaj je več stvari. Prvič, zdi se mi, da nisem najbolj nadarjen pisatelj in da znam zares pisati samo o sebi. Če se lotim kakšnih drugih stvari, se mi rezultat ne zdi tako pristen in iskren, kot želim, da bi bil. Iz tega razloga pišem tudi zelo počasi. Lotil sem se seveda tudi drugih snovi, ki so jih moji testni bralci pohvalili, ki so jim ugajale, vendar sem sam pri sebi presodil, da to preprosto ni to. Enostavno želim pisati samo o sebi, ker edino to zares znam. O sebi sem začel pisati, ker sem čutil slo po pisanju. Kot je običajno, sem pričel z nekimi dnevniškimi zapiski, in ko so se prevalili v neke spodobne tekste oziroma v neki korpus besedil ali karkoli pač že, sem ugotovil, da bi to lahko tudi kje objavil. Potem ko so bili moji teksti dejansko objavljeni, ko so dobili torej nekakšno javno potrditev, pa sem ocenil, da je to, da pišem o sebi, lahko moja pot ali izraz ali nekaj pač. Sicer pa moram povedati tudi, da postanem, kadar iz kakšnih razlogov več kot teden dni ne pišem, izredno siten, zagrenjen, driskav. Bolje je, če se od ljudi preprosto odmaknem, da jim ne težim preveč.

Zveni mi znano. Gre torej za neko obliko kompulzije? 

Pa ja. Pisanje je zame podobno obiskom psihiatra ali psihoterapevta. Namesto da bi se ulegel na kavč ali se udobno namestil v fotelju, pišem; pisanje opravi isto nalogo kot govorjenje o sebi, vendar s to razliko, da v psihoterapevtskem kabinetu ne dobiš nobenega javnega pripoznanja, nobenega aplavza, ker ti je uspelo eno uro razpravljati o sebi, s pisanjem pa je takšno potrditev, ta veličastni aplavz, mogoče doseči. Se pravi, da je v meni tudi nekaj narcisa, potrebujem širši odmev, ne le odmev enega človeka, prijatelja ali psihiatra. Sklepam, da podobno velja za večino pisateljev in pisateljic, če ne kar za večino ljudi. Vsi iščemo potrditev, le da mečemo manjše ali večje mreže. V tem smislu ne razumem ljudi, ki pišejo samo zase, še manj pa razumem tiste, ki samo trdijo, da pišejo najprej zase. Veliko takih sem doslej srečal, ti najbrž tudi – takih, ki te ves čas obmetavajo z očitki, da znajo pisati tudi oni, ampak jim nekako ni do objavljanja, ker tega ne potrebujejo.

Če se za hip vrneva k tvoji trditvi, da nisi najbolj nadarjen pisatelj – zakaj to meniš? Si zamišljaš, da so najbolj nadarjene piske tiste, ki lahko vstopajo v druge svetove, ljudi, ki si te svetove in ljudi pač izmišljajo?

Ne, ne gre zares za to. V preteklosti sem v raznih literarnih revijah naletel na res hude, celo prve tekste raznih piscev, ki so, po moji oceni vsaj, veliko obetali, a so nato na neki točki iznenada obstali. Razlika med njimi in mano je ta, da sem jaz vztrajal, da sem z vežbanjem nekako nadoknadil primanjkljaj, ki ga ti »naravno« nadarjeni pisci niso zares imeli. Če ti gre pisanje že od samega začetka dobro, potem se verjetno nehaš truditi, da bi metode in tekste izboljšal. Meni spočetka pisanje ni šlo najbolje, ampak sem rinil naprej. Kot sem rekel, pišem izjemno počasi oziroma – besedilo napišem relativno hitro, nato pa klestim, klestim, klestim. Ravno preden smo se dobili, sem izboljševal tekst o Janku Premrlu – Vojku; ta tekst sta moja testna bralca že prebrala in ocenila, da nima napak, toda mene je nekaj še vedno motilo in sem se odločil zaorati globlje. No, reči hočem, da se obešam na vsako besedo in da sem zaradi ene napačno postavljene besede ali napačno zgrajene povedi pripravljen preobrniti ves tekst, ga napisati celo na novo.

