I hate sports.

Odkar sem se vrnil iz Berlina, dežuje, in strah, da se bodo vtisi s potovanja prehitro razpršili, je iz dneva v dan večji. Vmes je resda padlo tudi nekaj snežink, ki so se za trenutek prijele in pobelile tistih nekaj avtomobilov tam spodaj, na ulici, zgolj toliko, da so opozorile na dejstvo, da snega spodaj skorajda ni več, vsaj ne tistega resnega snega, s katerim se da kepati ali koga pošteno omavžati. V Berlinu ni bilo nič drugače; vreme je bilo na las podobno temu v Ljubljani. Ne vem, morda zdaj vsaj tam sneži, a nekako dvomim. 

Ana je pripotovala dva dni za menoj, z avtobusom, ki je vozil slalom med Budimpešto in Prago, da bi naposled prispel v Berlin, po skoraj petnajstih urah; čeprav utrujena od dolge poti, se je takoj počutila doma, saj je bila ravno v tem delu mesta, kjer je bil naš hotel, pred leti na rezidenci in takoj se ji je zazdelo, da nadaljuje tam, kjer je končala takrat. Tudi meni se je zgodilo podobno, čeprav nisem bil prepričan, ali sem kdaj bival ravno v Prenzlauer Bergu, gotovo pa sem po teh negotovih ulicah z razpadajočim tlakom veliko španciral. Posebej tisti mesec, ki sem ga preživel v pisateljski vili, ob jezeru Wannsee, ko sem uspel napisati eno samo pesem, pa še to o štirih klobasah in strahu, da kruha ne bo zmanjkalo. In ravno to pesem sem zdaj prebral v slovenščini, na Dolgi noči slovenske poezije v berlinski Hiši poezije, čeprav ni bila nikoli prevedena v nemščino, tako da je ni bilo na seznamu tistih, ki jih je publika poslušala in brala v prevodu; saj tako ali tako ne razumejo, kaj berem, sem si mislil in bral sebi in tistim nekaj Slovenkam in Slovencem v publiki. Pred samim branjem je znana nemška novinarka postregla z nekaj osnovnimi podatki o nastopajočih, temu pa je sledil kratek razgovor, opravljen v angleščini, toliko, da so poslušalci dobili prvi vtis o tem, kdo smo in od kod prihajamo. Zdelo se mi je, da so v tistih nekaj minutah dejansko vstopili v svet vsakega od nastopajočih, saj smo bili pred popolnimi tujci nekako še bolj razgaljeni, kot bi bili pred domačo publiko. Pred menoj sta nastopili Barbara Korun in Ana Pepelnik, ki ju je bilo zares lepo poslušati, tako da mi ni bilo težko stopiti na oder in povedati nekaj besed o sebi. Z Ano sva našla skupni jezik že pred odhodom v Berlin, tako da sva zgolj nadaljevala v dobrem ritmu; tudi njeno branje ‘tehno’ poezije, ki to v resnici ni, je bil lep primer ritmične poezije, jaz bi ji rekel nabrušena poezija, tako da smo bili potem vsi še bolj nabrušeni. 

Novinarka seveda ni mogla mimo dejstva, da so moje pesmi povečini zelo kratke, tako da je začela s tem; nisem vedel, kaj natanko naj ji odgovorim, zato sem se pošalil na račun izgorelosti, ki bi bila lahko glavni razlog, kar seveda ni povsem držalo, je pa res, da se mi že nekaj let dogaja, da za daljše pesmi preprosto ne najdem kakšnega posebnega motiva, pa tudi prave volje ne, če sem čisto iskren. Kot bi bil prehitro zadovoljen, ali preprosto prelen. Priznam, nimam pravega odgovora. In ja, če smo že pri tem: tudi prej nisem nikoli pisal dolgih pesmi, tako da se ta izgorelost vleče že zelo dolgo. Doslej bi moral potemtakem že zdavnaj izgoreti, sem tuhtal, medtem ko je Marie razlagala o moji povezanosti s punkom in posledično punk poeziji; tudi tukaj nisem našel pametne razlage, zgolj ugotovitev, da je punk mrtev, jaz pa sem še vedno živ, kar je seveda tisti osnovni paradoks; torej ne vem natanko, kdaj sem umrl, sem se še enkrat več pošalil na svoj račun; berlinska publika, vajena črnih šal, se je seveda zabavala, vsaj tako se je zdelo, meni pa je bilo bolj kot ne vseeno, tako da smo se kar dobro ujeli. 

