Večni pogovor s pesmijo

Ana Pepelnik je pesnica in prevajalka. Njena prva pesniška zbirka, Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo (2007), je bila nominirana za najboljši prvenec; kasneje je bila avtorica za svoje ustvarjanje nominirana tudi za Veronikino in Jenkovo nagrado. Sodeluje pri mednarodnem pesniškem spletnem in multimedijskem projektu Metropoetica, kot govorka daje glas zvočno-pesniškim performansom, občasno pa je tudi špikerka na Radiu Študent. Njen interes za zvočnost in tišino poezije ter preizkušanje meja pesniškega jezika in skladnje se odraža v vsaki pesniški zbirki doslej. Z Ano sva se pogovarjali ob izidu njene sedme zbirke to se ne pove, ki je letos izšla v zbirki Prišleki pri založbi LUD Literatura.

Tvoja sedma pesniška zbirka je naslovljena to se ne pove. O čem se (ne) govori? Česa se ne pove? Pa misliš, da bi se moralo?

Nepreštevni so momenti, ko v pogovoru nekdo reče ja, ampak tega ne povedat ali no, ampak teh stvari se pa ja ne govori. Največkrat se izrečeno nanaša na nekaj podobnega obrekovanju, v odsotnosti tiste tretje osebe ali situacije, na katero se govor veže. In skoraj vedno sem prepričana, da se izrečeno vendarle pove naprej, čeprav mogoče v prirejeni, okrnjeni ali drugačni obliki. Ampak tako je s temi stvarmi in zgodbami med ljudmi, ko posedimo za mizo, se srečamo pred trgovino, v liftu, vlaku, letalu, na pogrebu, v slaščičarni na morju itd.

Tule v to se ne pove pa je s to rečjo drugače. Kar se ne pove v tej zbirki (da se ne pove, da je torej neizgovorljivo), je takšno zato, ker je izmuzljivo, kar se lahko samo dotika, obrača, približa tistemu, kar je preveč sublimno in onkraj, da bi bilo lahko izgovorjeno. Recimo, da se zapiše lahko, ko pa se človek loti izrekanja, se začne poškodovanje. Že odkar pišem, in bralec je najbrž medtem opazil, da pišem že dolgo, se trudim povedat/izrečt to, kar je zunaj mene in kako se v meni preoblikuje v skoraj nadnaravno čudovitost. In mi nikoli ne uspe. Ujeti pesem tako, kot jo vidim na noter. Da bi zapisala in delila, kaj me tako nese nekam takrat, ko kdo v nekem momentu ob meni reče hah, spet si drugje. Kaj se mi dogaja, ko slišim muziko, kam me prestavi. Kako je, ko me kdo površno ali globoko rani. Da sem to povečini jaz sama.

Kar se tiče ostalega, zunaj pesmi, torej stvari, ki so vpete v družbo in posledično sistemsko nesprejemljive do te mere, da družbo delajo ranjeno, obupano in nepopravljivo poškodovano in na robu, take stvari pa se mi zdi, naj se nujno povejo.

Ampak v to se ne pove ne gre zares za to slednje.

V nekem intervjuju si omenila, da Tehno in Treš gradita trilogijo. Je to se ne pove torej sklepni del te trilogije?

Hah. V spominu imam, da sem to omenila med pogovorom, ki se je snemal, in kadar govorim, ideje rastejo sproti in se prelivajo druga v drugo, kot sanje, kot neki prosti tok brez nadzora. Ker žal nisem človek, ki bi preštel do 10, preden kaj reče, se mi stvari prepogosto izgovorijo brez kontrole. Tisti zarečeni kruh. Kar hočem povedati, je, da vem, da se je pogovor med intervjujem gradil, in ko me je v nekem momentu prešinilo, da moram odstavek nekako zaključit, sem zinila to s trilogijo. Morda je del trilogije, mogoče pa ne. Lahko rečemo, da se tale zadnja od onih dveh razlikuje že na prvi pogled, ker v Tehnu in Trešu stavki v rimah in ritmu rekonstruirajo neke ključne dogodke moje lirske subjektke. Nekako je v ospredju to, kar se dogaja sproti, kolažiranje kadrov življenja neke osebe, ki ima privilegij, da piše nekam, kjer lahko to nekdo prebere. Da pove, kot kolegu, takole je z mano, tole je pesem, me veseli, da se srečava, mogoče razmišljava isto. Tako nekako.

Medtem pa se je v nekem momentu pojavil in vzpostavil, ali pa obnovil, da tako rečem, tisti večni znani prostor za moj izhodiščni pogovor s poezijo, s pesmijo. Tam sem začela, tja se vračam, je nenehno prisotno, ta dialog s sabo, kako sestaviti besede v polsmiseln vrstni red, da se nagovori in izgovori obenem tisto, kar je prisotno v meni in zunaj mene. Da se pesem ne samo lovi, ampak da se je dotakne in se ji zazre v oči. In se jaz in pesem pomiriva, čeprav na kratko in začasno.

Vsakdanje, celo banalno, združuješ z metafizičnim, nadčutnim – s tem, za kar pravzaprav nimamo jezika. Se ti je kdaj zgodilo, da ti je za neki občutek preprosto umanjkalo besed? In kaj potem?

To se mi dogaja ves čas. Kaj potem, kako potem? Zares nikoli ne vem.

V svoji poeziji opuščaš velike začetnice ter končna in nekončna ločila. V novi zbirki pa se pojavijo pokončnice (|), ki so (običajno) bolj kot v pesniškem jeziku prisotne v matematiki in jezikoslovju. Zakaj prav to ločilo?

Prisotna je recimo tudi v glasbi, na notnem črtovju. Naložila sem ji nalogo vseh ločil hkrati. Predvsem pa mi estetsko ustreza. In na obeh koncih, če gledamo zgolj vizualno, ni omejena, kot tudi premica ni. Ne ponuja zaključenosti, a jo obenem lahko nakaže, v smislu zadiha, premolka, namiga na nemoč ubesedovanja. Preprosta pokončna črta za uporabo v nepreproste namene.

Večkrat si omenila, da si perfekcionistka in da si zelo samokritična. Je tvoj pesniški jezik s svojimi ludističnimi težjami način preseganja ali pa negiranja te lastnosti?

V tem momentu, ko razmišljam, opažam, da oboje.

Kaj pa iščeš v poeziji drugih pesnikov in pesnic? Kaj te najbolj nagovarja pri ameriških pesnikih, ki jih najpogosteje prevajaš, in katero delo bi si trenutno najbolj želela prevesti?

Iščem kratek stik. Da me nekaj sune, ohromi, izzove, nekaj, da me spravi iz tira, da me gane, ker je tako genialno. Ne nujno samo pri ameriški poetiki. Težko pa rečem ali pokažem, kaj točno to je. Da se nekaj v meni prepozna v tistem, kar je že ubesedeno. To mi je fascinantno. Da vidim nekaj na papirju, zaslonu, in je že tam. In to v besedah, v nekem zame končno smiselnem zaporedju, prej pa je bilo tiho nekje pod pokrovom. Da se naenkrat to dvoje sreča?! Noro. Upam, da se tole razume.

Koga? Še malo Jamesa Tata, Johna Ashberyja in Anthonyja McCanna. Za začetek.

Kako te branje in prevajanje drugih poetik navdihuje pri lastnem pisanju? Ali je to nekaj povsem ločenega?

Čedalje bolj se mi dozdeva, da je prežeto drugo z drugim. Ampak da deluje na bolj nezavedni ravni.

Preden se je to se ne pove zares sestavila, sem prevajala Stevensa. In kar se mi je dogajalo v glavi takrat, je bil luciden teren. Na trenutke sem obsedela povsem na miru, v mislih pa same barve. Za barvami so prišle besede, z njimi pa vse vrste zagat, čustev in vseh teh kompleksnih neoprijemljivih reči, ki so se mestoma gladko, mestoma okorno in včasih zadovoljivo sestavile na gladini nekega drugega morja.

Sodeluješ pri performansih in multimedijskih projektih, v katerih se prepletata glasba in poezija. Misliš, da bi morali poezijo, kljub temu da lomi sintakso in logično strukturo jezika, vedno brati na glas? Ali s tihim branjem izgubimo eno izmed njenih dimenzij?

Niti ne razmišljam o izgubi, ne pri glasnem ne pri tihem branju. Raje o tem, kaj se s tem dobi. Oboje ima določeno čarovnijo. Prvo, torej branje na glas, ima zunanjo melodijo, ki se lahko poškoduje z različnimi napakami, pa se spet zaceli s tihim branjem. In obratno, pri branju na tiho včasih kaj spregledaš, sam ustvariš napako, in prav ta napaka je lahko tisto, kar te je našlo in postalo odlično. Zmeraj se kaj izgubi, ampak se s tem odpre prostor za nekaj drugega, kar je lahko pridobitev.

V pesmi »iz govorjeno v« zapišeš: »potisnejo govor stran da naredijo prostor / naredijo čas za prijet za nekaj da se preprosto sam čuti ali / vidi ali spusti«. Kaj ti v poeziji pomeni ta vmesni prostor?

Vmesni prostor je meni ogromen in nujen. Ne vem točno, kaj mi pomeni, vem pa, da naj bo prisoten, sploh kadar sama berem. S to mislijo sem že pri bralcu in mu ga ponudim.

Obožujem skrivnostnost, da je nekaj napol ali tesno zaprto, ampak zmeraj se najde reža, da se izmuzne svetloba, da jo vidiš.

Tvoje zbirke tudi ob koncu branja nekako obvisijo v zraku, kot da že nakazujejo pot za nadaljnje ustvarjanje ali celo naslednjo zbirko. Pa pesem – se sploh kdaj zares konča?

Matter imajo na Haosu komad »Nevidna stran neba«, kjer Dacho reče, da on sam hoče, »da noč se neb nikol končala«. Jaz bi, da se pesem ne bi.