Piši, boli te kurac!

Moram priznati, da mi je bilo urejanje Antologije slovenske poezije o športu v veliko veselje, saj sem odkrival povsem nove pesniške svetove, in to pri pesnicah in pesnikih, za katere sem bil prepričan, da jih že poznam. Ko sem bral njihove pesmi, v katerih so na takšen ali drugačen način koketirali s športom, sem bil nemalo presenečen. Seveda v pozitivnem smislu. 

Moj prvi dotik s športno poezijo, če jo sploh lahko tako imenujemo, je bila pesem Marka Pavčka z naslovom »Pingpong«. Tudi sicer je njegova pesniška zbirka Z vsako pesmijo me je manj nekaj najbolj iskrenega, kar sem kdajkoli prebral. Prežemanje trpkosti in igrivosti mi je bilo pri njem še posebej blizu. »›Tako rada imam podmizni tenis,‹ si rekla.« Tako je sklenil svojo pesmico »Pingpong«, ki je seveda ljubezenska pesem, napisana z navdihom, torej ena tistih pesmi, ki se ne mučijo. Četudi jo je napisal pesnik, ki se je še kako mučil. Saj zato ga je bilo navsezadnje z vsako pesmijo vse manj, dokler ni …

Košarko sem rad igral na navdih, ali zaradi navdiha. Včasih sem ga imel več, drugič manj; dogajalo pa se je tudi, da ga sploh nisem imel. Tisti, ki so igrali konstantno in se niso zanašali na inspiracijo, so me seveda z lahkoto premagovali. Za nameček mi je skoraj vedno manjkalo motivacije, da bi bila mera polna, pa sem bil nagnjen tudi k podcenjevanju, kar je seveda voda na mlin nasprotnikov.

Prvi met je bil od nekdaj podoben prvemu verzu; če je zadel, je bil pravi, če ne, pesem ni dobila pravega ritma, kar je pomenilo, da se je mučila. Tega pa si nisem mogel privoščiti. Vendarle je bilo vse skupaj najprej igra, šele potem kampanjsko pisanje. Takšen odnos do pisane besede sem ohranil vse do danes, ko še vedno živim od tistih dni, ko »gre vse not«, kot bi rekli lokalni basketaši. 

Poezija in košarka imata še veliko skupnega, recimo to, da je z obema lepo zapravljati življenje, dokler se ne zaveš, da je prepozno in igrišče ni več zate. Kako je šport, v tem primeru košarka, povezan s poezijo, priča tudi opus Igorja Bizjana, najboljšega košarkarja med pesniki in največjega pesnika med košarkarji, med basketaši, od Kolezije do Portoroža, znanega predvsem po vzdevku Piga. Tudi sam sem ga vedno poznal kot Pigo, predvsem pa kot nekoga, ki ne more zgrešiti, torej košarkarja z navdihom, ki ni nikoli usahnil. Vsak je imel svoj slab dan, samo Piga ne. Pa vendarle nisem niti slutil, kakšen pesnik se skriva za tem vrhunskim retorikom, ki je svoje nasprotnike lomil tudi z besednimi provokacijami, ki so spremljale njegove vratolomne prodore in mete iz nemogočih položajev, ki jih je na splošno začudenje vse, povečini, zadeval. Vse to priča tudi o tem, kako sem bil tudi sam zaslepljen s košarko in željo po čim boljšem metu. Zahvaljujoč Antologiji slovenske poezije o športu sem, nesrečnik, naletel tudi na Bizjanovo pesem »Kdo vodi igro«, ki je kot nekakšen mali testament uličnega košarkarja. Ali še bolje: rezime neke kariere, ki to ni bila. Na tem mestu se mu lahko samo priklonim in pesem prenesem v celoti, kot opomin vsem, ki iščejo popoln šut, ali morda popolno pesem. Tudi če boste nenehno zadevali, vam ne bo uspelo, ker na koncu vedno zmagajo tisti, ki lahko igrajo (pišejo) tudi brez navdiha, z ustrezno disciplino in znanjem, seveda. 

Vse življenje si se poganjal

po zunanjih košarkarskih igriščih,

žoga ti je bila

kot gel v laseh

zadeval si, le redkokdaj zgrešil,

med bolečinami

zgrešenih metov si odraščal

tvoj skok šut je prerasla

pokošena trava,

medtem ko so drugi delali kariere,

obogateli, se poročali, imeli otroke,

si ti sanjal, da ne boš nikoli zgrešil.

Želja, biti popoln, ti je uničila življenje.

Še eden tistih pesnikov, ki so me res prijetno presenetili, je Kristian Koželj s svojo pesmijo o Luki Dončiću, košarkarju, ki je dal navdihu povsem novo dimenzijo. Takšne dominacije v sodobni košarki, ki je vse bolj le še igra na moč, kot jo prezentira naš košarkar, nismo videli že lep čas. Neverjetno je, s kakšno lahkoto in suverenostjo Dončić vodi in nadzoruje dogajanje na igrišču in kako se ritem igre spreminja, ko je na parketu ta pesnik košarke. Nobeden od novodobnih NBA zvezdnikov nima takšnega vpliva na potek tekme in glede tega mu trenutno ni para. V moji generaciji je le še malo tistih, ki so verjeli, da bodo še kdaj vstajali sredi noči, da bi gledali točno določenega športnika. In zaradi njega točno določeno ekipo. No, zdaj dejansko vstajajo, tako kot so nekoč zaradi Alija, Tysona ali Dražena Petrovića in še koga. Zaradi vsega tega ni čudno, da so se Koželju zapisali naslednji verzi:

To je ars poetica – 

pisati poezijo, kot Luka Dončić 

igra košarko.

Seveda se z njimi popolnoma strinjam, kot tudi z njegovo sugestijo, da bi moral v antologijo uvrstiti svojo »Motivacijsko pesem«, ki govori o nesrečni košarkarici, ki je bila pogosto tarča primitivnih navijačev. Višek vsega je bila replika njenega trenerja, ki jo je pognal v igro z besedami: »Igraj, boli te kurac!« Glede na to, v kakšnem stanju je slovenska kultura in koliko ponižanj mora danes prenesti svobodni pisatelj, bi lahko kakšen urednik svoji avtorici, ali pa avtorju, mirno dejal: »Piši, boli te kurac!«