LUD Literatura

Dragi Sašo

Majska kolumna

Ana Schnabl

Po nekaj dneh sem prekinila pisanje svoje četrte kolumne. Prebrala sem namreč tvojo zadnjo in se, ker me je ganila, odločila odzvati. Svojega besedila, si zamišljam, nisi zastavil kot žalostinko, toda meni se tako bere. Marsikaj sem, vem, projicirala vanj in upam, da mi projekcij ne boš zameril. Kot bralec in kritik verjetno razumeš, kje vse se nam pri interpretacijah besedil zatakne, kako se, nehote, zatikamo vase.

Po branju sem najprej preverila, kdaj točno si bil rojen; vedela sem le, da si mlajši od mene. Moj obvoz na Google je bil odveč, saj je letnica tvojega rojstva zapisana v kratki biografiji pod kolumno. Ta podatek sem iskala, ker me moja in tuja starost čedalje bolj zaposlujeta, razlike med nami rada tolmačim na podlagi tega, kje na daljici med rojstvom in smrtjo se gibljemo, koliko življenja smo že – kot Pac-Man – požrli in, obratno, koliko časa življenje že golta nas. Seveda se ob tem pogosto slepim, da nam bo dano živeti najmanj do osme dekade.

Ni žalobno tole moje tolmačenje, včasih se mi zazdi le malce trapasto. Ob vseh sofisticiranih orodjih, ki jih imam za analizo ljudi na razpolago, tako rada posežem po … najbolj profanem? Koliko je kdo star. A bejž. Je to res pomembno?

V tem – v tvojem – primeru je, sem sklenila. Deset let mlajši si od mene, kar ni ravno častitljiv razkorak, je pa dovoljšen, da ga ne moreva zanemariti. Ko sem jaz po prižigu svoje prve cigarete zakašljala kot stara lokomotiva, si ti na praznovanju svojega rojstnega dne porinil prst v torto, ga povlekel skozi smetano in naznanil, da je to zdaj tvoje. Ko si ti strmel v svoje nove sošolce, komajda najstnike, sem se jaz že drugič izognila opravljanju predzadnjega izpita na fakulteti. Ko sem jaz po sedemnajstih letih prekarnega dela v kulturi in kratkem obdobju brezposelnosti dobila svojo prvo redno službo, si se ti šele začel uveljavljati kot kritik, povezovalec literarnih večerov, publicist – kot kulturni delavec. Uveljavljati si se začel, naj dodam, brzostrelno hitro.

(Se je starejšim kolegom in kolegicam zdela brzostrelno hitra tudi moja ekspanzija – ekspanzija mojega imena?)

Ko sem torej prebrala, da deset let mlajšemu kolegu po približno dveh letih dela v kulturi odtekajo navdušenje, zavzetost, predanost, se je nekaj v meni nakrhalo. Ker je tisto nekaj v meni že bilo nakrhano, nisem rekla »au«. Zakričala sem »ja pa pizda«, kajti – že po dveh letih? Veš, kako brzostrelno hitro je to? Celo ljubezen do človeka, mnogo zahtevnejša ljubezen, praviloma »traja tri leta«.

Ker je moja energija pričela izparevati šele po desetih letih dela v kulturi, sem se po branju tvojega besedila vprašala, ali so se pogoji dela v kulturi v zadnjih dveh letih še zaostrili: so honorarji še nižji, so zamude z izplačili še daljše, je prostih ur in dni zaradi tega še manj, je naročnikom še teže odmeriti prostor (mejo!), mora delavec preklapljati med še več storitvami, so osebni piar, mreženje, sposobnost štuliti se še važnejši, ste prekarni delavci v kulturi za del slovenske populacije še smrtonosnejši paraziti? Je morda, sem premlevala, bliskovito izgorevanje simptom tvoje generacije – generacije, ki ji, v nasprotju z mojo, ni bilo obljubljenega čisto nič in se je bila prisiljena v svoje poklice (poklicanosti?) zagristi brez optimizma? Brez infuzije, z vsemi zobmi? Ste tisti, ki šele prihajate, v zmagah in porazih le še bolj sami?

Marsikaj sem se vprašala, toda odgovorov ne poznam. Zaradi tvojega besedila sem zgolj posumila, da tudi v tvoji eri velja, kar je veljalo v moji: biti prekarni delavec v kulturi pomeni seznanjati se z izčrpanostjo in razočaranji. Tudi huje. Z brezupom.

(Joan Didion je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja redno sodelovala s konservativno The National Review. Eseji, kritike, kritični portreti – saj poznaš. Njeni honorarji so bili menda tako visoki, da si je zgolj z dvema že lahko pokrila mesečne stroške najemnine, bivanja, živil, lepih oblačil. Si predstavljaš? Si lahko zamisliš, da je esej paradni žanr neke politične revije? Da je esejist polnokrven poklic, ne pa prostočasna dejavnost, nekakšen … ljubiteljski hec?)

Res, Sašo, ganil si me s svojim zadnjim zapisom, sem pa se po branju počutila – ne le malo starejšo od tebe, marveč usahlo. Veš, jaz sem se z obodom brezupa že seznanila, vanj sem trčila po nekaj bolečih padcih (na nos) in po številnih utrujenostih. Nosim ga, ta obod, kot kenguruji nosijo vreče za mladiče, prišit je name, pa trdno, toda – toda po branju tvoje kolumne sem se ga odločila odparati, celega, na mojem trebuhu ne bo moč najti niti enega njegovega vlakna. Počakaj še malo, ti kmalu pojasnim, kako. Najprej kratek, tokrat obvezen obvoz.

V kulturi delaš dovolj dolgo, da si lahko opazil razočaranost starejših od sebe, verjetno že brez težav razbiraš, čigavo razočaranje je skrajno in čigavo ni, kakor tudi kdo se svoje razočaranosti zaveda in kdo se je ne. Včasih si, upam, empatičen, včasih, sklepam, čutiš do starejših kolegov ali kolegic odpor. Naj uganem: odpor čutiš do tistih, ki svoje razočaranosti ne znajo obvladovati, ki se jim je sprijela v zagrenjenost, v očiten ali potuhnjen – ta je še slabši, mar ni? – cinizem, v željo zatreti še vse tuje vizije, zlasti vizije mlajših od sebe, v željo, da bi tudi mlajše od sebe odgnali od upanja, jih okužili natanko s svojim brezupom. Jim ne razkazali poti, ampak odstrli pogled na aporijo.

Kaj je s to željo, se pogosto sprašujem. Se verjetno sprašuješ že tudi ti. Zakaj bi nekateri radi doživeli, da se njihova življenjska ali poklicna razočaranja preslikajo navzven, na čim večji del skupnosti, da postanejo tako rekoč obča? Če razočaranje ali brezup, ti trdovratni vreči, ti trdovratni bakteriji, preneseš na druge, na naslednje generacije, ju je seveda laže prestajati – toda namesto občega dobrega obče slabo? Moj bog, si mislim jaz, o, groza, si misliš ti, kako srhljivo nekrščansko (jaz), kako strašljivo sebično (ti), kako maloumno in neodgovorno (oba) tako pripirati, če ne kar zadelovati vrata v prihodnost. O lovkah resentimenta sem nedavno že izdatno pisala, zato naj parafraziram le, kar mi je v sporočilu nazadnje napisal J.: širjenje okužbe razočaranosti in brezupa je družbeno zlo. Se pravi, da je treba razširiti definicijo: gatekeeping ni le »nadzorovanje in omejevanje dostopa do položaja, identitete ali skupnosti«, temveč tudi »omejevanje zamišljanja boljše prihodnosti«.

ERGO.

Veš, kaj pogosto rečem? Živemu človeku se vse zgodi. Prav zato se zavedam, da bi lahko, čeprav nimam še niti štirideset let, kmalu postala naslednja – naslednja, ki seje nesrečo, spotika, ovira, pred tvojim nosom loputa z masivnimi vrati, drži fige, da bi se tudi tebe oprijeli defetizem, občutek brezizhodnosti in predvsem žlahtna grenkoba. Lahko bi se že zgodilo, da bi se ob branju tvoje kolumne namuznila in zabrundala: »Ja dragec, kaj si pa pričakoval. Da se bo Zemlja zaradi tebe kar prevrnila?« Lahko bi že bila vesela, ker nisem edina, ker v tvoji eri še velja, kar je veljalo v moji. Izčrpanost, razočaranja, razni porazi.

Resnične družbene moči resda nimam, nikomur ne morem zagotoviti položaja ali službe, morda kvečjemu kakšno naročilo, a imam svoje besede. Svoja besedila. Ko bo primerno, bom v nekatera, sem se odločila, vdihovala spodbudo, podporo in vero, da bo za vas, mlajše, odslej marsikaj lažje, in glej, ker je primerno prav zdaj, že zapisujem: odtekanje navdušenosti, zavzetosti in predanosti sta izpraznjeni gumi kolesa, s katerim se vzpenjaš in spuščaš in vzpenjaš po poti. Ni lahka ta pot, jasno, da ni, a na njej nisi sam. Ko boš to spoznal, bosta gumi za en čas zopet polni. Če se želiš prepričati, da je sopotnikov več, stori, česar jaz nisem – včlani se v sindikat. Poišči si ljudi, ki jih lahko poslušaš, ne da bi te črvičili, ki jim lahko govoriš, ne da bi se ti muzali, potem pa kot skupnost zavpijte Ne (bomo)! ali To je narobe! ali Tole zahtevamo! ali To si zaslužimo!. Karkoli že se boš odločil storiti, poskusi steči proč od tistih, ki te nočejo videti cveteti. Saj – nekaj teh je starih toliko, kot si star ti. Njim, verjamem, je še pomoči.

 

Iskreno,

Ana

O avtorju. Ana Schnabl (1985) je pisateljica in urednica. Za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) je prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in še dve nominaciji, njegov srbski prevod pa je nagradila tudi žirija nagrade Edo Budiša na Hrvaškem. Njen prvi roman, Mojstrovina (2020), je bil doslej preveden v tri jezike in nominiran … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prevarantka

    Ana Schnabl

    Žalostno? Ne, logično. Pisateljica sem, moj srček dela bum bum bum za besedila, ne more delati bum bum bum kar vsepovprek.

  • »Rad bi bil metulj«

    Ana Schnabl

    Kako hudiča se pa napiše uspešnica?

  • Apologija prostega teka

    Sašo Puljarević

    Skratka, delal sem se, da me vse to prav malo gane, ker oh, itak ne morejo razumeti.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.