Moral sem oditi v Ljubljano, da sem ugotovil, da sem Slovenec na Madžarskem

Vstajenje so začeli v Trstu podeljevati leta 1963, in sicer kot nekakšno protiutež tedanjim priznanjem v Sloveniji, saj so bili pri slednjih a priori izključeni nekateri vidnejši predstavniki slovenskega občestva v zamejstvu in zdomstvu. Do začetka devetdesetih let, ko je prišlo do odločilnih sprememb v matici, so vstajenje med drugimi prejeli pesnik Vinko Beličič, pisatelji Boris Pahor, Alojz Rebula in Zorko Simčič, pisateljica Zora Tavčar, novinar in politični delavec Franc Jeza.

Nagrada je pod pokroviteljstvom literarne revije Mladika živela dalje tudi po letu 1990 in šla v roke mlajšim, denimo Marku Sosiču, Dušanu Jelinčiču, Alenki Rebula in Juriju Paljku. V preteklih letih je vstajenje sicer izgubilo svoj nekdanji pretežno literarni naboj, saj so ga začeli podeljevati v glavnem starejšim družbenim in političnim delavcem/delavkam z dolgoletnimi zaslugami za ohranjanje in razvoj slovenstva v zamejstvu in po svetu.

Svojevrsten obrat pa se je zgodil letos, ko je nagrado prejel novinar in pisatelj Dušan Mukič (rojen leta 1981), ki živi in dela na Madžarskem, kamor je šlo vstajenje prvič. Komisija je sklenila, da si jo avtor zasluži za dvojezično dokumentarno delo Ljubljana skoz’ moja očala / Ljubljana skaus aukole moje, ki je lansko leto izšlo v sozaložništvu Društva za humanistična vprašanja Argo iz Murske Sobote in Zveze Slovencev na Madžarskem iz Monoštra. Avtor ga je zapisal v slovenskem knjižnem jeziku, nato pa sam prevedel v porabsko narečje, saj veliko Slovencev na Madžarskem, ki jim je delo prvenstveno namenjeno, knjižne slovenščine ne obvlada. Zgolj enojezično spremno besedo pa je delu napisal Franci Just, urednik knjižne zbirke Med Rabo in Muro, kamor delo spada.

Mukič se je rodil v Sombotelu, upravnem središču Železne županije, kjer je odraščal v slovensko govoreči družini. Njegova starša sta se, tako kot pozneje tudi on sam, izobraževala na Univerzi v Ljubljani. V stik z madžarščino je prišel šele pri treh letih, porabskega narečja pa se je priučil sčasoma, saj so doma govorili knjižno slovenščino. Mukič je poleg vstajenja za svoj angažma prejel še nagrado Slavističnega društva Slovenije in visoko državno odlikovanje nekdanjega predsednika države Boruta Pahorja.

Kako bi opisali svoje mesto Sombotel? Premore tisti značilni avstro-ogrski pridih kakor večina večjih krajev v jadransko-podonavskem prostoru ali je morda v čem poseben?

Res je obdobje dualizma tudi na Sombotelu pustilo svojevrsten pečat, ki se odraža predvsem v stavbah, kot so železniška postaja, mestni hotel ali palače ob glavni prometni žili. Mesto pa je znano predvsem po tem, da je najdalj časa nepretrgoma naseljen kraj na Madžarskem. Njegov predhodnik, rimsko naselje z imenom Savaria, je ležal na jantarni poti, ki je od tod peljala proti Poetoviu, Celeii in Emoni. V tem kraju se je rodil kasnejši škof v Toursu, ki ga poznamo kot svetega Martina. Od šestdesetih let prejšnjega stoletja pa je Sombotel nudil možnost za preživetje mnogim porabskim Slovencem, ki so se s trebuhom za kruhom priseljevali v središče Železne županije. Tako tudi moja starša.

Kako je (bilo) ohranjati slovensko besedo v popolnoma madžarskem okolju? Bi zmogli recimo oceniti delež madžarskih besed, ki vdirajo v pogovore med vami in vašima staršema? Najbrž se je treba posebej truditi biti na tekočem z novejšim slovenskim besedjem, ki se razvija v današnjem hitrem življenjskem tempu.

Moja starša sta na koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja v Ljubljani diplomirala tudi kot profesorja slovenskega jezika in književnosti. Zanju je bilo samoumevno, da mi bosta predala svoje znanje knjižne slovenščinio, ki smo jo v družinskem krogu govorili vse od mojih najmlajših let. S tem še dandanes odstopamo od večine porabskih družin, kjer je prvotno sredstvo sporazumevanja porabsko slovensko narečje. Trudimo se izogibati madžarskim besedam, je pa dostikrat laže katero od njih vriniti v pogovor v slovenskem jeziku. Kakor sami ugotavljate, imamo največ težav s sodobnimi slovenskimi izrazi. Svetovni splet pa nam je v veliko pomoč, kajti hitro in enostavno lahko pridemo do besedil z današnjim besedjem. 

Nam lahko opišete svojevrstni način, kako ste se priučili porabskega narečja? Baje je bilo to v času vašega študija v Ljubljani, ki je glavna tema nagrajenega dela.

Že v otroštvu sem ugotovil odstopanje porabskega narečja od slovenskega knjižnega jezika. Razlika med »slovenščinama« je bila tolikšna, da sem se bil s sorodniki primoran sporazumevati v madžarščini. Zaradi svoje dvojezičnosti in zanimanja za jezike pa sem ta »drugačni slovenski jezik« poslušal z odprtimi ušesi in ga vse bolje razumel. Usoda se je poigrala z mano in po prihodu v ljubljanski študentski dom sem za sostanovalca dobil študenta iz Murske Sobote. Zagrabil sem priložnost in ga prosil, naj kar govori v lastnem narečju. Opogumil sem se in se tudi sam začel preizkušati v jeziku nekdanjih »ogrskih Slovencev«. To me je končno privedlo do tega, da sem se lahko s prijateljem tekoče pomenkoval v narečju. Ko pa sem se vrnil v Porabje, sem začutil, da tudi gorički govori odstopajo od naših porabskih. Zato sem pozorno poslušal svoje rojake in svojo govorico dodobra približal gornjeseniškemu govoru. Danes je to jezik, v katerem ustvarjam pretežni del svojih prispevkov in člankov.

Kako torej gledate na narečje? Se v njem da povedati vse, kar je možno v knjižnem jeziku? Se morajo po vašem tudi narečni govori razvijati in prevzemati nove besede, ki nastajajo v času?

Zaradi drugačnosti našega porabskega narečja je neobhodno, da pišoči večino svojih besedil ustvarimo v tem jezikovnem kodu. To je tisti jezik, ki ga Slovenci v Porabju najbolje razumejo in s katerim se istovetijo. Zato smo se pri televizijski oddaji Slovenski utrinki, časopisu Porabje in Radiu Monošter odločili, da bomo v pretežni meri uporabljali domači jezik. Poglavitna težava pri tem je, da ima naše narečje zelo omejeno besedišče in v njem ne moremo povedati vsega. Trudimo se, da bi Slovenci na Madžarskem manjkajoče besede nadomeščali s knjižnoslovenskimi ustreznicami, ne pa z madžarskimi. To je najteže doseči pri starejši generaciji, ki se v šoli ni učila slovenskega knjižnega jezika. Zanimiv je tudi jezikovni prehod: medtem ko z odhodom najstarejših domače porabsko narečje počasi odmira, mlajši že usvajajo knjižno slovenščino.

V Porabju delujeta dve dvojezični osnovni šoli, in sicer v Števanovcih in na Gornjem Seniku. Kolikšen delež porabskega prebivalstva je opismenjen v slovenščini? Kakšno prihodnost vidite za slovenski jezik (in zakaj tudi ne književnost, vključno z narečno) na Madžarskem?

Obe porabski dvojezični osnovni šoli izvajata pouk v madžarskem in slovenskem učnem jeziku komaj dobro desetletje. Ob tem, da ima vsak učenec na obeh šolah tedenskih pet učnih ur slovenščine, prihaja v stik z izročilom in kulturo svojih prednikov in okolja na urah t. i. »spoznavanja slovenstva«. Zato imamo upanje, da se bo govorjena slovenska beseda v vaseh v okolici Monoštra lahko ohranila. Žalosten pojav je že omenjeno izginjanje porabskega slovenskega narečja, ta proces pa se trudita zajeziti krovni slovenski organizaciji, Zveza Slovencev na Madžarskem in Državna slovenska samouprava. Opazno je širjenje uporabe domače govorice v različnih funkcijskih zvrsteh, na primer pri pisanju poljudnoznanstvenih besedil ali celo ustvarjanju besedne umetnosti. Sam sem v porabsko slovensko narečje prestavil več balad evropskih narodov oziroma nekatere pesmi književnih klasikov. Ob tem se trudim, da bi v zakladnico slovenske poezije prispeval tudi izvirna pesniška besedila v našem dialektu. Menim, da je to izredno pomembno, kajti le tako lahko dokažemo izrazno zmogljivost in življenjsko moč naše govorice.

Porabje je od osrednje Slovenije zelo oddaljeno in malo poznano. Kolikšni in kakšni pa so denimo stiki z bližnjim Prekmurjem? V knjigi recimo pišete o tem, da osebno gojite dobre odnose s Ferijem Lainščkom, Dušanom Šarotarjem in Štefanom Kardošem. Kaj pa splošneje?

Včasih se nam zdi, da je celó Prekmurje preveč oddaljeno od osrednje Slovenije. Za Porabje to drži še toliko bolj, za mnoge Slovence veljamo za svojevrstno eksotiko tam za Srebrnim bregom, kjer ljudje govorijo neki jezik, podoben slovenščini. Po osamosvojitvi Slovenije se je ta odnos sicer bistveno spremenil, matica danes posveča veliko pozornosti naši skupnosti. To potrjujejo tudi različni razvojni programi v zadnjih letih, na obeh straneh meje smo namreč ugotovili, da lahko narodno zavest najbolje ohranjamo, če imamo trdne gospodarske temelje. S Prekmurjem pa smo seveda najtesneje povezani, saj nas združujeta tisočletna skupna zgodovina in skupno narečje. Prav Prekmurci so tisti, ki najodločilneje prispevajo h krepitvi naše narodne zavesti. Kajti kadar nas obiščejo, tudi naši preprosti ljudje začutijo, da onkraj nekdanje meje živijo isti Slovenci, kot so oni sami.

Nekoč je veljalo, da (spomine in spoznanja) o lastnem življenju pišejo starejši. Na Slovenskem knjižnem trgu pa se zadnja leta vse bolj uveljavlja žanr avtofikcije. Med uspešnejšimi gre omeniti delo Zakaj ne pišem Dijane Matković (Cankarjeva založba 2021). Vaša Ljubljana skoz’ moja očala pa opisuje življenjsko obdobje, ki se je zaključilo pred dobrimi petnajstimi leti. Je besedilo nastalo pred kratkim in gre torej za spomine ali je na objavo čakalo dlje časa? Zakaj ste si zaželeli svoje izkušnje, doživetja in spoznanja deliti z bralci?

Urednik knjižne zbirke Med Rabo in Muro Franci Just me je dolga leta nagovarjal, naj v serijo vendarle prispevam knjigo. Končno sva se dogovorila, da to ne bo klasično leposlovno delo, temveč bom napisal nekaj o življenjskem obdobju, ki je name vplivalo v največji meri. To so bila nedvomno študijska leta v Ljubljani, ki niso bila odločilna samo zaradi tega, ker sem lahko študiral v maternem jeziku, temveč tudi zato, ker sem v prestolnici doživel svojo najglobljo krizo narodnostne identitete. S svojo knjigo sem želel mladim porabskim Slovencem sporočiti, naj jih ne skrbi, če niso v vsakem trenutku trdno prepričani o svoji pripadnosti. Po padcih in vzponih človek vendarle najde svoje mesto pod soncem, in naša pot je ta, da odkrijemo svoje slovensko bistvo. In da nam nikoli ni treba zanikati, da smo doma na Madžarskem.

Kateri sta bili najlepša in najgrša izkušnja, ki ste ju v Sloveniji doživeli kot zamejec oziroma porabski Slovenec? Ste se v kakem trenutku zavedeli, da postajate »vse bolj Slovenec in vse manj Madžar«, če sta ti definiciji v vaši zgodbi sploh možni oziroma primerni?

