Kaj je zate kolumna?

Lani smo na elektronskem mediju ludliteratura.si začeli z novo rubriko: mesečnimi kolumnami letnih kolumnistov_k. Prvi so to vlogo prevzeli Lara Gobec, Andrej Blatnik in Esad Babačić. Letos že nekaj mesecev berete Ajdo Bračič, Simona Popka in Martina Justina. Kljub temu, da niso več novi niti letošnji kolumnisti niti rubrika, smo z njimi narediti kratek predstavitveni intervju. Bolje pozno kot nikoli.

Kaj je za vas kolumna?

Bračič: Priložnost, da naslovim temo, ki se mi zdi pomembna, v zgoščeni in usmerjeni obliki. S svojo jedrnatostjo zahteva eno samo jasno in izdelano idejo, kar je zame, ki me včasih povleče v melanholično dolgovezenje, prijeten izziv. Od mene terja, da sporočilo predam hitro in neposredno, da razmislim o lastnem stališču in da prej zastavljam vprašanja, kot pa nanja odgovarjam. Obenem je kolumna tudi dobra vaja v disciplini – ker je periodična, si je zanjo treba vzeti dovolj časa in dovolj zaupati vase, da ne dvomiš, ali boš res ob vsaki ponovitvi imel povedati kaj približno relevantnega.

Popek: Kolumna je zame predvsem priložnost, da pišem »izven škatle«, da se dotaknem tem, ki se jih v tridesetih letih, kar pišem o filmu in knjigah, praviloma nisem loteval, po eni strani zato, ker za medije niso bile zanimive, po drugi zato, ker nisem imel prave samozavesti. Všeč mi je bilo povabilo časopisa Delo, da lahko pišem »o čemerkoli«.

Justin: Nikoli se nisem zares pozanimal, kaj so žanrske zakonitosti kolumne, sem si pa vedno mislil, da mora iti za kratek, mnenjski odziv na nekaj, kar pisec_ka doživlja kot aktualno oziroma vredno pozornosti. Na ta način sem poskušal oblikovati tudi svoje tekste.

Kako se odločite, o čem boste pisali?

Bračič: Tekom meseca zbiram reči, ki zbudijo mojo pozornost, in jih spravljam v za kolumno odrejen kotiček zavesti. Te drobtinice se potem oprimejo kakšnega večjega razmisleka ali teme, ki sem jo želela nasloviti že dalj časa. Običajno se v zadnjem trenutku stvari nekako povežejo med sabo in vem, kateri izmed več odprtih zavihkov, ki jih hranim v glavi, bo prava izbira. Aktualnega dogajanja praviloma ne komentiram ali pa ga uporabim le kot iztočnico, raje se posvetim prismojenim kuriozitetam ali dolgoročno relevantnim temam.

Popek: Navdih je čudna reč; včasih imam temo že teden dni pred pisanjem »totalno razdelano«, pa se med pisanjem mučim do obisti, včasih pa še en dan pred oddajo teksta nimam pojma, o čem bi pisal, nakar me navdihne ena banalna novica, en odstavek v knjigi, ki jo tisti hip berem, ali en tvit, tekst pa potem kar zleti iz mene. Nekatere moje najljubše kolumne so nastale na ta način: ob ponovnem branju Prišlekov je nastal tekst »Lojze Kovačič gre v kino«, ki sem ga povezal s Zimmerjevo knjigo Kafka gre v kino, medtem ko sem Susan Sontag in njen koncept campa povezal z Giulianijevo bizarno novinarsko konferenco pred trgovino z vrtnarskimi potrebščinami.

Justin: Poskušam se ravnati po zgornjem načelu – so stvari, o katerih razmišljam več, kot bi bilo treba, in če se mi zdi, da bi o njih moral slišati še kdo drug, se znajdejo v kolumni. Na ta način poskušam najti ravnovesje med osebnim zanimanjem in neko predstavo o tem, kaj bi zanimalo bralce_ke ludliterature.si. Sam recimo (brez pravega razloga ali potrebe) precej obsesivno spremljam delovanje ameriškega ustavnega sodišča, a verjetno nikoli ne bom pisal o reakcionarnem pohodu Samuela Alita. Po drugi strani pa sem dvakrat pisal o ChatGPT-ju, čeprav sem se med pisanjem druge kolumne že precej dolgočasil.

Radi berete kolumne drugih? Kdo je vaš najljubši kolumnist? Imate kolumnističnega vzornika?

Bračič: Čeprav spremljam nekaj domačih in tujih avtorjev, ki so mi s prepoznavnim slogom ali nepričakovanimi tematskimi izbirami prirasli k srcu, vzornika pravzaprav nimam. Na misel pa mi pride nekaj antivzornikov, kolumnistov v slovenskem časopisju, ki odmerjene vrstice izkoriščajo predvsem za promocijo sebe in svojih, jarke, ki nas razločujejo, pa senzacionalistično poglabljajo, namesto da bi poskušali povezovati. Tovrstnega pisanja se sama poskušam izogibati. Menim namreč, da je treba k medijskemu prostoru pristopati nadvse previdno in odgovorno, saj gre za skupni javni prostor, prostor družbene zavesti.

Popek: Berem kolumniste, ki me ne bodo dolgočasili. Otepam se branja političnih kolumn, večinoma so – sploh pri nas – grozno toge in enolične. Čeprav te pisce na neki način spoštujem; meni bi se zmešalo, če bi moral vsak teden komentirati notranjo politiko. Hrvati imajo odlične pisce, ob običajnih osumljencih (Dežulović, Jergović) bi rad opozoril predvsem na Jurico Pavičića, ki ob filmu in literaturi v kolumnah v Jutarnjem listu izjemno duhovito secira dalmatinsko družbeno-politično realnost. To je politična kolumnistika s širino. Zelo vesel sem, da so pri Cankarjevi založbi prisluhnili moji pobudi in da bodo prevedli njegovo izvrstno Knjigo o jugu, ki izide jeseni.

Justin: V resnici precej rad berem kolumne, a verjetno iz samih napačnih razlogov. Zdi se mi, da gre na splošno za precej nehvaležen žanr – pogosto zahteva, da z domnevno avtoriteto govoriš o nečem, kar se trenutno dogaja in o čemer imajo vsi svoje mnenje – in sam kolumne običajno berem, da vidim, kako se ljudje motijo. Ali pa da se jezim, ko se kdo ob odsotnosti kakršnegakoli uvida zateče k moraliziranju, alarmizmu ali pa k »zastavljanju vprašanj« in »pozivanju k premisleku«. Zato zelo cenim kolumniste_ke, ki kljub zahtevam žanra ne posegajo pogosto po lahkih izhodih in me vedno znova uspejo presenetiti. Takšno se mi že dolgo zdi pisanje Mihe Blažiča – N’toka.

Si avtorica zbirke kratkih zgodb. Kako se pisanje kolumn razlikuje od pisanja kratkih zgodb?

Bračič: Za obema zvrstema moram kot avtorica stati – ampak v kolumni mnenj ne polagam na jezik likom, temveč sebi, in se v tem smislu počutim nekoliko bolj izpostavljeno.

Kolumne pišeš tudi za dnevnik Delo. Kako se pisanje kolumn za osrednji slovenski časnik razlikuje od pisanja kolumn za nišen literarni spletni portal?

Popek: Načeloma skušam v obeh primerih ohranjati določeno mero neresnosti, celo infantilnosti. Dolgočasno pisanje je smrt za kolumnista, pa če je še tako strokovno podkovan. Ne vem, ali mi vedno uspe, ampak rad si domišljam, da morda nekaj delam prav, če sem bil ob Delu povabljen še k pisanju za prestižen literarni portal. Tudi zato, ker se imam za outsiderja na literarni sceni.

Pišeš tudi literarne kritike. Kako se pisanje teh razlikuje od pisanja kolumn?

Justin: Zdi se mi, da poskušam pri pisanju obeh žanrov ustvariti precej podoben avtorski glas, razlika je bolj vsebinska: pri kritikah poskušam povedati nekaj zanimivega o konkretni knjigi, pri kolumnah pa o svetu na splošno.