25. oktobra 2022

Rio

kolumna

Esad Babačić

PROSTI PONEDELJEK sem izkoristil za izlet v ustanovo za duševno zdravje, nad Idrijo. Tam je že nekaj dni zaprt Črtomir, Branetov bratranec, ki ima že dolgo zgodovino neuspešnega zdravljenja od alkoholizma.

Svojci so se ga že zdavnaj odrekli in le še nekaterim znancem in redkim prijateljem se lahko zahvali za dnevno dozo cigaret.

Kot se za paciente takšnih ustanov spodobi, sem ga našel spečega, v železni postelji, na zaprtem oddelku v ogromnem grajskem poslopju, prepletenem s hodniki, presekanimi z dežurnimi sobami in sprejemnicami. Dežurni tehnik ga je zbudil in nama dovolil, da sva odšla v kadilnico, kjer se nama je kmalu pridružil še en pacient, ki naju je samo opazoval in ni nič govoril.

Črtomirjevo razpoloženje se je hitro spreminjalo, zato mu je bilo težko slediti. Vseeno me je presenetil s svojo lucidnostjo, prebliski in idejami, ki niso bile prav nič nore.

Bolj noro je bilo to, da se zunaj, na odprtem oddelku, nobene od teh idej ni dalo spraviti v normalne okvirje.

Nisem mogel verjeti, da je takšen človek končal na zaprtem oddelku.

Vprašal sem ga, kako je pristal tu gori, v tem zakletem gradu, ki sicer deluje zelo zgledno. Nekaj mi je govoril o Dutovljah, kjer je bil na odprtem oddelku, tako da je lahko hodil ven in se družil z lokalnimi pijančki.

In kako je bilo skorajda idilično, dokler ni prišel dan refoška.

Šel sem pogledat Pahorja, je zašepetal nekoliko skrivnostno.

A res!?

Spil sem deci terana. Našli so me ob cesti. Ustavilo se mi je srce.

Zakaj? Zakaj se ti je ustavilo srce? Je bilo vroče?

Ne, bil je dež. Ležal sem na tleh, od šoka.

In zato si končal na zaprtem?

Ja, rekli so mi, da sem psihotičen.

Seveda so ti rekli, da si psihotičen, če si pa šel ven, zato da bi videl predsednika Pahorja.

Vmes se nama je pridružil še en pacient in vsi skupaj smo se smejali njegovim prigodam. Imel je izjemen talent za pripovedovanje, le spraševati se nisi smel, kaj bi lahko bila fikcija in kaj resničnost. Črtomir se je gibal nekje vmes. Priznati moram, da mi je bila ta njegova pozicija precej domača, saj sem tudi na odprtem oddelku, zunaj zidov te ustanove, nenehno srečeval ljudi, ki vse težje ločijo med fiktivnim in resničnim, kar jih dela vse bolj nesigurne. Poraba tablet, s katerimi jih držijo na odprtem in omogočajo več prostora za tiste, ki zdravljenje res potrebujejo, seveda narašča.

Ves čas je ponavljal, kako brihten je bil Brane, kaj več od tega pa mu ni uspelo. Razen, da so se veliko igrali skupaj in da je bil vedno hiperaktiven. Zelo zgodaj je izstopal s svojim vedenjem.

Imel je kakšna štiri leta, ko je prišel mimo gospod, ki ga je vprašal, če ima starše, Brane pa mu je odgovoril: »Seveda imam starše, zato pa sem takšen!«

Ja, točno tako naj bi mu rekel. In se seveda ni prav nič zlagal. Bilo je, kot bi nase položil urok, ki ga je potem nosil vse do konca svojih dni, urok, ki je bil pretežek za tako majhnega in nebogljenega otroka.

Črtomir je še nekaj razlagal in nam dopovedoval, ko nas je prekinila socialna delavka, ki je prišla preverit, kaj se dogaja.

A imate intervju?, je prijazno vprašala.

Črtomir je skočil s stola in oznanil, da gre jutri nazaj v Dutovlje.

Aja, tega pa nisem vedela – je mirno komentirala in smuknila na hodnik.

Zavladala je grobna tišina in vsem je bilo takoj jasno, da ne gre v Dutovlje.

Kmalu je ugotovil, da je utrujen, in po hitrem postopku smo se razšli.

Odšel sem z zaprtega oddelka, se počasi spustil do avta in se odpeljal v dolino, na odprti oddelek.

Priznati sem si moral, še enkrat več, da je na zaprtem precej bolj zanimivo kot na odprtem, kjer so se pacienti brez diagnoz tepli s svojimi bolestnimi ambicijami. Tudi med njimi je bilo veliko utrujenih, ki bi potrebovali malce grajskega turizma, a do tja še niso prišli.

Celo pot do Ljubljane mi ni šlo iz glave, kaj je štiriletni Branko odgovoril radovednemu gospodu, ko ga je ta vprašal, če ima starše.

Seveda jim imam, zato pa sem takšen!

Pri štirih letih!

In kaj bi bilo, če bi ga gospod spraševal naprej?

Če bi ga recimo vprašal, kakšen, ja, kakšen pa si?

Zakaj sem tako prepričan, da ga ni vprašal. Da je samo odšel, začuden nad tem prizorom, ki se mu je, tako kot meni, vtisnil v spomin.

Pa tudi če bi ga še spraševal naprej, bi Brane gotovo našel odgovor, o tem sem prepričan.

Tako kot je kasneje našel pesmi, v katerih je povedal toliko o sebi in svojih demonih, da ga je na koncu zaprlo – za vedno. Ne čudim se, da je objavil eno samo pesniško zbirko, in še to z naslovom Kri.

Vendar pisati ni nehal, vsaj zase ne. In morda še za koga drugega? Zanjo, ki jo je srečal malce pred svojim naglim koncem in se zaljubil? Tega ne vem. A se mi dozdeva, da je tako. Sploh po tistem, kar mi je ob neki priložnosti povedal Jaka, ki ga je pred usodno soboto večkrat srečal in se z njim tudi pogovarjal.

Bil je depresiven dan, sediva v trgovini in sva tiho …

Po dolgi tišini ga vprašam:

A kej pišeš?

Pišem!

A boš kej pokazal?

Ne morem, ker sem vse zažgal!

In je bilo konec debate.

Jaka je povedal tisto, kar sem slutil že prej. Čeprav sem dosti kasneje v roke dobil pesem, ki je bila gotovo ena zadnjih, ki jih je napisal pesnik Brane Bitenc.

Drobni nasmehi,
s peskom posute gozdne poti.
Prisotnost praznine,
nekje spodaj mesto šumi.
Krčeviti so stiski
tvojih potnih dlani.
Bledo sonce jesensko,
najbolj te vidim, kadar rosi.
Takole bo z mano:
najbolj te ljubim,
kadar te ni.

Ne vem, zakaj sem se ob branju intervjuja z Ivom Svetino, velikim slovenskim pesnikom in dramatikom, znova spomnil vsega tega. Posebej v tistem delu, ko se Svetina, po dolgih desetletjih obsesivnega pisanja, med katerim se ni spraševal o smislu svojega početja, v hipu zave, da pisanje nima nobenega smisla. »Kajti več kot 50 let sem pisal, namesto, da bi živel. Spoznanje se je glasilo: Pisati ne pomeni živeti!« nam pojasni ta izjemno plodovit pesnik.

Kaj bi na to porekel Brane, ki je to storil že pred 40 leti in več, ko je že praktično nehal objavljati in izdajati. Je vedel, da pisanje ni življenje? Ali pa se je vendarle tudi spraševal o smiselnosti svojega početja? Preveč spraševal? Tudi o tem, da boj za preživetje nima smisla, če je pisanje del tega boja? Bojim se, da je tudi v tem nekaj resnice, ki bo ostala nekje vmes, med fikcijo in resničnostjo.

Sicer pa je, kot otrok, ki je prišel iz prihodnosti, da bi izpolnil lastne prerokbe, tudi na to, vsaj delno, odgovoril v eni svojih zgodnjih pesmi, ki je seveda končala v edini pesniški zbirki, na srečo pa tudi na plošči skupine Otroci socializma.