Okej, to bi lahko diagnosticiriali kot nenadarjenost, lahko pa tudi kot pedantnost, predano obrtništvo. Saj – a ni tako, da postane pisateljica profesionalka šele, ko postane tudi dobra obrtnica in se s tekstom ukvarja tudi še po tem, ko je »zgodba« napisana? V tej pedantnosti, ki jo opisuješ, je tudi nekaj odgovornosti – do besedila, do bralca, do urednice ipd.

Ja, nekaj bo na tem. Na začetku kariere, recimo, ima večina pisateljev bolj prostodušen odnos do teksta. Napišejo pač, kar imajo napisati, bruhnejo na papir in se s tekstom, ko je domnevno zaključen, ne ukvarjajo več. Niti v teku uredniškega procesa. Ne ljubi se jim, nočejo, to jim je pod krono. Ampak če pisateljsko dozorevaš, potem se prej ko slej začneš vračati k napisanemu. Če dozorevaš, potem sprejmeš, da nisi popoln, da ni vsako tvoje izvajanje vredno posebne pozornosti ali aplavza. Pa se naučiš kirurgije.

Veš, jaz sem do sebe precej strog. Enako strog sem do drugih. Tudi kadar berem priznane pisatelje, imam pogosto občutek, da so še vedno prostodušni, da se jim marsičesa, kar bi koristilo njihovim izdelkom, preprosto ne ljubi postoriti.

Rada bi opravljala, res, ampak nadaljujva s tabo. V svoji zdaj dolgi pisateljski karieri si se torej naučil, da ni vsak tvoj tekst suho zlato, kakor tudi da ni vsaka tvoja življenjska izkušnja tudi dobra literarna snov. Ločuješ med dogodki, ki so, po domače, za v knjige, in takimi, ki niso. Kako razločuješ? Kaj mora dogodek imeti, da lahko postane zgodba?

Veš, v sobi imam setveni koledar in vsak dan v vsak kvadratek zapišem nekaj ključnih besed, ki najbolje opišejo tisti dan ali pa moje aktualne občutke. H koledarju se pogosto zatekam oziroma ga pogosto pregledujem in čakam, da kaj zagrabi mojo pozornost. Ko se zgodi, sem pripravljen, da začnem o tistem dnevu ali dogodku ali občutkih pisati. To še zmeraj ne pomeni, da vem, kaj bi rad povedal, najraje zgolj dopustim, da me zgodba sama vleče naprej, v svoje bistvo, zgodba sama mi pove, kaj moram povedati jaz. Nočem biti mističen, ampak tako je, kot bi mi v glavi nekaj pulziralo, in ta pulz mi nalaga, da se zgodbe lotim na točno določen način. Zakaj sem se je moral lotiti na točno tisti način, izvem komaj takrat, ko je zgodba končana, ko je vse surovo pred mano. Ne odločam se torej neposredno jaz, ampak – kako bi to imenoval – moj notranji glas? Moram pa vseeno poudariti, da se mi zdi, da sem včasih pisal klasične šolske spise, Driska je en tak spis, danes je ne morem videt.

Koliko v svoji prozi lažeš?

Pri svoji prvi zbirki sem ves čas zatrjeval, da so zgodbe stoodstotno resnične. Pri drugi sem trdil, da so 110-odstotno resnične, nato pa sem se zavedel, da že s temi izjavami vse po vrsti – sebe prav tako – hudo nategujem. Stoodstotne resnice ne more biti, obstajajo samo preplet subjektivnih resnic in neke njihove naključne stične točke. No, v literaturi se to še dodatno zaplete, ker moraš tisto kvaziresnico potem podrediti literarni formi. Skratka, velja, da so moje zgodbe napisane po resničnih dogodkih, resnica pa je, kot rečeno, subjektivna. Hkrati sem posebej pozoren na to, kako ravnam z drugimi liki oziroma junaki – sploh kadar gre za težje usode –, saj hočem zavarovati njih ali njihove družine.

Najin pogovor nenadoma prekine maček Miha, ki zleze na mizo. Ana Kosmu predlaga, naj ga vzame v naročje – »bil bi lep portret« – in Miha v silni pozornosti neznansko uživa. Kosmo je videti razčustvovan. Pove, da ima pravzaprav dva mačka in da se je dolgo časa bal, kaj se bo zgodilo, ko bo eden od njiju umrl. »Prepričan sem bil, da bo tistega, ki bo ostal, pobralo od žalosti,« vzdihuje. Nak. Mačka sta se po dveh letih skupnega življenja drug drugega naveličala in se pričela napadati, pihati. Mrzita se. Z Ano ugotavljava, da verjetno ne gre za mržnjo, marveč za rivalstvo dveh nekastriranih samcev. Zahihitava se.

Kot avtor se nisi zavezal samo samemu sebi, ampak prav tako nekemu specifičnemu miljeju in družbenemu razredu. Sklepam, da je zanimanje za »pijanski milje«, če temu tako rečem, prišlo skupaj z zanimanjem, no, zase. Se v sklepu motim?

Hjoj, v zvezi s tem bi ti lahko pripovedoval več ur.

Izvoli, intervju mora itak biti daljši.

V osnovni šoli sem bil prepričan, da bom športnik ali pa vsaj profesor telesne vzgoje, vendar so mi ob koncu osnovne šole zdravniki odkrili napako na kolkih in moj načrt se je veličastno porušil. Znašel sem se na čistini, tako rekoč, zato sem hotel na gimnazijo, kjer bi lahko v miru premislil, kaj študirati. Starša sta mojo željo zavrla in se namesto mene odločila za poklicno srednjo šolo – tako bi se za prvo silo izobrazil za neki poklic, če bi želel na faks, pa bi šolanje še zmeraj lahko nadaljeval. Vpisal sem se na ekonomsko srednjo šolo, saj se je tja vpisal tudi moj prijatelj, ki je trdil, da je tam obilo lepih punc. Hecno, ampak mislil sem, da se na ekonomski srednji šoli človek izobrazi za kuharja; ko sem ugotovil, da gre pravzaprav za gospodarstvo, sem bil šokiran, dobičkarstvo oziroma vse, kar je povezano z denarjem, se z mojo miselnostjo res ne sklada. Bilo je, kot bi šel vegetarijanec v šolo za mesarja, globoko nesrečen sem bil. Pri šestnajstih sem pričel ob vikendih priložnostno popivati – do takrat alkohola sploh še nisem poskusil – in se nekako prevalil do mature, pred katero so me čakali še trije popravni izpiti. V tistem času sem kot osemnajstleten štipendist opravljal prakso v podjetju Gostol v Idriji. Šlo je za dolgočasno delo in prepričan sem bil, da se bodo delovne naloge, ko opravim izpite in zaključim maturo, izboljšale. No, niso se, in ko sem nekega dne opazoval veselo dvorišče pod sabo – otroci na kolesih, listje v vetru, veseli tipi v oštariji –, sem si rekel, češ, koji mi je kurac, in preprosto dal odpoved, čeprav je to pomenilo, da bi moral štipendijo vrniti. Takoj naslednje jutro sem stopil do podjetja Varnost in zaprosil za službo vratarja, ki se mi je zdela idealna, saj je vključevala veliko lenarjenja. Ko sem dobil službo, sem v posedanju in poležavanju neznansko užival, a sem kaj kmalu sklenil, da bi bilo morda bolje, če bi čas bolje izkoristil. Začel sem pisariti in Mladina mi je objavila pesmice in, no, tako se je pričel ta ustvarjalni del mojega življenja nekako urejati, stopnjevati. Drugi del mojega življenja pa je nekoliko skrenil. Varnost je propadla in ostal sem na cesti. Poiskati bi moral novo zaposlitev, vendar mi to ni uspelo, saj na trgu ni bilo šihta, kjer bi mi plačali za nedelo. Prav tako sem se bal prijaviti na Zavod za zaposlovanje, saj sem vedel, da me bodo takoj strpali v kakšno firmo. Ker sem bil brez denarja, sem se pričel družiti s parkovnimi, kot jim pravim, z okoliškimi klateži in pijanci, s katerimi pa smo vzdrževali precej solidarno skupnost. Zbirali smo flaše, jih vračali v trgovine in z zaslužkom kupovali nove, ki smo jih vedno izpili. Po treh letih takšnega življenja sem s 65 kilogramov shujšal na 57 kilogramov, saj nisem imel dobesedno nič za jesti. Ko sem ugotovil, da bom shiral, sem se prijavil na Zavod za zaposlovanje. Kmalu sem ugotovil, da se je mogoče šihtom elegantno izogniti, če poprimeš za kakšna javna dela. Tako sem se torej zlepil s tem svojim »svobodnjaštvom«, o katerem sem potem tudi izdatno pisal, in svojo prozo predstavljal razni gostilniški klienteli, ki jo je rada brala in mi plačevala pijačo. No, nekega dne pa je na mojo prozo naletel neki kulturnik, ki mi je potem pomagal do prve knjižne objave, torej do izdaje moje prve kratkoprozne zbirke Driska.

Naj te prekinem: skratka, pijanski milje je resnično bil tvoj milje. Ampak kako je klatež potem prispel do občutka, da bo znorel, če ne bo pisal? To mi razloži.

Ko je izšla Driska, sem hodil po oblakih, zdelo se mi je, da je vredna dobesedno Nobelove nagrade. Hitro sem napisal drugo zbirko, torej Žalostno, toda resnično, in tudi tej sem prisodil Nobelovo nagrado –

Uh, pa si, kot vsak pravi pisatelj, že debelo kontriraš. Toliko besed o ponižnosti …

Ja, seveda, saj sem rekel, da sem tudi narcis. Skratka, mojo drugo Nobelovo zbirko so kritiki sesuli in po puranje sem bil prepričan, da mi preprosto zavidajo. Šele čez nekaj let sem spoznal, da so imeli prav, da ne nazadnje nisem ravno božji literarni odposlanec, in rane sem si zacelil z izdajo knjige Hvalabogu, v samozaložbi, seveda. Z njo sem se ponovno učil pisati. Sledila je kratkoprozna zbirka Punk is dead, ki pa je že bila precej opažena, tako bralsko kot kritiško, saj sem zanjo prejel tudi nominacijo za nagrado fabula. Tukaj nekje se je pričelo oblikovati tisto, kar si prej imenovala kompulzija, torej nuja pisati. Bolje ko sem pisal, bolj opaženo ko je bilo moje pisanje, bolje ko je bilo sprejeto, vse to, več sem moral pisati – ne sicer v smislu količine tekstov, marveč z vidika ur. Za mizo, na stolu sem moral preživljati čedalje več ur.

In koliko je na tisti mizi bevande? Na tejle je ena flaša. Si alkoholik?

Ne, pijanec sem.

Prosim, pojasni razliko.

Precej enostavna. Alkoholiki so tisti, ki pijejo iz dneva v dan, ki alkohol potrebujejo že za goli obstoj, za svoj organizem, in so praviloma sitni, težki, zadirčni ljudje, tudi agresivni. Pijanci pa nismo pijani vsak dan, marveč pijemo občasno, se pravi kadar alkohol potrebujemo – za karkoli že, naj bo za sprostitev, za pozabo, za ustvarjalnost, za družabnost. No, kot pijanec seveda ne pijem žganih pijač, ampak samo vino, pa še vino redčim z vodo – torej pijem samo bevande. Vino je dar bogov, pravijo, zame, ki nisem religiozen, je pa preprosto najboljše odkritje človeštva, saj lajša življenje. Zdaj pa: kakor se do alkohola vedeš, tako ti bo alkohol naposled vračal. Če ga kar žlampaš, ne da bi mu karkoli vračal, no, potem ti ne bo ničesar olajšal. Postal boš alkoholik, še bolj zagrenjen, še bolj boš samo bival. In obratno, če se boš napil z nekim namenom, ti bo to alkohol vrnil v obliki boljšega razpoloženja. Jaz osebno v največji meri pijem, kadar pišem, ampak to počnem pod strogimi zakoni: na mizi imam plastenko bevande, ki sestoji iz litra vina in pol litra vode. Da plastenko izpraznim, traja 6 do 8 ur. Ko jo izpijem, si pripravim novo. Ta je namenjena Facebooku, ki mu pravim kar šank. Na družbenem omrežju se z objavami sprostim, ljudje me opazijo, pa še denar prišparam, ker tankam doma. Če s pisanjem nadaljuješ, pri drugem litru postaneš prepameten, in pametovanje je težko popravljati, hkrati pa začne tekst valoviti v napačnih ritmih.

