Prave lege

Brez blokov ne bi bilo balkoncev, vsaj ne tu na Vodmatu, ki je imel vedno nekaj za povedati. Tako se nam je vsaj zdelo, dokler nismo, eden za drugim, zapustili svojih položajev in se povlekli v notranje prostore; nekateri še globlje vase, drugi ven, še bolj ven, tjakaj, na obrobje mesta, v novogradnje, zgrajene v opomin tistim, ki so ostali zvesti starim navadam, brez perspektive in napredka, ali pa kar na obalo, kjer so jih od nekdaj čakali vikendi privilegiranih staršev. Bloki so ostali sami in balkoni so postali odvečni, kot nekakšna relikvija časa, v katerem je bilo gledanje dol še dovoljeno in je bilo tam spodaj še kaj videti. 

V teh preveč vročih dneh bi naključnega košarkarja zapekla ta peklenska praznina, ki danes zeva s teh izpraznjenih balkonov, ki nemo zrejo na prazno igrišče. Zato tudi ni nikogar, ki bi tja gor zabrisal žogo, nekoga, ki bi dal ta prekleti koš, pa naj stane kolikor hoče. In tako je edina žoga to čudno sonce, ki prežene sleherno dušo, ki po naključju zaide na balkon, da bi si olajšala večne bitke iztrošenega balkonca. 

Tudi sam spustim rolete, da bi se skril pred tem prizorom, vendar kmalu ugotovim, da ne bo šlo tako zlahka; neznosna vročina pritiska tako vneto, da se preprosto moram uleči. Visoka temperatura mi vzame še tisto malo volje, da bi se usedel za mizo in napisal vsaj nekaj stavkov za katalog muzeja, ki ga še ni, zato raje zaprem oči in padem v nekakšen polsen, v katerem se stavki pišejo tako rekoč sami od sebe in to tako, da so vse besede na svojem mestu; kot bi jih nekdo pisal in bral obenem. Čeprav vem, kako se bo takšno pisanje končalo, prav nesramno uživam, saj ob meni ni nikogar, ki bi me v tem početju kakorkoli motil; še obvezni blokovski zvoki, ki jih je bilo včasih preveč, so se hinavsko potuhnili, kot tudi sosedje, ki so odšli na svoje rezervne lokacije, ali pa zgolj ždijo v svojih tihih sobah in čakajo, da mine poletje. Skratka, ni ga, ki bi me vprašal, kaj za vraga počnem, ali pa malce bolj prijazno, o čem razmišljam. Ker ne razmišljam o ničemer, res nič, samo mižim in čakam stavke, da pridejo, kot tihi vlaki, in se postavijo v prave lege, takšne lege, v katerih je slutnja tista, ki spregovori pred zamislijo, in želja pred uresničitvijo, lege, iz katerih ne moreš več vstati in vse skupaj prepisati na papir, ali še huje – pretipkati na belino računalniškega ekrana. Tisto, kar sledi takšnemu dejanju, so hladni stavki, iz katerih več ne žari in peče, kot peče v polsnu, prepisani stavki, ponovljeni stavki, obrabljeni in uporabljeni stavki, ki se preveč trudijo, da bi bili všečni, enkratni in neponovljivi. Zato samo ležim in mižim, ker je vse že napisano in prebrano, le še konec je treba počakati, konec, ki nam je vsem znan, samo soočiti se še ne moremo z njim. 

Že nekaj let spim v svojem kabinetu, ki je bil moje zatočišče tudi v časih, ko je bilo vodmatsko igrišče polno košarkarjev, ki so cele dneve čakali, kdaj bo za naš blok zašlo sonce in bo le ta postal senca. Nemalokrat pa se je zgodilo, da sta fanta iz sosednjega bloka na koš metala tudi prej, ko je bila žareča krogla še v zenitu; vročina ju ni motila, saj sta vedela, da s tistimi, ki bodo prišli kasneje, ko bo padla senca, ne bosta mogla igrati; tudi če bi hotela, jima ne bi dovolili: tako je bilo na Vodmatu, kjer so delali razliko med dobrimi in slabimi košarkarji; tukaj zares ni bilo usmiljenja in če so najbolj izkušeni in prekaljeni igralci mislili, da še nisi dovolj dober za resen basket, ti ni bilo pomoči; čakala te je druga liga in status večnega talenta. Tudi sam sem vedel, kako je biti večni talent, zato sem se nemalokrat pridružil fantoma, ki sta že igrala dostojno košarko, nista pa bila še dovolj razvita, da bi lahko parirala močnejšim in iznajdljivejšim fantom, ki so imeli tudi nekoliko več izkušenj; prav te pa so tiste, ki pri košarki štejejo. Tako smo včasih igrali dva na ena, onadva proti meni, tako da sem se že pošteno preznojil, preden so prišli resni košarkarji. Ne vem, če sta mi bila hvaležna, ker sem bil edini od starejših, ki je hotel igrati z njima in jima tudi kaj povedati o tehniki metanja ali postavljanju v raketi; morda pa sta zgolj hotela igrati z nekom in sem bil jaz edini, ki je prišel dol; še danes ne vem, kaj sta si mislila in zdaj je to popolnoma nepomembno. Vsi smo hoteli igrati in to je bilo edino važno, pa čeprav je šlo za navadno zapravljanje časa. Še sreča, da tega takrat nismo vedeli in smo to počeli lahke vesti, kot bi bila pred nami še stoletja življenja. Seveda se je ta občutek že zdavnaj izgubil, skupaj z vsemi temi fanti, sončnimi in senčnimi, ki so odšli svojim usodam naproti; prepričan sem, da ga tudi oni kdaj pogrešajo, tako kot se pogreša dobra košarka s starimi prijatelji. Sam imam to srečo, da lahko ta skoraj izgubljeni občutek kdaj podoživim v muzeju, kjer dejansko sedim ure in ure in čakam na obiskovalce, kot bi čakal na vodmatske fante, da se pokažejo izza kakšnega vogala ali drevesa; včasih minejo ure, na koncu pa ni ne enih ne drugih, tako da me iz prijetne zamaknjenosti predrami šele Neda, ko zakriči z recepcije: »Ugašamo!« Presenečen se predramim, vstanem in začnem ugašati luči, ki so ure in ure svetile v prazno, moderni umetnosti na ljubo. Tako je to v našem muzeju, ki je v teh dneh prava hladilnica, iz katere greš težko ven, na razbeljeni asfalt. Odkar spet živim na Vodmatu, mi je sicer malce lažje, saj grem iz muzeja tako rekoč nazaj, v nek drug muzej, ki ga zaenkrat imenujem Punk muzej v nastajanju. Tako mu pravim, četudi je že dolgo postavljen, vsaj v moji glavi. Večino eksponatov imam namreč spravljenih v edini omari, ki je v kabinetu še iz časov, ko sem se prvič priselil na Vodmat. Med njimi so tudi fotografije, ki sta jih za muzej svojih otrok hranila oče in mama; na eni od njih, ki jo že nekaj dni prestavljam po stanovanju, ležim na balkonu, oblečen v trenirko in srajco, kot kakšen balkonec, ki je šel na počitnice na domači balkon. Poleg sebe opazim omarice, stare, kuhinjske omarice in se sprašujem, kaj le je bilo v njih. 

(se nadaljuje … )

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS