Esej o prijateljstvu, prvič

kolumna

Esad Babačić

Z Alešem Debeljakom nisva bila nikdar prijatelja, čeprav bi to prav lahko postala. O tem sem skoraj prepričan. Ko danes gledam nazaj in se sprašujem, zakaj je bilo tako, ne morem mimo svoje akademske inferiornosti in njegove v nebo vpijoče superiornosti, ki me je vedno znova oddaljevala od tega izjemnega pesnika in človeka. Bolj kot njemu nisem verjel sebi, in to je bilo očitno tako boleče, da se preprosto nisem hotel približati nekomu, ki je zmogel vse tisto, česar sam nisem znal ali mogel doseči. Kot se bo izkazalo kasneje, pa sva si bila vseeno blizu, še posebej kadar je šlo za poezijo in glasbo. In ja, tudi za melanholijo. Nikdar ne bom pozabil, kako sem dobil v roke njegovo zbirko Imena smrti, ki me je resnično prevzela. Seveda si nisem znal razložiti, kaj je bilo tisto, kar me je presekalo, tako kot si v tistem zame kaotičnem času nisem znal razložiti še marsičesa drugega. Zagotovo vem, da mi je bila zelo blizu. Poleg tega sva imela nekaj skupnih prijateljev, tako da sva bila povezana tudi na ta način. Eden njegovih prijateljev, Boštjan Seliškar, ki ga Aleš ni nikdar prebolel, tako kot jaz nisem prebolel najinega skupnega prijatelja Braneta Bitenca (oba sta storila samomor, Boštjan na začetku, Brane na koncu), se je uvrstil med moje najljubše avtorje. Za kar se moram seveda zahvaliti prav Alešu, ki je uredil izjemno posthumno zbirko z naslovom Slepa okna; v njej je poleg zbranih pesmi tudi kratka proza, zgodba z naslovom »Taksist«, v kateri Seliškar omenja tudi svojega prijatelja – seveda ne po imenu, a o tem, za koga gre, ni nobenega dvoma. Imena smrti imajo korenine ravno v tem pisanju, bi si upal trditi. K »Taksistu« se nenehno vračam, tako kot se vračam k poeziji, s tem pa tudi melanholiji, ki je prav gotovo ena najbolj zvestih prijateljic. Ne zapusti te, pa če se še tako trudiš, da bi jo prebolel. Zaradi vsega tega morda ni naključje, da sta skoraj v istem času prišla na svet ponatisa pesniških zbirk Imena smrti Aleša Debeljaka in Kri Braneta Bitenca. Vendar to ni pravi razlog, zakaj sem se lotil tega pisanja. 

Pred časom sem bil na zaključnem vodenju po razstavi, ki je bila nekakšna muzejska nadgradnja predstavitve razglednic v knjigi Saj grem samo mimo. Ker je bilo vodenje tik pred podrtjem razstave, so bile besede avtorja razstave Bineta Debeljaka, ki ni v nobenem sorodstvu s slavnim pesnikom, še posebej predane in zaupne. Bine nam je povedal veliko, marsikdo bi dejal, da celo preveč. A Aleš mu tega zagotovo ne bi zameril. Saj za to gre pri prijateljstvu, da poveš tudi tisto, česar ne bi smel, tisto, kar zaboli. Brez bolečine navsezadnje ne bi bilo vseh besed, ki so zaznamovale poezijo tistega časa. In ja, tudi razglednic, ki jih je za časa svojega življenja z vseh koncev sveta pošiljal svojim prijateljem, da bi preizkušal njihovo prijateljstvo, ne bi bilo. Prejemniki njegovih kartic so bili namreč prepričani, da so izbranci, saj eni za druge niso vedeli. Nekateri med njimi so bili prepričani, da so edini, vse do odprtja razstave, na kateri so se srečali z vsemi ostalimi. In teh res ni bilo malo. Eksperiment je seveda več kot uspel in nam razkril, da ima tudi prijateljstvo svoje meje in prepreke. Zato se nekateri od nekdaj radi pohvalijo, da oni nimajo prijateljev. Bolj pragmatični pa še pribijejo: ker se ne splača. Aleš tega na srečo ni doživel, čeprav je seveda slutil, mnogo prej, preden smo si ostali lahko priznali, slutil, da bo tudi prijateljstvo kmalu na borzi, odvisno od takšnih in drugačnih ekonomskih kazalcev. Zdaj bo šlo gor, drugič dol, največkrat pa bo stalo nekje v sredini, kjer ga ne bo nihče več niti opazil.

Najbolj od vsega me je osupnilo, ko je vodič omenil, da je Aleša kar malce peklo, ko je ugotavljal, da se razglednice ne vračajo oziroma jih pošilja predvsem on, drugi pa jih zgolj preberejo ali pa še to ne. Pošiljajo pa jih zelo redko ali nikoli. Razen seveda tistih pravih prijateljev, kot je bil sarajevski pisatelj Semezdin Mehmedinović, ki je zaslovel s svojim Sarajevo bluesom. Tudi Semezdina so povabili, naj prispeva razglednice, ki jih je prejemal, a je med iskanjem ugotovil, da jih preprosto nima več. Človek, ki se je nenehno selil in doživel vojno, zaradi katere se je moral odseliti na drugi konec sveta, je izgubil veliko prtljage, ki pa je ostala naložena v njegovem srcu. V zgodbi, objavljeni v knjigi Ovo vrijeme sadašnje, pripoveduje o tem, kako je po spominu narisal Aleševe razglednice in jih s tem ponovno obudil v življenje. Obenem je obžaloval dejstvo, da jih nima na mizi, pred seboj. Kartoline, kot jim je ljubkovalno pravil Tomaž Šalamun, še eden hvaležnih bralcev in tudi pošiljateljev razglednic, so danes tako redke, da bi lahko skoraj z gotovostjo rekli, da nobena ne zgreši. Tistih, ki jih pošiljajo, je tako malo, kot je malo pravih prijateljstev. Je pa vse več tistih, ki se sprašujejo, kaj za vraga je pravo prijateljstvo in kam pelje. Ampak res?! Kam pelje? Saj se vedno konča s kakšno napako, lažjo, prevaro ali preprosto ugasne, kot ugasne zvezda, pa če še tako grozno sveti. Po drugi strani je včasih dovolj, da nekoga vidiš enkrat, in se ti zazdi, da sta že od nekdaj prijatelja. In ostaneta prijatelja ravno zato, ker se nikdar več ne srečata. Tukaj sva se našla z Alešem, tako kot nekoč, v tisti pesmi Johnnyja Štulića, najinega najljubšega glasbenika. 

 

netko me voli

sanja o meni

gleda me kradom

ali ne znam tko

netko me voli

dok lutam gradom

prelazi cestu

isto kao ja

zavirujem u gomilu

promatram svijet

netko me traži

ali ne znam gdje

netko me voli

dušu mi nudi

netko je stranac

isto kao ja

produži dalje

neonska sjena

izdaje te

želja u očima

večeras se ponovo

raspitaj za me

stavi ruke u džepove

i kreni u noć  

 

In skoraj gotovo bi se strinjala tudi glede tega, kateri film je največji film o prijateljstvu. 

Lovec na jelene bi bil moj izbor. 

 

Kaj pa tvoj? 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Esad Babačić je rojen v Ljubljani, kjer živi in piše tudi danes. Nekoč je delal v pekarni, kasneje začel pisati poezijo in se vpisal na študij Slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Izdelava: Pika vejica