Kaj pa bi se zgodilo, če bi pisal trezen?

To so me že večkrat vprašali in večkrat sem tudi poskusil. Opazil sem, da postanejo teksti bolj suhoparni. Zaradi pijače napišem kakšne stvari, ki jih trezen ne bi. Pijača zgodbe nekako obarva, jih bolje zbrca skupaj. Obenem pa se mi je pisanje, kadar sem pisal trezen, po dveh, treh urah vedno sprevrglo v šiht; če pijem, tega občutka ni, občutim samo neizmerno svobodo in užitek.

Protagonisti tvojih pripovedi so verzije tebe: ti je važno, kakšno podobo ustvariš o samem sebi? Si v konstrukciji »likov« preračunljiv?

Na eno prvih predstavitev Driske sta prišla moja starša, in presenetilo me je, da me ne onadva in ne drugi prijatelji, ki so knjigo prebrali, niso več doživljali kot pijanca, marveč kot pisatelja, kot neko presežno persono. Vedeti moraš, da sta mi starša zaradi pijače precej težila. V obdobju, ko je večina mojih vrstnikov žurala, sem jaz ostajal doma in jima pomagal postavljati hišo, na neki točki pa sem pričel od tega bežati, izginil sem za tri ali štiri dni in se domov vrnil neizmerno nabasan; jasno, da sta bila razdražena. No, teženje je poniknilo v trenutku, ko sem svoje pijanske eskapade zapisal, oziroma v trenutku, ko so izšle. Bilo je, kot bi brala pripovedi o neki drugi osebi, čeprav se nisem skrival za psevdonimom ali kaj podobnega. Name sta bila celo ponosna.

Torej ti je zato, ker si pisatelj, več odpuščeno?

Da.

Če vprašam podobno še enkrat: ko sem prebrala naslovno zgodbo zbirke Ko jebe, torej tisto, v kateri priznaš, da ob samomoru prijateljice nisi čutil ničesar, sem se vprašala, koliko nas želi Kosmo s svojo brezčutno držo šokirati, koliko želi manipulirati, koliko pa je tudi iskren.

Ob smrti tiste prijateljice res nisem čutil ničesar. Vem, da tega ni najbolje priznati, ker ne gre za običajna ali pričakovana občutja, vendar je tako v resnici bilo. 

Ko sem bil star petnajst let, sem v bizarni nesreči izgubil prijatelja, s katerim sva si delila rojstni dan in rojstno leto. Ker je bil ročno spreten, se je kar sam lotil popravila električne napeljave in, no, elektrika ga je ubila. Ko so mi sporočili, da je umrl, me to sploh ni ganilo, čeprav sva se dan prej še družila, čeprav sem ga imel torej še v zelo svežem spominu. Ne vem, najbrž je kaj narobe z mano.

O tem naj odločajo strokovnjaki, bi rekla. Lahko da si v odnosu do smrti preprosto indiferenten. Ne bi bil prvi človek na svetu. Sicer pa moram priznati, da sem se jaz ob omenjenem prizoru iz Ko jebe spraševala nekaj drugega, in sicer ali ne gre morda za konstrukt, ki naj še dodatno poudari uporništvo likov. Tvoji liki in liki, ki so ti, ne živijo, kot bi morali, ne delajo, kar bi morali, in zato tudi ne čustvujejo, kot bi morali – v skladu s splošnimi družbenimi pričakovanji, seveda.

Veš, mislim, da v meni ni niti trohice upornika, da sem samo neverjeten flegmatik in tudi nekaj romantika. Zame so bili uporniki vedno pankerji. Idrija in Metlika sta bili utrdbi panka. V času, ko sem odraščal, se je mladina delila na tabora pankerjev in šminkerjev, in jaz kot dolgolasec nisem pripadal nobenemu. Raje sem poslušal Beatle kot idrijske Kuzle, celo Lennon so me klicali. Nobeden od taborov me torej ni zares vključil in hkrati tudi ne povsem zavračal. Morda se zato nisem nikoli počutil kot upornik, niti takrat ne, ko sem pričel živeti na svoj način in se izogibati šihtom. Doseči sem želel le, da bi imel mir za pisanje in da ne bi bil lačen. Nič več od tega. Državi sem danes hvaležen, da mi je omogočila takšno življenje. Na Zavodu za zaposlovanje sem bil 25 let, medtem ko sem plačano delo opravljal samo 8 mesecev. Ko so kljub mojemu skoraj brezhibnemu zdravstvenemu stanju, h kateremu prispeva bevanda, ugotovili, da sem nezaposljiva oseba, so me delegirali na Center za socialno delo. Sicer še nisem povsem zunaj nevarnosti, saj sem še zmeraj prijavljen na Zavodu. Večkrat se opomnim, kako hvaležni bi bili za moje življenje cukrarji, tisti, ki so v Cukrarni od lakote shirali.

Kako je mogoče, da si v odnosu do svojega izogibanja delu tako frivolen?

Ker je delo jeba. Če hodiš na šiht, potem nimaš časa živeti svojega življenja. Imeti moraš jekleno voljo, da lahko uresničiš svoj cilj; prej ko slej te prične pobirati. Vstaneš ob petih, od šestih do dveh delaš, preden si pripraviš dostojen obrok, je ura že pet, nato si utrujen, in tako v neskončnost. Delo te posrka in izpije.

Na podlagi zgodbe »Kešpička« sklepam, da pa vseeno nisi totalen lenuh. Na eni strani delaš, ko pišeš, na drugi pa očitno delaš tudi na vrtu.

Drži. Sosedov rastlinjak, o katerem pišem v zgodbi, sta verjetno opazili, ko sta prišli na naše dvorišče. No, tam sem delal tudi po dvanajst ur na dan, kadar je bilo treba, kadar so me rastline potrebovale. Seveda sem imel odprt urnik, vedel sem, da imam možnost ostati doma, če se mi ne bi ljubilo delati. Ironično je, da se mi je v tistem rastlinjaku in na tistem vrtu zmeraj ljubilo delati. Razumel sem, da bodo, če ne bom prišel, rastline trpele, tega pa nisem hotel. Če jih ne bi zalil, bi uvele in umrle. Če jih ne bi presadil, ne bi več dobro rasle. Res sem se trudil zanje in delal sem več kot običajni delavci, vendar – delal sem po svoji volji. Do nalog sem imel neki drug odnos. Mi je pa sosed takrat ponudil redno zaposlitev in tako sva prišla v prvo navzkrižje, kajti redna služba pomeni pritisk. Veš, da moraš, in to ubija. Drugo je nastopilo ob kešpički [gre za žensko, ki je Kosmu založila študentsko napotnico, a nato zase zahtevala večji delež od izplačila; op. a.]. Skratka, nikoli nisem hotel postati vrtnar, nisem hotel, da bi to delo postalo moja redna, zavezujoča služba. 

Nisi lenuh, a delo je vseeno jeba. Bi bilo kaj manjša jeba, če se ti ne bi bilo treba zaposliti v kapitalizmu?

Seveda. Če ne bi bilo kapitalizma, potem bi bil jugoslovanski socializem, in jaz bi bil rade volje spet varnostnik – ampak res samo v socializmu. Danes varnostniki in vratarji med šihtom ne smejo gledati televizije, nositi morajo uniforme, ves čas morajo biti pozorni na kamere. Hvala lepa.

