»Skušam ujeti nepopisno kompleksnost življenja«

Saleem Haddad (1983) je pisatelj, režiser in humanitarni delavec, ki bo v juniju obiskal Slovenijo in tu predstavil svoj romaneskni prvenec Guapa, ki je prvič izšel leta 2016 pri založbi Other Press v New Yorku. Guapo je v slovenščino prevedla Suzana Tratnik, v prevodu pa je knjiga leta 2022 izšla pri založbi ŠKUC.

Haddad se je leta 1983 rodil v mestu Kuvajt materi iraško-nemškega in očetu palestinsko-libanonskega porekla. Kasneje se je šolal v Jordaniji, Kanadi in Veliki Britaniji. V okviru Londonskega literarnega festivala je Haddad za svoj prvenec prejel nagrado Polari First Book Prize 2017. Leta 2018 je Haddad napisal in režiral tudi svoj prvi kratki film Marco, ki je bil leta 2019 nominiran za nagrado Iris Prize za najboljši britanski kratki film. Marco je trenutno na voljo na YouTubu in je do zdaj na platformi zbral že več kot 4 milijone ogledov.

Guapa v časovnem razponu štiriindvajsetih ur skozi prvoosebno pripoved sledi odraščanju mladeniča Rase, geja, ki poskuša v neimenovani arabski državi živeti svoje življenje sredi političnega in družbenega vrenja.

V eseju za The Daily Beast z naslovom »The Myth of the Queer Arab Life« (»Mit arabskega kvir življenja«) Haddad zapiše: »Kot povsod po svetu se tudi na Bližnjem vzhodu spolne identitete prepletajo z razredom, spolom ter zapletenim odnosom med zasebnim in javnim, zaradi česar je nemogoče govoriti o enotni ›arabski kvir‹ izkušnji.«

Proti koncu eseja Haddad izpove: »Romana skoraj nisem napisal, ker sem vsakič, ko sem odprl Wordov dokument, pomislil na svoje starše in na sram, ki bi ga oče občutil, ko bi se njegov sin tako neposredno razkril. Romana skoraj nisem napisal, ker so se moje misli, ko so prsti lebdeli nad tipkovnico v angleškem jeziku, vrtele okoli različnih člankov, kolumn in knjig, ki so jih za zahodne medije napisali nekateri Arabci in muslimani; zapisov, ki so ugajali pripovedim o zatiranju in govorili o potrebi po spolni osvoboditvi arabskega sveta; zgodb, ki so se podrejale orientalističnim fantazijam in islamofobnim stereotipom. Istim fantazijam in stereotipom, zaradi katerih me zadržijo in zaslišujejo vsakič, ko grem skozi ameriško letališče. Istim fantazijam in stereotipom, ki opravičujejo zapiranje meja pred begunci, ki bežijo z vojnih območij. Istim fantazijam in stereotipom, zaradi katerih lahko državljani Zahoda mirno spijo, medtem ko njihove vlade mečejo bombe na Jemen, Afganistan, Pakistan, Sirijo, Palestino in Irak. Romana skoraj nisem napisal, ker sem se bal, da bi se zaradi njega teže vrnil v arabski svet, ki je moj dom in ki ga imam nadvse rad. Toda če romana ne bi napisal, bi to pomenilo, da bi pred vsemi temi silami priznal poraz. In čeprav je roman le ena izmed tisoč drugih arabskih kvir zgodb, ki čakajo, da bodo povedane, sta na koncu edina zgodba, ki jo lahko pove vsak od nas, in edino telo, ki si ga lastimo, naša lastna zgodba in naše lastno telo.«

Na podlagi eseja, ki ste ga napisali, me najprej zanima, kako je bila vaša knjiga sprejeta v arabskem svetu, če ste naleteli na kakšen odziv. In kako so se nanjo odzvali vaši najbližji?

Knjiga žal še ni bila prevedena v arabščino, kar je omejilo krog bralcev v arabskem svetu. Mislim pa, da jo je angleško govoreče arabsko bralstvo sprejelo precej dobro. Čeprav tega nisem nameraval, je roman postal prostor za razprave o spolu in spolnosti, ki si jih veliko ljudi v regiji zelo želi. Čeprav roman zagotovo ne govori o izkušnjah vseh, mi veliko arabskih in drugih kvir ljudi pravi, da se z vsebino lahko poistovetijo.

Moja družina je podprla moje pisanje. Mislim, da so bili na začetku nekoliko živčni, saj niso vedeli, kakšne bodo posledice, potem pa so bili nekoliko presenečeni, da je bil sprejem romana tako dober in da je bila želja po takšnih zgodbah velika.

V knjigi namenoma ne določite in imenujete Rasove domovine. Zakaj?

Čeprav dogajanja nisem želel postaviti v neimenovano državo, se mi je zdelo, da z ustvarjalnega vidika nimam izbire. Ko sem začel pisati, sem poskušal dogajanje postaviti v različne »resnične« države. Toda vsakič, ko sem se odločil za določeno državo, nisem več našel besed in nisem mogel razumeti, zakaj. Na koncu sem zbral elemente iz različnih držav in koščke urbane geografije različnih arabskih mest. Mislim, da obstaja nekaj podzavestnih razlogov, zakaj se je to zgodilo. Najprej je bil to praktični izziv, kako napisati nekaj, kar bi odslikavalo določene arabske kvir skupnosti, hkrati pa ne bi delovalo kot »razkrinkavanje« načina delovanja določenih kvir skupnosti. Če bi pripoved postavil v resnično državo, bi bilo treba razkriti te zasebne prostore, kar se mi je zdelo neetično.

Vendar pa mislim, da me je do tega, da sem na koncu uporabil mozaik različnih arabskih držav, privedla tudi ustvarjalnost. Menim, da ta zgodba ni etnografska ali antropološka študija, niti ni politična analiza. Je metaforična zgodba o vzporednicah med političnimi, osebnimi in družinskimi nemiri. Ker se zgodba ne odvija v resnični državi, sem imel možnost izrisati dimenzije, s katerimi se lahko poistovetijo Arabci iz različnih držav, lahko sem razvil vzporednice med politično revolucijo in spolnim prebujenjem ter raziskal srhljive podobnosti med upravljanjem države, družbe in družine.

Poleg tega menim, da lahko odsotnost imena države bralca dezorientira, tako da se počuti – podobno kot Rasa – hkrati doma in na tujem, znotraj in zunaj. Bralec se tako v nekem trenutku počuti, kot da hodi po ulici v Kairu, zatem kot da pije v baru v Bejrutu, nato pa je nenadoma prepričan, da je v zaporu v Damasku.

V drugem eseju z naslovom »Shelving the ›Gay Novel‹« (»Odložiti ›gejevski roman‹ na polico«) pišete o tem, kako lahko označevanje določene literature kot »gejevske« odvzame od kompleksnih vsebin, ki jih morda vsebujejo knjige s takšno oznako. Ali je bila recepcija Guape kdaj površna v tem smislu? Še posebej zato, ker se dovršeno loteva neštetih družbenih dejavnikov, ki vplivajo na Rasovo identiteto, kot so islamofobija, religija, cisheteronormativnost, homofobija, razredne razlike, imperializem itd.

Pogosto se mi zgodi, da heteroseksualci – še posebej heteroseksualni moški – pridejo do mene in rečejo: »Vau, ta knjiga je dejansko dobra, ni samo gejevska knjiga.« Moram se zasmejati, ker si mislim: da, knjiga je lahko osredinjena na kvirovstvo in obenem osvetljuje svet onkraj vprašanj spola in spolnosti. Moja izkušnja je, da četudi bralec knjigo vzame v roke z mislijo »to je gejevska knjiga«, ko jo prebere, ugotovi, da se ukvarja z raznimi drugimi temami, ki jih ni pričakoval. Vendar pa je kvir plat romana vsekakor sestavni del zgodbe, in to mi je v veselje. Moj namen ni pisati za »središče«, ampak pisati z obrobja in prisiliti središče, da pride k meni.

