Obsesija paše na tešče

Komadov, s katerimi sem zapravil življenje, je bilo vsaj pri meni vedno preveč. Pravzaprav jih je bilo toliko, da ne morem izluščiti tistih, ki so mi vmes morebiti rešili življenje. Pa je bilo gotovo tudi nekaj takšnih. Recimo kakšen od Velvet Underground, ki so bili vedno moja vez z dušo, ki je bila nepovratno izgubljena, ko sem prvič slišal pravi rokenrol. Ko slišim njih, slišim upanje, čeprav vem, da je vse že zdavnaj izgubljeno. Tako je to z rokenrolom: vedno te pozdravi z napačne strani ulice. In dokler sam ne izgubiš upanja, ga tudi on ne bo izgubil. 

Menim, da je bila velika težava naše generacije, da nismo imeli distance do filmov in glasbe, ki smo jih konzumirali. Vse se nas je dotaknilo močneje, kot bi se nas smelo; v resnici smo v posameznih komadih iskali rešitev, ki nam je samo življenje ni prineslo s seboj. Razočarani in veseli hkrati smo leteli na krilih melodij in besedil naših vrstnikov ali izkušenejših glasbenikov, ki so nam krajšali minute, ure in dneve obupa. Seveda je glasbena industrija vestno prisluškovala našim ubogim dušam, ki so tavale med akordi in ritmi, in se prilagajala fatalistom v nas. Šele dosti kasneje smo si priznali zmote in utvare, a je bilo takrat že prepozno; komadi so izpolnili svoje prerokbe in postali nekakšni opomniki naše naivnosti. Za mnoge so bili tudi usodni, saj so jih tisti, ki so jih napisali, kasneje tudi uresničili. 

Zaradi vsega tega bodo nekateri protestirali ob ugotovitvi, da so bili naši komadi večji od življenja – nikakor ne! Bili so življenje samo in so še vedno. Ker takšni smo mi, ki jih poslušamo z dušo, in ne zgolj z ušesi, mi, ki še vedno slišimo besedila in za besedili zgodbe ljudi, ki so jih napisali in zapeli. 

Slovenski pank je bil skoraj obseden z jutri, ki so bila povečini težka in boleča. Poleg samostalnikov »dolgčas« in »žalost« se zdi »jutro« najbolj uporabljena beseda pri piscih pankovskih besedil pri nas, če seveda izvzamemo revolucijo; jutra so tista, ki poganjajo proizvodnjo in zbujajo uporniški duh, zato ni naključje, da se mnoge pesmi začnejo zjutraj, ko se nam še zdi, da se vse skupaj splača. Paradoks je, da je bilo pank komade, ki so opevali jutra, od nekdaj najbolje poslušati zjutraj … 

Ker pazi, fant, ura zvoni, težko je ustat, če te glava boli … Prvi so se torej zbudili Pankrti, s komadom »Anarhist«, ki se je začel: Vstanem zjutri, se pogledam u obraz, neverjetn, še zmeri jest … Sledili so Lublanski psi z »Dobro jutro, mama« in verzi »Kaj delaš tukaj tako zgodaj? Umij si glavo, umij si možgane, umij si glavo, umij si možgane. Glava je pač glava, glava je pač glava.« Zadnje verze je podpisal Milan Košir, »Anarhista« pa je nesmrtnega naredil Peter Lovšin. Oba še vedno vstajata in sprašujeta, kdo je ta človek v ogledalu. Sledil jima je fant iz Šiške, ki se je največkrat zbudil na naslovu Na jami 1 in začenjal svoje dneve pred ogledalom, z britjem, tako kot ponavadi. Njegovo ogledalo je zdaj prazno, ostalo pa je hrepenenje iz pesmi »Ko se zjutri zbudim«. 

B. B. je rad vstajal zgodaj, včasih tudi na tešče, bi dejal moj stari, ki ni nikdar pil, a je vseeno rad zvrnil enega na tešče. V tradiciji slovenskega in jugoslovanskega alkoholizma je bilo namreč splošno sprejeto, da eden na tešče še ni alkoholizem. Pa je bil, o, še kako je bil. Ker se nikoli ni končalo z enim. Moj stari je seveda lagal, sebi in nam, tako kot mnogi drugi starci, ki so se proti umazaniji sivih juter borili z umazano vodo. Skratka, tudi Brane je bil talent za jutra in okus po žganju, ki je ostajal od včeraj. Zato je rad nadaljeval tam, kjer je ostal prejšnjega dne. Pogosto sem mu delal družbo. Jaz in moja Lili Marlen, s katero sem se zbujal ob nemogočih urah, da bi ujel avtobus številka 2, s katerim sem se peljal v delavska jutra. Da bi zaslužil za kruh in špricer, včasih pa tudi za kaj močnejšega. 

»Obsesija paše na tešče,« sem nekoč zapisal pod ta komad Otrok socializma na kanalu Youtube. Včasih rad napišem kaj pod komade, ki jih redkokdo obišče, če pa jih že, jih ponavadi tisti, ki imajo poseben okus in pogosto tudi fetišistična nagnjenja, tako kot jih je imel avtor tega komada, ki je imel rad črno pod nohti, ko se je zjutri zbudil. 

Dolgo že je tega, kar sem nehal piti alkohol, vsaj tako, kot sva ga z Branetom pila takrat. Seveda pa pridejo jutra, kot so bila tista v prvi polovici osemdesetih, in takrat pomislim: S kom bi lahko danes delil steklenico netilnega, modrosti nespametnega nažiranja s pozabo, odhajanja v neznano, z odobritvijo na etiketi za ljudstvo, ki ni nikoli našlo svojega srednjega razreda, s kom bi padal na tračnice, ki peljejo zgolj do prve tovarne v Šiški? In takrat, ko se zavem, da je vse utvara, sladka obsesija, zaslišim verze, ki se začnejo v šestinšestdeseti sekundi: »zjutri napetost naraste, grem v štacuno in si kupm flašo vina … pol je mal bolš …« Nekaj požirkov kasneje, ko se bas malce umiri, pridejo še verzi: »Čakam na zimo, čakam na zimo …« Vino je zravnalo obup in jesen je spet samo jesen … bolečina je utišana, kot kitare, ki božajo histerični napad zatem … deški glas, poln melanholije in pridušenega obupa, skorajda brezupa, ki hrepeni po zimi kot odrešitvi, končni postaji … pod verzi ropotanje tovornega vlaka, ki hoče preglasiti krik … čakam na zimo, čakam na zimo … zimo, ki bo morda zadnja, zato je v vsem upanje, v tem istem obupu, upanje, ki ga slišijo le redki, tisti, ki so živeli ta jutra in se reševali s slabim vinom, ja, slabim vinom in dobrimi ženskami. Ane, Brane? Obsesija paše na tešče … tako kot tvoj komad, vedno znova, in tako bo, dokler se ne srečava tam zadaj, za tovarno slabega vina in praznih steklenic, ki jih nismo šteli. 

»Ko zaprem oči, hočem, da me gledaš ti, ko zaprem oči, hočem, da me greje tvoja kri. Ker pesniki so prazni in mediji so važni, ker lopovi so pravi in reveži so sami.« 

Kaj bi dodal tem verzom? Še malce črnega pod nohti?! Ali pa verze najinega prijatelja Janija Severja, ki jih je pela Marsa: »Novo flašo in sonce v očeh imam, dost denarja in sonce v očeh imam.« 

Čao, pičke!