Ampak čakaj, prej sem kar nekaj predpostavljala – v resnici nisva ugotovila, ali pisanje je delo ali ni.

Pa je, no. Med drugim pišeš tudi zato, ker bi rad pred sabo videl neki izdelek. Izdelek je v jedru dela. Poleg tega je pisanje, sicer ne fizično, a psihično, umsko naporno. Izpolnjuje vse pogoje dela, samo jeba ni. Vsaj ne v enakem smislu kot šiht – delo. Pisanje me drži pri življenju, šiht – delo – me ne bi. Prej sem pozabil povedati, da me pisanje tudi uravnoveša. Ko sem začel pisati, sem namreč nehal utrujati s tem, da bom storil samomor in podobno. Ne vem, kako bi bilo s tem, če bi zapadel v šiht – delo.

Sodeč po romanu Sabina in po intonaciji tvoje proze nasploh te pri življenju ohranja tudi ljubezen. Itak si priznal, da si romantik.

Da, da, zadnja leta sploh. Prej sem bil dolgo časa zadovoljen s samoto, poročen s samoto, s čimer sem se tudi precej bahal. Zdaj pa se je kar veliko spremenilo, iznenada nisem več tako zagrizen zagovornik samote. S partnerko sva se lepo ujela. Veliko mi pomeni, da sva se lahko dogovorila, da me med pisanjem ne moti, jaz pa se v njeni prisotnosti vzdržim pitja, zlasti iz spoštovanja do nje. Vem, kaj mi prinaša in pomeni in kaj bi lahko izgubil, tako da je to edino področje, kjer alkohol izgublja. Sicer sva popolnoma različna. Ona je vegetarijanka in planinka, ki rada skrbi za telesno kondicijo, poleg tega pa že trideset let sploh ne pije alkohola. Toda bog me obvarji pred tem, da bi to postal zakon.

Zakaj se bojiš zakona? Je to del samo-zavez-in-odgovornosti-ne obrazca?

Da. Takoj ko je nekaj zapovedano, se nasršim kot mačka. Zakon predvideva, da živiš v dvoje, življenje v dvoje pa pomeni odrekanje, prilagajanje, spremembe. Ugajajo mi odnosi, ki ti omogočijo, da si malo sam, malo v dvoje, malo trezen, malo pijan. Biti nenehno v dvoje je kot biti na šihtu. S svojo partnerko sem lahko le, če vem, da mi ni treba biti z njo, če me razumeš. In ona razmišlja podobno.

Toda mar ni v dvojini najlepše ravno to, da samega sebe presežeš, da postaneš nekaj drugega oziroma da vsaj razviješ potencial za nekaj drugega? Se bojiš, da bi izgubil samega sebe v dvojini?

Ne zares. Bolj gre za to, da kot pisatelj – pisatelj, kakršen sem, torej pisatelj, ki med pisanjem pije – ne morem živeti v dvoje. Alkohola, pisanja in nje ne morem spraviti v isto, neprekinjeno zgodbo. Pisanju in alkoholu se ne morem odreči, njej se ne morem odreči, torej je najbolje, da živiva ločeno, se obiskujeva po volji in ostaneva, kakor sva.

Razumem. Zaključiva torej s pisanjem: ker sva si očitno v potrebi po pisanju podobna, mi pomagaj odgovoriti na vprašanje, kaj je endgame te zapletene dejavnosti. Če ga, seveda, sploh ima.

Veš, po vsaki knjigi si rečem, da je ta moja zadnja: ne da se mi več, ne morem več, nimam več kaj povedati. Dva tedna po izidu pa že pričnem premišljevati o novih tekstih. Sicer bi zgolj rad napisal še nekaj poštenih, dobrih knjig. Ne delam si utvar, da bom napisal remekdelo, želim si le, da bi bil z eno knjigo resnično dlje časa zadovoljen.

Uf. Dvomim, da je to mogoče. Da je to torej mogoče biti s svojim tekstom zadovoljen dlje časa. Če ti uspe, si največji srečnež.

Jah, saj ni možno, res ne. Zato pa nenehno rijem naprej.