Na prvem dogodku iz cikla Umetna inteligenca v kulturi smo se s filozofinjo Olgo Markič pogovarjali o zgodovini umetne inteligence.

Iščem kratek stik. Da me nekaj sune, ohromi, izzove, nekaj, da me spravi iz tira, da me gane, ker je tako genialno.

V svojem pisanju in življenju se trudim ohranjati te žarke upanja in solidarnosti.

Vstajenje so začeli v Trstu podeljevati leta 1963, in sicer kot nekakšno protiutež tedanjim priznanjem v Sloveniji, saj so bili pri slednjih a priori izključeni nekateri vidnejši predstavniki slovenskega občestva v zamejstvu in zdomstvu. Do začetka devetdesetih let, ko je prišlo do odločilnih sprememb v matici, so vstajenje med drugimi prejeli pesnik Vinko Beličič, pisatelji Boris Pahor, Alojz Rebula in Zorko Simčič, pisateljica Zora Tavčar, novinar in politični delavec Franc Jeza.

Pesniška zbirka Zaroletano, ki je nedavno izšla pri LUD Literatura, je njen pesniški prvenec. Ob izidu sva se s Saro na prvi toplejši pomladni dan dobili v kavarni SEM in se pogovarjali o njeni pesniški poti, izidu zbirke, literarnih večerih in slovenski pesniški sceni.

Veš, po vsaki knjigi si rečem, da je ta moja zadnja: ne da se mi več, ne morem več, nimam več kaj povedati. Dva tedna po izidu pa že pričnem premišljevati o novih tekstih. Sicer bi zgolj rad napisal še nekaj poštenih, dobrih knjig.

Proces pisanja o temah, kot je splav, poseduje brutalizacijo do te točke, da ti izčisti pisavo in se potem posledično tudi manj obremenjuješ s pokroviteljskimi in podcenjujočimi odzivi ob samem izidu knjige, ne glede na nasilje z vseh strani, ki te želi prisiliti, da izgineš. In pač pišeš stvari naprej. Četudi kot en lep pozdrav iz podzemlja. 

Tatjana Žarova je diplomirala na Moskovski državni univerzi Mihaila Lomonosova. Predavala je slovenski in hrvaški jezik na Moskovski državni univerzi za mednarodne odnose, bila je atašejka za kulturo na veleposlaništvu Ruske federacije v Sloveniji, dolga leta je delala na slovenskem veleposlaništvu v Moskvi. Je članica Združenja književnih prevajalcev Rusije. V ruščino je prevedla dela številnih slovenskih avtorjev, med njimi Ivana Cankarja, Andreja Hienga, Matjaža Zupančiča, Draga Jančarja, Milene Mohorič idr. Njen prevod Jančarjevega romana To noč sem jo videl je bil dve leti zapored, 2017 in 2018, nominiran na mednarodno Tolstojevo nagrado jasna poljana.

Erica je šarmantno nekonvencionalna, neformalna in zelo smejoča se sogovornica. Ob priliki pričujočega pogovora me povabi domov. Tam mi najprej pove zgodbe o podnajemnikih, ki živijo v njeni hiši – študentih in mladih pisateljih –, pa še razgrne, da ji njihova mladostniška sproščenost ustreza ter da nikoli ni bila naklonjena obsedenemu pospravljanju, ki bi jo lahko odvrnilo od življenja v takšni skupnosti. Ko me popelje v dnevno sobo in se spraviva k pogovoru, v katerem naj bi mi odgovarjala v angleščini, v kateri je, kot pravi, bolj natančna, me za začetek ogovori kar sama, in to – ne vem, ali se tega sploh zaveda – v slovenščini.

V Berounu pri Pragi, kjer imata skupno domovanje, vodita avtorsko združenje Stranou (Ob robu) in mednarodni festival Evropski pesniki v živo, ki redno gosti tudi slovenska pesniška imena. Za svoje prevajalsko in posredniško delo sta oba prejela Lirikonov zlát in častni naziv »ambasadorja slovenske literature in kulture«, septembra letos pa sta bila tudi gosta prevajalske rezidence Sovretov kabinet na Dolu pri Hrastniku.