Ob obletnici
Avgustovska kolumna
Ana Schnabl
Z institucijo dela sem zadnja leta v neprestanem konfliktu, a naj vseeno naznanim: danes je 20. avgust 2024 in čez natanko en dan bo minilo eno leto, odkar sem redno zaposlena – in to v javnem sektorju. Med 21. avgustom 2023 in 18. februarjem 2024 sem bila za določen čas – nadomeščala sem porodniško odsotnost – zaposlena na Slovenskem gledališkem inštitutu oziroma SLOGI-ju, kjer sem opravljala naloge samostojne strokovne sodelavke VII/1 oziroma tajnice uprave. Od 19. februarja sem kot samostojna sodelavka pri pripravi projektov v kulturi za določen čas zaposlena v Javnem zavodu za kulturo Kamnik. Moja pogodba o zaposlitvi se izteče julija 2026; če ne bom v vmesnem času doživela svetovne pisateljske slave in pobegnila iz mesta oziroma države, obstaja možnost, pravi direktorica, da mi zavod zagotovi zaposlitev za nedoločen čas.
Nisem prepričana, ali si bom zaposlitev za nedoločen čas čez leto ali dve sploh želela, vem le, da na tej točki življenja v prednostih redne zaposlitve v javnem sektorju v kulturi delno do neizmerno uživam. Seveda moram biti poštena in ob tem naznaniti tudi, da sem se morala precej potruditi, da sem sprejela ključni slabosti redne zaposlitve: osemurni delovnik in obvezno prisotnost na delovnem mestu, ki jo moram prijaviti in odjaviti v majhno napravico na sodelavkini mizi. Ker sem se v sedemnajstih letih prekarnega dela v kulturi privadila samostojnega upravljanja s svojim časom, sta me omenjena pogoja še do nedavnega stiskala za vrat. Težila sta me tako zelo, da sem premišljevala o odpovedi rednega delovnega razmerja in vnovičnem vpisu v razvid samozaposlenih v kulturi. Težko razložim, zakaj takšen odpor do urejenega, predvidljivega delovnega časa. Verjetno gre za dobri stari »jaz že nisem nikogaršnja sužnja«, tisti dobri stari refren, ki si ga kot samozaposlena v kulturi nisem upala izreči podnevi, marveč samo v tihoti noči – da me ne bi slučajno slišal kakšen naročnik neplačnik. V primerjavi s čustvenim in finančnim neredom, ki ga je v moje življenje vnesla samozaposlenost v kulturi, se zdita osemurni delovnik in štempljanje vseeno izjemno majhni žrtvi.
Toda to ni kolumna o zagatah prekarnega dela, to je kolumna o prednostih konkretne redne zaposlitve s stališča konkretne pisateljice. Moja trenutna služba ni povezana s pisanjem in literaturo – ne v širšem in ne v ožjem smislu –, zato je prva prednost moje nove situacije brez dvoma moja osvežena, prerojena strast do pisanja in, po ekstenziji, do književnosti. V svojem odnosu do njiju sem se povsem (ampak res povsem!) sprostila. Do pričujočega portala in Guardiana imam seveda določene pogodbene obveznosti, vendar so to trenutno edine obveznosti, povezane s pisanjem, ki jim moram in jim, k sreči, želim zadostiti. Za pripravo dveh kolumn na mesec se že lahko zberem. Ne želim in tudi ne zmorem pa se zbrati za pisanje enega piar sporočila ali dveh na dan + dveh kolumn na mesec + uvodnika za literarno revijo + enega poglavja komercialnega knjižnega projekta na mesec + enega poglavja svoje knjige na mesec + prispevka za Mladino + tega in onega. Na prvi pogled gre tu, seveda, za veselo okoliščino, da od pisanja nisem eksistenčno ali ekonomsko odvisna, ob drugem, globljem, pa se mi razkrije nekaj še bolj čudovitega: dejstvo, da pišem in da sem pisateljica, ustvarjalka na področju knjige, ne zavzema več vse ali, natančneje, večine prostornine moje identitete. Tako mi je, kot bi se prostornina tega, kar sem, ne le neprestano povečevala, marveč tudi razdeljevala – na vedno nove prostore. Iz preplačane garsonjere v središču Ljubljane sem se, ne da bi to res hotela oziroma načrtovala, preselila v ugodno obnovljeno večstanovanjsko hišo, ki na travnatem klancu bdi nad mestom, polnim tistih … preplačanih garsonjer.
Prednosti moje redne zaposlitve so v soodvisnih razmerjih, zato prvo, ki sem jo navedla, pogojuje druga: prosti čas. Na eni strani gre za seštevek dni plačanega letnega dopusta – letošnje leto mi jih je prineslo 28, za zdaj jih moram porabiti še 13 – in vikendov tekočega leta, na drugi za ure, ki pretečejo med trenutkom, ko zaklenem pisarno, običajno ob treh popoldne, in trenutkom, ko zatisnem oči.
Z upravljanjem svojega prostega časa sem imela spočetka velike težave, saj sem ga imela vrsto let tako malo, da sem ga lahko zapolnila le s tremi do štirimi mogočimi aktivnostmi: s športom, s skrbjo za živali, s krajšimi, poldnevnimi izleti in s pisanjem. Zlasti s slednjim, kajti kako naj bi vendarle vedela, kdaj se bom lahko naslednjič vrnila k shranjenemu dokumentu. Dokumentu, ki mi je veliko pomenil, dokumentu, ki je, po mojih skromnih ocenah, vselej veliko obetal. (Smeh.) Moje razmerje do pisanja je potemtakem določala neprestana bitka s časom – bitka za čas. Stisni tri ure za Mojstrovino semle, dve uri za Plimo tamle, eno uro za pregled lekture tukajle. Samo sebe – svoj čas, torej – sem disciplinirala do zadnje minute, uspešna sem bila v tem, prepričala sem se, da je visoka discipliniranost ena od mojih krovnih vrlin, toda – prjat’li, a je to lajf?
Danes se svojih prostih ur nič več ne lotevam, marveč se one lotevajo mene. Včasih me v torek popoldne ali v soboto zjutraj pokliče italijanščina in mi veli, naj se naučim sklanjati glagol ballare. Spet drugič me piči avanturizem in v Whatsapp ali Instagram skupino zapišem poziv za vzpon – whatsappovcem ponudim težje vzpone, instagramovcem lažje. Nato se z Lano sprehajam okrog Kamnika in se usedem ob reko, v kateri Lana namaka svojo kosmato belo rit. Še kasneje se na balkonu zatopim v knjigo, več ur češem Lucy, poležavam z mačkom, s Petrom razrešujem misterij Miriam Makeba, preberem članek o agavah, zberem uporabne obleke in jih odpeljem do zabojnika Humane, ležim na kavču in si masiram stopala. A najpomembnejše se je zgodilo šele pred tremi dnevi. Po celodnevnem potikanju med Planino Podvežak, Korošico, Srebrnim sedlom in Planjavo sem se okrog osmih z računalnikom zgrudila na posteljo, da bi pogledala šov, ki ga Peter ne prenese, pa so me proste ure presenetile. Odprle so nov Wordov dokument in zapisale prvi odstavek teksta, o katerem sem zadnje mesece med avanturističnimi vzponi, vožnjo do zabojnika Humane in poležavanjem z mačkom resda premišljevala, a potihoma, brez občutka, da me mora premišljevanje v točno tistem trenutku kam privesti. Vesela sem, da me vseeno je. Vesela sem, ker bi mi bilo vseeno, tudi če me ne bi. Zdaj imam končno čas, da se v pisanju tudi malce … izgubim.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.