LUD Literatura

»Rad bi bil metulj«

Junijska kolumna

Ana Schnabl

Te dni, ko moja četrta leposlovna knjiga, moj tretji roman, čaka na tisk, se nenehno oziram nazaj. Ogledujem si prostrani travnik, ki sem ga kot avtorica prehodila, preverjam njegove krtine, vdolbine in luknje, smukam njegove trave, se dotikam trupel ptic, živih kač, cvetov, grebem po včasih vlažni, včasih suhi zemlji. Pogosto se čudim, temu travniku: samo osem let je minilo, pa mi je uspelo napisati toliko besedila, za štirideset pol leposlovja! Žalosti me, včasih, ta travnik: samo osem let je minilo, pa mi je uspelo napisati toliko besedila v pogojih, ki, če parafraziram Georgio O’Keeffe, nikdar niso bili ne idealni ne optimalni in takšni verjetno nikdar ne bodo – a je kljub temu treba vztrajati, bi dodala Georgia. Veselim se ga tudi, tega travnika: samo osem let je minilo, pa se že ne počutim več kakor buba. Že po osmih letih sem se – oprostite primerjavi, vendar drži – pričela počutiti kakor metulj. Trenutno znam, mi pravi metuljasti občutek, pisati bolje kot kdajkoli prej.

Pisanje zame danes ni več samo odločanje o sosledju besed, zmožnost tvorjenja stavkov in, dalje, povedi, obvladovanje slovničnih pravil, lov na zvonke besede, asonance, aliteracije, pokoritev ritma in druge čednosti jezika. Ne gre mi zgolj za poglabljanje likov, povezovanje in poantiranje prizorov, določanje strukture, tipa pripovedovalca ali pripovedovalke, forme. V ospredje je v zadnjem času stopilo zapeljevanje, zmožnost zapeljevanja, ki v najslabši različici sliši na ime retorika, v najboljši pa se mu reče komunikacija. Moram pojasniti, katera mi je ljubša? Sposobnost doseči, da ideja, ki nastaja v moji, singularni (hehe) glavi, realizirana privabi še druge, jih zadrži in jim kar največ da: točno ta.

Verjetno se ti, bralka, moje novo zanimanje ne zdi posebej revolucionarno, morda se ti zdim celo malce smešna – kaj pa počne literatura, če ne komunicira? –, toda verjemi: moj odnos do komunikativnosti literature je bil do nedavnega precej zapleten.

Ob moji prvi knjigi, zbirki kratke proze Razvezani, ta zamotanost sicer še ni grmela. Ščepec začetniške sreče, ščepec šestega čuta, predvsem pa … ravnodušnost. (Se lepše sliši sproščenost? Bržkone se.) S pisanjem in pisateljevanjem – to je tisto, kar pisatelj počne, ko ne piše –, z občinstvom in s sabo, torej s svojim imidžem, s svojo podobo, si nisem razbijala glave, z vsemi temi elementi, ki so faktorji, sem bila obremenjena v ravno pravi meri – ravno toliko, da so se lahko v besedilih tvorno srečali in se uglasili. Kar tako, mimo moje volje, so se uravnovesili in zgodbe Razvezanih privedli do komunikativnosti in vedrega življenja, zaradi katerega sem bila vedra tudi sama. Laskalo mi je, da sem, neresna, kot sem bila, s svojimi pripovedmi segla tako daleč. Tako veliko dosegla. Z njimi, kar ni zanemarljivo, celo nekaj zaslužila.

Toda potem ta prekleta neresnost. Joj. Bremeniti me je začela, kajti – kaj pa, če zaradi komunikativnosti svojih besedil, zaradi njihove branosti, nisem prava umetnica? Saj to so mi kakšni fantje in kakšne punce tudi povedali. Ti nisi prava umetnica, so mi rekli. V najslabšem primeru kar zapisali. Kako pisati krvavo, a si ne umazati rok = pisava Ane Schnabl, če povzamem eno od kritik. No, da ne bom nepoštena – moje tedanje zamere do komunikativnosti niso zakuhali zgolj nevoščljivi in proti meni nenavadno nastrojeni tujci ter domnevni kolegi, prepričana sem, da bi vzniknila tudi čisto brez njih. Čeprav je zgodovina književnosti prepredena s pijandurami, babjeki, men-children, izkoriščevalci, delomrzneži (to sem v bistvu jaz), narkofili in podobnimi neresneži, ki so včasih avtorji, včasih liki, včasih pa oboje, mi je bil kanon, tisti predal literature, ki je Res Nekaj Vreden, posredovan kot strašno zategnjena zadeva. Kot korzet (ampak za fante). Smrtno Resno Vse Skupaj – in jaz sem si iznenada zaželela biti smrtno resna, zato sem si namislila knjigo, ki bi se v kanon morebiti lahko pretolkla.

Brez skrbi, Mojstrovina ni bila scela preračunan ali izračunan izdelek (če bi bil, bi verjetno vstopil v kanon?), vem le, koliko boljša bi bila, če se je jaz, njena avtorica, ne bi bala. Njene potencialne občasne prostodušnosti, denimo, ali njenega obešenjaškega humorja, njene ironije. Če bi pripovedi zagotovila nekaj zamolkov, torej prostora, bi se, če citiram M. P., utegnili pametne počutiti tudi bralci in bi imeli tako v pripovedi kot s pripovedjo malce več dela. Toda ne, ne, z Mojstrovino sem želela po najboljših močeh, ki so ob prvem romanu praviloma nekoliko omejene, poskrbeti za vse, za vsak drobec bralčeve izkušnje, saj … saj, sem verjela, za to pri pravi, ta zaresni umetnosti gre, kajne? Umetnica je vselej ženska z najmočnejšo vizijo, sem se v borih dveh letih uspela prepričati, tako močno, da je ni treba z ničimer – z ničimer tujim – zakrpati. Tako silovito, da pravzaprav nikogar ne potrebuje.

V osnovi se motiš, so mi po branju Mojstrovine sporočali nekateri bralke in bralci, toda jaz jim še nisem hotela prisluhniti. Prevzelo me je nekaj drugega, neki smeh, neko režanje, v jedru katerega je tičala nepripravljenost sklepati sporazume – predvsem sporazume z resnobo Literature in nekoliko manj, a vendar, sporazume s pričakovanji povprečnega bralstva. Bilo je to obdobje plimskega preizkušanja: kako daleč lahko kot avtorica grem, morebiti zaidem, preden izgubim vso vašo ljubezen? Vam lahko postavim še strožje pogoje, pod katerimi se je mogoče približati moji ideji, pa vas ti ne bodo kar … odvrnili? Koliko bralnih izzivov vam lahko pred nosom postavim, preden mi pred mojim zaloputnete vrata? Kdaj, na kateri strani, boste rekli »dovolj«? Koliko in katera pravila starega žanra smem kršiti, da ga boste še prepoznali kot takega? Mi boste drobceni eksperiment najhuje zamerili in vas bom za vedno izgubila?

Brez skrbi, Plima ni bila proizvod tako celovitega razmisleka. Ko sem jo pisala, sem se zavedala zgolj tega, da me nekaj neizmerno zabava in se nečemu gromko smejim; moje nekdanje bojazni je preplavila samozavest, vredna vihrave, prevzetne najstnice, mladost pa je tista sila, ki se na resničnost požvižga, vse dokler je ta ne zaboli. In to se, vemo, prej ko slej zgodi čisto vsaki najstnici. Vsaki vihravi pisateljici. Odzivi na Plimo so me torej zelo zaboleli in prizadeli, a hkrati, k sreči, razveselili, me povsem zmedli, me globoko ganili, me presenetili, čustev je bilo za eno celo življenje, torej preveč … toda, kar je bistveno, zaradi tiste testne vožnje sem laže sprejela to, čemur sem se, najprej obremenjena z resnobo kanona in nato posmehljiva, upirala: potrpljenje, radovednost, hotenja bralcev in bralk niso nekaj zastrašujoče tujega. Ti potrpljenje, radovednost, hotenja so tudi moja. Tudi jaz sem najprej bralka. Z branjem sem nastala.

September je bil tako prvi rokopis, ki sem ga prej brala kot pisala. Zadala sem si nekaj nalog: brati ga na vlaku v Ljubljano in iz nje, brati ga, ko zaradi opitosti ne bom mogla spati, brati ga utrujena, razdražena, zlakotena, brati ga po seksu, brati ga, kjer mi je bilo vedno najteže brati – za mizo, brez hrane –, ga dati brati drugim, hočem reči – urednikoma. Ko je zmanjkalo pripomb, ko so ostale samo naša miopija in moje omejitve, sem se bila od rokopisa pripravljena posloviti. Zaplahutala sem s krili, metuljčica, in zdaj letim nad cvetočimi rožami, izogibajoča se kravjakom …

… čeprav vem, da bom na enega spet prav kmalu sedla. Težko bom izletela, saj bo njegovo vprašanje neznansko lepljivo: kako hudiča se pa napiše uspešnica?

(O tem več naslednjič.)

O avtorju. Ana Schnabl (1985) je pisateljica in urednica. Za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) je prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in še dve nominaciji, njegov srbski prevod pa je nagradila tudi žirija nagrade Edo Budiša na Hrvaškem. Njen prvi roman, Mojstrovina (2020), je bil doslej preveden v tri jezike in nominiran … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Prevarantka

    Ana Schnabl

    Žalostno? Ne, logično. Pisateljica sem, moj srček dela bum bum bum za besedila, ne more delati bum bum bum kar vsepovprek.

  • Raztrgaj me nežno

    Sašo Puljarević

    Ko sem že petič brez dobrega razloga odprl in zaprl hladilnik, sem bil prepričan. Tole ne bo dobro.

  • Na logiko majhno = obskurno nočem pristati

    Martin Justin

    Zanima me pisanje en gros. Vsaka zvrst od mene zahteva nekaj drugega; najrazličnejše vsebinske in formalne zahteve me širijo, hkrati pa krepijo moj avtorski glas.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.