Najgrša izkušnja je bila prej omenjena kriza identitete, ki me je zaznamovala za več let. Najlepša pa, da so me v tistih težkih časih podpirali slovenski prijatelji, ki jih lahko še danes, po dvajsetih letih, imenujem svoje prijatelje. Zgodilo se je namreč, da čeprav sem bil ob prihodu v Ljubljano popolnoma zaverovan v svojo slovensko pripadnost, se je ta vera kar naenkrat močno skrhala. Biti »vse bolj Slovenec in vse manj Madžar« pa v moji zgodbi izzveni nekoliko drugače, kajti verjamem v možnost dvojne pripadnosti. Zame ni nič napačnega, če se človek počuti tako Slovenca kakor Madžara, v mojem pojmovanju lahko v neki osebi enakovredno sobivata dve kulturi.

Iz branja je mogoče razbrati, da ste se za študij v Ljubljani odločili ne zato, da bi prišli v matično domovino in živeli med »svojimi« ljudmi, ampak predvsem da bi izobraževanje nadaljevali v slovenskem jeziku. Opisi študentskega življenja so namreč taki, da bi jih lahko zapisal marsikdo, torej ne nujno manjšinec.

Svojo knjigo sem namenil porabskim Slovencem, zato je tudi objavljena v dveh jezikovnih zvrsteh. Če jo bere nekdo v Ljubljani, v njej morda ne bo odkril ničesar novega o svojem mestu. Se pa v besedilu zrcali videnje mladega zamejskega Slovenca, ki v prestolnico prihaja iz nekega popolnoma drugačnega okolja. V besedilu sem poskusil predstaviti študentsko življenje v Ljubljani v prvih letih 21. stoletja in svojim porabskim bralcem posredovati opažanja v zvezi s slovenskim glavnim mestom, do katerih bi morda sicer le stežka prišli.

Vaša manjšinjskost in prirojena večkulturnost nista bili ovira, prej prednost, ki vam je prav gotovo pomagala pri navezovanju stikov in prijateljstev z od slovenskih »domorodcev« večkrat preziranimi pripadniki narodov nekdanje Jugoslavije.

Po prihodu v Ljubljano sem se odločil, da se vpišem na Celoletno šolo slovenskega jezika na Filozofski fakulteti, da bi poglobil znanje svoje materinščine. Na tečaju sem se prvič v življenju temeljiteje seznanil z mladimi iz drugih republik nekdanje skupne države, s katerimi sem hitro navezal pristne prijateljske stike. Vsi smo bili neke vrste tujci v slovenski prestolnici, vsi smo se morali soočati tudi z administrativnimi preprekami. V študentskem naselju je bila ena mojih najtesnejših prijateljic doma z Reke, eden mojih najboljših prijateljev z računalniške fakultete pa je bil fant iz Skopja. Nikoli nisem odobraval preziranja ljudi zaradi njihove narodne pripadnosti.

Zadnje poglavje zaključite z mislijo: »Sedem let se mi je odstirala Ljubljana ›skoz’ moja očala‹ in me končno privedla do spoznanja, da sem porabski Slovenec. Da sem Slovenec. Na Madžarskem.« Kaj to pomeni? Da vas slovenska država in njeno glavno mesto nista »prepričala«? Ali da ste začutili, da je vaše mesto vsekakor v zamejstvu, torej v Porabju?

V Ljubljani se mi je marsikdaj zazdelo, da sem navezan le na jezik, ki ga tam govorijo in ga doma s starši tudi sam uporabljam, ne pa toliko na matično državo. Zato sem se z znanjem, ki sem ga pridobil s pomočjo slovenske štipendije, po sedmih letih bivanja v Ljubljani odločil vrniti v Porabje.

Čeprav mi je bila ponujena možnost, da svojo poklicno pot nadaljujem v slovenski prestolnici, je v meni dozorelo prepričanje, da je moje mesto v mali pokrajini v okolici Monoštra. Danes, po petnajstih letih delovanja pri porabskih medijih, sem gotov, da je bila moja odločitev pravilna. Moral sem oditi v Ljubljano, da sem ugotovil, da sem Slovenec na Madžarskem.