Jama ena

kolumna

Esad Babačić

Beg od bolečine. Za vedno. 

 

V njem je zmagoslavje družbe.

 

Vsi smo na jami. Nosimo jo v sebi, skačemo po njej, se igramo z njo, predvsem pa nas je strah, da v njo ne pademo. Pregovor »kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«, je prej slaba tolažba kot pa morebitna rešitev edinstvenega totalitarizma, nizkotnega človeka, ki raje pomaga drugemu, ki pada v jamo, kot pa da bi se sam soočil s svojo. Tu so sicer zametki neke ljubezni, ki se venomer najde v sovraštvu drugega … in potem postane samo še bolj jasna in prostaška, v vsej svoji vnemi, da bi ugajala. Takšno ljubezen je nosil pesnik, ki ni videl razlike med ljubiti in sovražiti, med biti in ne biti, med govoriti in piti. Drugi pa so jo videli, še kako videli in so mu pomagali, resnično pomagali pasti v pravo jamo. 

 

Spoznanja so najboljša terapija, pa če so še tako žalostna in brezizhodna; globlje kot te popeljejo, več spokojne duše lahko prikličejo v trenutek belega dne. 

 

Nekateri ljudje so nenehno nad jamo in lahko zato čutijo njeno silno moč; imajo več strasti in milosti, tako kot vse horde … ker jama je strast. In ko jih potegne vase, postanejo blagi in večni. Vsaj za nekaj trenutkov, ki držijo vest nad tem čudnim zločinom. Utopljenci so lažji od obešencev, posebej poleti. Zato plavajo modro in počasi. Dokler je jame kej … 

 

Brez usmiljenja, prosim. Samo tega nočem. Življenje brez usmiljenja je edino možno in tudi pravično. Vprašanje je le: ali je to dobro vedeti. Ene stane preveč, drugi odidejo brez praske. B. B. je imel svoj način, kako jezditi tega krutega konja. 

 

Usmiljenje ni pravično.

 

Nočem maščevanja, ker se ga ne splača zbujati iz njegovega rahlega spanca. Edino, kar šteje, je boj, vendar ne enak – neenak boj! Ne štej ponižanj, preveč jih je, ne štej denarja – premalo ga je.

 

Jama je drugje, tako kot so ljudje iz mesta, ki je umrlo z njim, drugje. Čakajo, da se njihova jama napolni s sadeži prezgodnje zrelosti. Ironija je, da te zrelosti nikdar ni bilo. Obstajalo je le mesto in otroci, ki so se skrili med igranjem partizanov in Nemcev, skrili tako temeljito, da jih ni mogel nihče več najti. Vsi ti so zmagali. Spet ironija, paradoks. Tisti pa, ki so se slabo skrili in ostali na prostem, kot kakšni smerokazi mrtvega mesta, so izgubili. Najdeni otroci, najdeni in obsojeni hkrati. Kdo jih je obsodil? Kdo ve! Morda tisti, ki se še danes uspešno skrivajo po okoliških grmovjih, nekje na obrobjih mesta ali pa za vogalom bloka, kot je tisti na Jamovi 1 v Šiški. Tiste, ki so se skrivali, je bilo strah, da jih ne bodo videli, da ne bodo videli njihove normalnosti; zato so svoj strah prenašali na tiste, ki se niso dobro skrili, ali se sploh niso želeli skriti. Najhuje je bilo za tiste, ki se niso znali skriti. Tako kot jaz.

 

Tisti, ki so se rešili iz jame, tako, da so se odselili v hiše svojih sorodnikov ali si celo zgradili lastne hiše, so mislili, da so rešeni jame. Čeprav so jo odnesli s seboj. B. B. je vedel, da ne pomaga.

