Esad Babačić
Esad Babačić je rojen v Ljubljani, kjer živi in piše tudi danes. Nekoč je delal v pekarni, kasneje začel pisati poezijo in se vpisal na študij Slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Avtorjevi novejši prispevki
-
(Esej, kolumna, 6 min)
Odkar sem se vrnil iz Berlina, dežuje, in strah, da se bodo vtisi s potovanja prehitro razpršili, je iz dneva v dan večji. Vmes je resda padlo tudi nekaj snežink, ki so se za trenutek prijele in pobelile tistih nekaj avtomobilov tam spodaj, na ulici, zgolj toliko, da so opozorile na dejstvo, da snega spodaj skorajda ni več, vsaj ne tistega resnega snega, s katerim se da kepati ali koga pošteno omavžati. V Berlinu ni bilo nič drugače; vreme je bilo na las podobno temu v Ljubljani. Ne vem, morda zdaj vsaj tam sneži, a nekako dvomim.
-
(Esej, kolumna, 4 min)
Nedelja popoldne je, nekaj dni po izidu Antologije slovenske poezije športa, ki sem jo pospremil z besedami, da gre za najboljše darilo na predvečer svetovnega prvenstva v nogometu. Ker jo boste brali, tudi če ne boste gledali nogometa. In res se zalotim, da tega istega prvenstva ne gledam oziroma ga nisem začel gledati, kot je bilo to v moji navadi že vse tja od mundiala v Nemčiji davnega leta 1974 – tako rekoč od prvega sodnikovega žvižga.
-
(Esej, kolumna, 6 min)
Drobni nasmehi, / s peskom posute gozdne poti. / Prisotnost praznine, / nekje spodaj mesto šumi.
-
(Esej, kolumna, 6 min)
Kdaj se resnično zaveš, da si ostal popolnoma sam. Ko ni več nikogar, ki bi te popravljal. Ana je bila tista, ki me je popravljala, dokler ni končno dojela, da popravlja tisto, česar se popraviti ne da. Koliko let je zapravila z nekom, ki je bil od samega začetka nepopravljiv, se gotovo sprašuje še danes.
-
(Esej, kolumna, 5 min)
Brez blokov ne bi bilo balkoncev, vsaj ne tu na Vodmatu, ki je imel vedno nekaj za povedati. Tako se nam je vsaj zdelo, dokler nismo, eden za drugim, zapustili svojih položajev in se povlekli v notranje prostore; nekateri še globlje vase, drugi ven, še bolj ven, tjakaj, na obrobje mesta, v novogradnje, zgrajene v opomin tistim, ki so ostali zvesti starim navadam, brez perspektive in napredka, ali pa kar na obalo, kjer so jih od nekdaj čakali vikendi privilegiranih staršev. Bloki so ostali sami in balkoni so postali odvečni, kot nekakšna relikvija časa, v katerem je bilo gledanje dol še dovoljeno in je bilo tam spodaj še kaj videti.
