Odkar sem se vrnil iz Berlina, dežuje, in strah, da se bodo vtisi s potovanja prehitro razpršili, je iz dneva v dan večji. Vmes je resda padlo tudi nekaj snežink, ki so se za trenutek prijele in pobelile tistih nekaj avtomobilov tam spodaj, na ulici, zgolj toliko, da so opozorile na dejstvo, da snega spodaj skorajda ni več, vsaj ne tistega resnega snega, s katerim se da kepati ali koga pošteno omavžati. V Berlinu ni bilo nič drugače; vreme je bilo na las podobno temu v Ljubljani. Ne vem, morda zdaj vsaj tam sneži, a nekako dvomim.

Nedelja popoldne je, nekaj dni po izidu Antologije slovenske poezije športa, ki sem jo pospremil z besedami, da gre za najboljše darilo na predvečer svetovnega prvenstva v nogometu. Ker jo boste brali, tudi če ne boste gledali nogometa. In res se zalotim, da tega istega prvenstva ne gledam oziroma ga nisem začel gledati, kot je bilo to v moji navadi že vse tja od mundiala v Nemčiji davnega leta 1974 – tako rekoč od prvega sodnikovega žvižga.

Drobni nasmehi, / s peskom posute gozdne poti. / Prisotnost praznine, / nekje spodaj mesto šumi.

Brez blokov ne bi bilo balkoncev, vsaj ne tu na Vodmatu, ki je imel vedno nekaj za povedati. Tako se nam je vsaj zdelo, dokler nismo, eden za drugim, zapustili svojih položajev in se povlekli v notranje prostore; nekateri še globlje vase, drugi ven, še bolj ven, tjakaj, na obrobje mesta, v novogradnje, zgrajene v opomin tistim, ki so ostali zvesti starim navadam, brez perspektive in napredka, ali pa kar na obalo, kjer so jih od nekdaj čakali vikendi privilegiranih staršev. Bloki so ostali sami in balkoni so postali odvečni, kot nekakšna relikvija časa, v katerem je bilo gledanje dol še dovoljeno in je bilo tam spodaj še kaj videti. 

Vsi smo na jami. Nosimo jo v sebi, skačemo po njej, se igramo z njo, predvsem pa nas je strah, da v njo ne pademo. Pregovor »kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«, je prej slaba tolažba kot pa morebitna rešitev edinstvenega totalitarizma, nizkotnega človeka, ki raje pomaga drugemu, ki pada v jamo, kot pa da bi se sam soočil s svojo.

Komadov, s katerimi sem zapravil življenje, je bilo vsaj pri meni vedno preveč. Pravzaprav jih je bilo toliko, da ne morem izluščiti tistih, ki so mi vmes morebiti rešili življenje. Pa je bilo gotovo tudi nekaj takšnih. Recimo kakšen od Velvet Underground, ki so bili vedno moja vez z dušo, ki je bila nepovratno izgubljena, ko sem prvič slišal pravi rokenrol. Ko slišim njih, slišim upanje, čeprav vem, da je vse že zdavnaj izgubljeno. Tako je to z rokenrolom: vedno te pozdravi z napačne strani ulice. In dokler sam ne izgubiš upanja, ga tudi on ne bo izgubil. 

Moram priznati, da mi je bilo urejanje Antologije slovenske poezije o športu v veliko veselje, saj sem odkrival povsem nove pesniške svetove, in to pri pesnicah in pesnikih, za katere sem bil prepričan, da jih že poznam. Ko sem bral njihove pesmi, v katerih so na takšen ali drugačen način koketirali s športom, sem bil nemalo presenečen. Seveda v pozitivnem smislu. 

Z Alešem Debeljakom nisva bila nikdar prijatelja, čeprav bi to prav lahko postala. O tem sem skoraj prepričan. Ko danes gledam nazaj in se sprašujem, zakaj je bilo tako, ne morem mimo svoje akademske inferiornosti in njegove v nebo vpijoče superiornosti, ki me je vedno znova oddaljevala od tega izjemnega pesnika in človeka. Bolj kot njemu nisem verjel sebi, in to je bilo očitno tako boleče, da se preprosto nisem hotel približati nekomu, ki je zmogel vse tisto, česar sam nisem znal ali mogel doseči.

Naj bo to pismo tebi, ki nekje daleč sredi brez v pesku spiš s prerezanim zapestjem. Letos bi jih napolnil šestdeset in z vsakim letom bolj razumem, zakaj te ni več oziroma zakaj nisi hotel ostati dlje. Pravzaprav mi je jasno tudi to, zakaj si nehal biti avtor, še preden si se zares osvobodil poezije.

Esad Babačić je rojen v Ljubljani, kjer živi in piše tudi danes. Nekoč je delal v pekarni, kasneje začel pisati poezijo in se vpisal na študij Slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Preberi