 

Padanje v jame je nacionalni šport Slovencev, padanje v jame drugih, tako kot je nacionalni šport kopanje jam drugim, ne sebi, se razume, čeprav je pomembna ena in edina jama – naša jama. Tukaj se postavlja vprašanje: zakaj bi nekdo, ki ni pogrebec, kopal jamo drugemu. Zakaj, prekleto!? Saj ima konec koncev svojo! Samo tako, zanima me, preden se odpravim naprej, svoji jami naproti. Res, kakšna surovost, a hkrati manjvrednost, da se nekdo spravi početi kaj takšnega. Morda pa je za vsem skupaj zgolj preračunljivost in nič več kot to. Kaj pa potem? Najbolj preprosta računica pravi: če vanjo pade nekdo drug, jaz ostanem zunaj. Možgani na asfaltu, Brane. Ljudje bi hodili mimo in se naslajali, kreten, bi rekli in se naslajali. Zato nisi skočil … zato si počakal … 

 

Venomer, ko se je odpravil iz jame ena, se je odpravil na lov, kot njegovi predniki iz tiste edine skupne votline, v kateri je svetil edini ogenj in so se utripi srca najmočnejšega risali na stenah … 

 

Kadar pišem o B. B., pišem o hišah, tistih hišah, ki se ne spreminjajo v svoji popolnosti, nepristopnosti, hladu; hiše miru, nimajo sreče, hiše miru, strmijo roteče, hiše miru zaprejo se vase, hiše miru se brigajo zase. Dežela hiš, ki skrivajo srečo in ne pustijo, da bi jih kdo zmotil.

 

Vsak ima svojo obsedenost, pa naj bo divja ali mirna, globoka, nikomur znana in poznana. Tako kot posameznik, mora imeti svojo obsedenost tudi mesto; dokler jo ima, živi in je v lasti tistih, ki so ga nekoč naselili. Brez obsedenosti posameznikov, ki so si upali zakričati na stene, mostove, trge, avenije, živi le še v obsesiji nekega obešenca. 

 

Moja kri je edina tinta tega mesta … tako si se naivno izražal, da bi rešil, kar se je rešiti dalo, na tisti prekleti jami. In zdaj si me pustil s to tinto, da z njo pobarvam sive fasade, ki so nam dovolile kričati. Ker fantje, ki se niso skrili, zaman molčijo. Ali kot je dejal tvoj prijatelj V. F.: če že obstajajo vrata v večnost, naj bodo vidna. 

O avtorju. Esad Babačić je rojen v Ljubljani, kjer živi in piše tudi danes. Nekoč je delal v pekarni, kasneje začel pisati poezijo in se vpisal na študij Slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ponovna uporaba

    Andrej Blatnik

    Saj ste opazili – zdaj se tudi po Sloveniji, malce kasneje, a vendar enako kot po razvitejšem svetu, širijo različni centri ponovne uporabe. V njih lahko najdete skoraj neuporabljena oblačila, domače pripomočke, pa tudi knjige. Zastonj, kakor delujejo knjigobežnice, ali za simbolično poplačilo. Saj veste – če uporabljamo kaj, česar kdo drug ne potrebuje več, varčujemo s surovinami, z energijo, ozračjem, pa še marsičem drugim, tudi denarjem, ki nam zanesljivo pride prav za kaj drugega.

  • Tebi, Hemingway

    Lara Gobec

    Resnico najdem na skrajni točki hriba, preveša se proti cesti, ki vodi nazaj v Havano. Prežarjen asfalt se skuša izmikati posameznim hišam: nad njimi se poseda bujno zelenje. Kot packe so, ti domovi pod mano, vsak svoje barve, težko razločim, kakšna življenja živijo kubanske hiše.

  • Nemile sočasnosti

    Renata Šribar

    13. maja 2022 je bila ustanovna seja Državnega zbora, na kateri je bila Urška Klakočar Zupančič s petinpetdesetimi glasovi izvoljena za njegovo predsednico. 16. in 17. maja 2022 je nekaj slovenskih medijev objavilo, da je na eni štajerskih osnovnih šol šestošolka po dolgotrajnem vrstniškem nasilju naredila samomor.

Izdelava: Pika vejica