Še bolj sproščen sem postal, ko je beseda nanesla na šport in poezijo. Ker ni bilo časa, sem preskočil tisti del o mojem prvem gostovanju v Berlinu – bilo je leta 1998, ravno v času svetovnega prvenstva v nogometu. Takrat sem tik pred branjem gledal tekmo med Nemčijo in Hrvaško, kar je zelo vznevoljilo ameriškega pesnika Johna Ashberyja, ki je stopil do mene in me vprašal, kaj za vraga počnem, jaz pa sem mu odgovoril, da očitno gledam fuzbal; pesniški velikan je videl, da mi ni pomoči in mi jezno zasikal: I hate sports! Ko sem kasneje o tem pripovedoval Tomažu Šalamunu, je bil seveda zgrožen, saj je bil Ashbery zanj absolutna avtoriteta. Razmišljal sem, da česa takšnega danes ne bi ponovil. Vsekakor bi se odločil za poezijo. In sem se, na nek način: tudi s tem, ko sem zbral pesmi slovenskih pesnic in pesnikov v antologijo poezije športa. Ne vem, kaj bi na to porekel Ashbery. Lahko si mislim, da ne bi bil preveč navdušen. 

Nadaljeval sem o paradoksih in dvojnostih, ki me spremljajo skozi življenje, o tem, kako nisem mogel pobegniti športu, ki je praktično živel z nami, doma, na igrišču, stadionih, ob nedeljah, sredah, skratka vedno in povsod. Poezija mi je pomagala, da sem se izognil športu, šport pa mi je pomagal, da sem se izogibal poeziji, ne nujno v tem vrstnem redu. 

Ves čas sem imel tisti občutek, da v publiki verjetno ni nikogar, ki razume, o čem pravzaprav govorim, kadar govorim o slovenski poeziji in športu; pa sem vseeno začel pripovedovati o mladem smučarskem šampionu Roku Petroviču, ki je na vrhuncu svoje smučarske kariere, nekje med nastopi v Wengnu, Kranjski gori ali Kitzbühelu, pisal pesmi; v svoji želji po popolnosti se je torej preizkusil v pisanju poezije in bil pri tem vsaj tako uspešen kot pri smučanju: želel sem poudariti, da je bil gotovo edini smučarski šampion, ki je namesto na smučanje in zmagovanje mislil na poezijo. Popolnost in poezija, zakaj pa ne!? Tistih nekaj trenutkov, tik pred štartom, ko se je namesto neathrvoznega prestopanja in stiskanja palic, ki smo ga bili vajeni pri Križaju, zgolj zastrmel tja nekam v daljavo, kot bi hotel videti sebe, v nekem drugem svetu, daleč stran od belih strmin. To je bilo to! Popolnost, ki smo jo z njim delili vsi, ki smo slutili, da gre z njim na strmino smučarska poezija. In res je v tisti zmagovalni sezoni, ko je z lahkoto premagoval Stenmarka in ostalo druščino, dosegel popolnost, pravzaprav smučarsko perfekcijo. In spet paradoks, tokrat popoln paradoks; prezirati tisto, kar te dela zmagovalca. Kot če bi denimo Messi slekel dres in začel nanj sredi tekme pisati pesem o Maradoni, tako nekako. Morda pa bi mu šele takrat priznali, da je največji vseh časov. Tako pa je zgolj stroj za doseganje golov in tisti, ki nas ubija s svojo popolnostjo. Rok ni hotel tega, zato se je poslovil, ko je bil na vrhu strmine. I hate sports, je dejal in se spustil na dno velike modrine.  

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS