Nova kri

Prvi del rubrike novega kolumnista

Esad Babačić

Naj bo to pismo tebi, ki nekje daleč sredi brez v pesku spiš s prerezanim zapestjem. Letos bi jih napolnil šestdeset in z vsakim letom bolj razumem, zakaj te ni več oziroma zakaj nisi hotel ostati dlje. Pravzaprav mi je jasno tudi to, zakaj si nehal biti avtor, še preden si se zares osvobodil poezije. Sporadično si jo sicer pisal vse do samega konca, o čemer pričajo tudi verzi, dodani na konec ponovne izdaje tvoje pesniške zbirke Kri, a to so bile le posamezne kaplje krvi, ki še niso odtekle do konca. Nisi si mogel pomagati, o čemer pričajo tudi zadnji verzi, najdeni v tvoji zapuščini: 

 

Takole bo z mano:

najbolj te ljubim,

kadar te ni.

 

Samomor imaš v krvi, si dejal ob neki priložnosti. In začel krvaveti, počasi, da ne bi bilo prehitro konec. Krvavenje je bilo pri tebi enako pisanju. Od tu ena sama zbirka in naslov Kri. Potem se je ustavilo, kot se ustavi kri. Če si hotel preživeti, vsaj še nekaj časa, ni šlo drugače. Sam si se najbolj zavedal, kako zares je šlo pri teh verzih. Ker tudi verzi so v krvi, kot samomor, ki teče po tebi in se poigrava s tvojimi mislimi. Poezija je kužna. Ko se je nalezeš, te ne izpusti več. Zaspi v tvoji krvi, kot virus, in te ne izpusti. Tudi, ko se odločiš, da je ne boš več pisal, je še vedno v tebi. Lahko se sramuješ tega pesnika v sebi, ker ne pomeni nič, ker je izmišljen, kot so izmišljeni vsi verzi, pa vendarle, ne moreš pozabiti sunkov … krvi … kako je špricala po stenah in stropih nekih stanovanj, v mestu, ki je od nekdaj pokopavalo svoje pesnike, ker so bili nesmotrni. Moje solze so kaplje krvi. Lirika je patetična, torej: Moje solze so kaplje krvi. Tečejo, ko se brijem. Eno je biti nesmotrn v poeziji, nekaj povsem drugega je biti nesmotrn v življenju. Recimo, ko se briješ ali ko ljubiš preveč tistega, ki si tega ne zasluži. Ko zapravljaš denar, ki si ga pošteno zaslužil, ne meneč se za prihodnost, ki ni samo tvoja last. Vse to si počel in se kaznoval z vedno novimi verzi, dokler ni bilo dovolj. Bičan sem. Koža odpada v kosmičih in kri – vsa lepljiva – curlja po telesu. Danes je bičan tisti, ki to bere, tisti, ki sploh še čuti tako močne sunke poezije. Hvala tebi, ker me držiš v tem stanju, že vse od takrat, ko sva pisala skupaj in si me imel za mlajšega brata, me čuval, ne da bi sam sploh vedel. Groza me je, ko pomislim, česa vsega nisem čutil, tako kot bi si ti želel. Toda, mar ni to tisto prijateljstvo, ki ga ne znamo ovrednotiti in je zato le golo prijateljstvo, ki krvavi zase. Jasno, vse je v moji glavi, občutek, da me bo razneslo, ker natanko tako se namreč počutim, ko te spet berem ali poslušam. Zdaj bi mi pasalo – Takole zjutraj … recimo ob dvanajstih … vodka in sok in rad te imam. Ti in vodka in sok. Pijančevanje brez razloga, do nezavesti. Kdaj sem že nehal in zdaj sem trezen pijan, pa vendarle bi zdaj spil zaradi teh verzov, še enkrat, brez razloga, tako kot smo se ljubili brez razloga in si ne obljubljali, kar si ne bi smeli obljubiti, ker obljube ubijajo, kot krediti, ki jih plačuješ z dihanjem, dokler ti v sanjah ne zmanjka zraka in zaspiš še globlje, brez razloga. V minusu, ki je počasen samomor. Takole zjutraj, ko je telo polno nemoči … se ne morem več prenašat. Kaj je bolje; počasno ubijanje ali hipna odločitev. Odgovor je v krvi. Že od samega začetka.    

Kri spet teče in prosil bi te, da ji dovoliš iti naprej. Včasih je praznik. In ti si zastava, ki ji dol visi. Vidiš, to je pesem (bolezen), ki sem jo dobil od tebe, to je tvoja pesem, dobro, najina, če hočeš. In v njej ta cinizem, ki poje vsako ironijo že za zajtrk, da do kosila ne ostane niti za kruh. Tako gre to, če imaš brata, ki ima raje tišino kot pisanje. Toliko truda, da bi pozabil, odnehal! Se ti ne zdi malce potratno? Tako vztrajno bežati od krvi, ki teče brez naše volje! Čeprav je vse to vendarle naša volja, popolna volja, ja, tudi po samouničenju. S teboj sem razumel, kako blizu sta si sovraštvo in ljubezen; tako zelo blizu, da ju včasih zamenjaš in ti je vseeno, katero čustvo gre na(j)prej. Kri je bila najbolj krvava zbirka, ko je pritekla na svet. Pili smo jo in ne brali. Ti pa si jo živel in jezilo te je, ker ni tega nihče videl; tvoje žrtve, za tisto, čemur pravijo poezija. Pa si zabrusil v asfalt … Kurac! Ne bo šlo tako! In si se obrnil s hrbtom! Odšel, k svoji prvi in edini pravi ljubezni, da bi ji pokazal. Bolje to, kot postati pesnik. Vse je bolje! Ni treba, se ne splača. Vedno znova si ponavljaš, mrmraš na lastnem pogrebu. In veš, da tečeš, kot kri, ki kroži po krvotoku večnosti. Ni se splačalo, kričiš, ker še vedno krvaviš. Sveža rana, sveži sok, ti šepeče tvoj prijatelj pesnik, ki je plaval v krvi in se vedno znova utapljal v toplih, lepljivih verzih. Obrnil si hrbet publiki, ki je zdaj ni več. Nikogar ni v prvi vrsti, nikogar, ki bi kričal Pejd ga pogledat, Brane. Nikogar, ki bi na straniščni zid napisal Pa ga je šel pogledat in s tem nehote izpolnil prerokbo otroka, ki je prišel iz prihodnosti. Pesniki so bratje po krvi in verzih. Komu torej pripadata naslednja verza: 

 

Zakaj beli slak?

Ne vem, kar tako. 

Sta tvoja, ali Aleševa? 

Saj ni pomembno, zdaj sploh ne. 

 

Kmalu po tvoji zbirki Kri, oziroma njenem prvem in zagotovo edinem ponatisu, je prišel na svet tudi ponatis še ene usodne pesniške zbirke slovenske poezije, Imena smrti. Po naključju, ali z namenom. Kdo bi vedel.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Esad Babačić je rojen v Ljubljani, kjer živi in piše tudi danes. Nekoč je delal v pekarni, kasneje začel pisati poezijo in se vpisal na študij Slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Ljudje, ki objemajo drevesa, se mi ne zdijo nori

    Lara Gobec

    Sicer našo trenutno smer gibanja okrog sonca nerada imenujem »koronski časi«, kljub temu pa imajo nekakšno moč vleči črte sprememb in jih za potrebe tega teksta moram omeniti. V nekem trenutku osame sem opazila, da se mi zdijo drevesa vedno bolj zelena. Končno sem ukrotila čuječnost, ki se mi je prej ves čas izmikala.

  • Znebiti se avtorja

    Andrej Blatnik

    Dan Brown v romanu Izgubljeni simbol zapiše: »Založništvo bi bilo precej lažje brez avtorjev.« Če tako pravi eden prodajno najbolj uspešnih avtorjev vseh časov, kako nepotrebni se počutijo šele vsi drugi! In Izgubljeni simbol je izšel leta 2009 – zdi se, kot da je avtor medtem postal še bolj odvečen, celo moteč dejavnik kulturne industrije.

  • Najljubši letni čas?

    Tina Bilban

    Obstaja nekaj vprašanj, ki jih mora vsebovati vsak povprečno beden »psihološki« test v revijalnem tisku – oziroma danes predvsem na spletu – ter vsako zaslišanje pred otroško poroto, ponavadi med ubijanjem časa med predolgimi vožnjami, na dolgočasnih obiskih ali pa na deževno nedeljo, ki sledi deževni soboti.

Izdelava: Pika vejica