LUD Literatura

Bazen ki ga odnašajo robovi (izbor)

Izbor iz pesniške zbirke Bazen ki ga odnašajo valovi (Prišleki)

Helena Zemljič

Vsak dan ji je nosil marelice

kot bi ji dajal nasvet
To moraš početi
in ne boš se počutila slabo
Trikrat se ti lahko sanja
da boš umrla potem
ni več rešitve
Posadiš novo marelico
Nove prste ki bodo
znali držati morda
dovolj stisniti Kako
počasi Gledaš kazalce
in lahko bi zaznal
vsako sekundo posebej
Posnameš se
Nič ni tako trajno
kot proces
daritve

 

Skozi stare hiše preseva

vedno več svetlobe Skozi špranje
se vidijo njihovi prebivalci Kako
zjutraj kuhajo žgance in v zraku
puščajo svoje prstne odtise Odnašajo
stvari na vrt in z njega Se ne opazi
kdaj stopijo skozi vrata
Vidimo vsak njihov gib
Slišimo kako se pogovarjajo s kokošmi
Vidimo kako strmijo v zidove in kako se
okoli njih nabira tanka plast megle ki diši
po strahu
Ko se ločijo od hiše postopoma
tudi oni izginejo Hiša ostane
na robu našega vidnega polja

Kaj bo tam zraslo

 

To da začneš govoriti o družini

je znak da ti ugaja Nikoli
nisem vedela da je stanje
družinskega debla tako
bistveno ali da celo drži
temelje pravil prepletanja
Diham v prazno Pozabim
da lahko premik vejice ali zamolk
(bognedaj zamolk) pomeni spremembo
intonacije in da lahko sprememba
intonacije pomeni spremembo
razpoloženja in žalost je res
bistvena Kako se lahko nekdo nasmehne
ko razpada v bucike in potem
jih moraš pobirati Se po nesreči
sam zbodeš in ne moreš skriti
kapljice Stik razpade neizogibno
kot razpoka v Gibraltarju ki potiska
Evropo od Afrike ali Afriko od Evrope
spet odvisno od svetlobe Pa teče
enako morje vmes ki tudi določa
dolžino stavkov Ko rečem
moji radi hodijo na izlete In ti
a res?

 

Z drevesa so padale hruške in hoditi v bližini

je bilo nevarno Vsako leto so se naselili sršeni
Brenčali so in v neznanem jeziku odgovarjali
na naša vprašanja Pokazal mi je majhno srno
ki je zatavala na domačijo Izgubila je vonj
po mami in tanka sled gozda za njo
je izhlapela v nekaj bolj mehkega Hranil jo je
po steklenički Sršeni so brenčali in nihče
si ni upal bliže Pot do ribnika smo shodili
drugje In srna mu je čisto povsod sledila
Obstaja fotografija srne mene njega in
hruške Nikoli nismo okusili njenih sadežev
Srna je nekega dne preprosto odšla

 

To da me ne marajo vaše mačke

se mi je zmeraj zdel slab znak In da
sem bila pet minut prepričana da sem se
zaklenila v kopalnico Še zmeraj včasih
ne vem točno kaj govori tvoja mama
sem se pa naučila kdaj prikimati
kdaj razumevajoče pogledati kdaj
se zasmejati Včasih počnem to tudi
s tabo Vem kaj želiš
povedati tudi
ko te ne poslušam
Ne da si votlo drevo Si šumenje
ki teče v vse smeri
hkrati Vedno
so mi bile všeč
vaše mačke
Imajo tisto hojo ki sem jo želela Morda
še zmeraj želim Tudi drevesa so večja tudi
žalost Ravnina kot prispodoba tisočih
možnosti brez dokončnega odgovora Otok
ki je samo najin Čaplja
ki mimogrede odtisne svoj obstoj
Morda bodo bobri podrli tvoje drevo Ko
sem ga videla prvič je bilo
sámo šumenje
Če bi lahko udomačila lisico
bi bile to vaše mačke Potem
bi se naučila jezika
in odjezila vse reke da bi zapolnile
drevesa

O avtorju. Helena Zemljič (1995) je pesnica in urednica. Odraščala je v Jurovskem Dolu, študirala filozofijo in slovenski jezik ter književnost na Filozofski fakulteti v Mariboru, sedaj živi v Novem mestu. Večkrat se je uvrstila v ožji izbor natečaja Urška in v finale Pesniškega turnirja, njene pesmi so objavljene v več literarnih … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.