Sodelujem pri Festivalu LGBT filma v Ljubljani in v ekipi smo prejeli kritike, da bi se morali bolj osredotočati na filme, ki »prikazujejo srečo kvirovstva«, celo na projekciji ob mednarodnem dnevu boja proti homofobiji, bifobiji in transfobiji. V spletnem diskurzu opažam podobna mnenja – da bi morala biti kvir umetnost manj tragična in bolj srečna. Bi se s tem strinjali?

Ta argument se mi zdi nekoliko omejujoč. Umetnosti ne bi smeli zapovedovati, da mora kaj biti. Ko pišem, skušam ujeti nepopisno kompleksnost življenja. Ko sem pisal Guapo, sem želel pokazati, kako kvir zavrnjenost, osamljenost, nasilje in molk sobivajo s kvir veseljem, ljubeznijo, sprejemanjem in uporom. Ti dve niti se ne le navijata druga ob drugi, temveč sta sukani iz istih vlaken. Prepoznavanje kompleksnosti naših zgodb – kako lahko veselje in bolečina, sprejemanje in zavračanje obstajajo v istem trenutku – je tisto, kar nas spremeni iz žrtev brez glasu v akterje, ki nadzorujejo svoje zgodbe.

V spominu mi je ostal citat iz kratkega filma Marco, v katerem naslovni junak, spolni delavec, ki mu je v resnici ime Ahmed, pravi, da če strankam pove, da je iz Sirije, to »ni dobro za posel«, saj ga potem ne vidijo več kot človeka. Ali ob spremljanju ksenofobičnega diskurza o migrantih v Evropi vidite kakšen razlog za upanje? Ali obstaja kakšna luč na koncu tunela? Ali lahko obstaja?

Ker živim svoje življenje med Evropo in Bližnjim vzhodom, pogosto koketiram z občutkom resignacije nad grozljivim stanjem sveta. Na eni strani je birokratska trdnjava, ki ni sposobna obračunati s svojo nasilno kolonialno preteklostjo in se želi zapreti pred svetom. Na drugi strani je regija, ki se je v zadnjih dvajsetih letih soočila s tolikšno količino uničenja in smrti, da so se njeni prebivalci sprijaznili z občutkom brezkončne nestabilnosti in občutkom, da bo samo še slabše. Za Palestinca v Evropi in na Bližnjem vzhodu je ta občutek še desetkrat močnejši. Toda vse pogosteje pomislim tudi na žarišča upora in upanja, ki obstajajo na obeh straneh: na grške državljane, ki so v nasprotju z ukazi svoje vlade pomagali beguncem, ki so prispeli na njihovo obalo, na Palestince, ki vztrajajo pri svoji pravici do obstoja, čeprav so njihovi domovi zaseženi in uničeni, njihove skupnosti pa etnično očiščene, in se spomnim, da naša življenja vsebujejo veliko več kot zgolj sovraštvo in obup. V svojem pisanju in življenju se trudim ohranjati te žarke upanja in solidarnosti.

Da intervju zaključiva z malo bolj lahko temo – v Guapi Rasa pravi, da so mu pri razumevanju sveta pomagale knjige Edwarda Saida, Karla Marxa, Partha Chatterjeeja, Amina Maaloufa itd. Za katere tri knjige bi rekli, da so vaše najljubše (iz kakršnegakoli razloga)? Ali bi lahko našteli tudi svoje tri najljubše filme?

Navedel vam bom dva filma in štiri knjige, ki mi trenutno pridejo na misel. Všeč mi je zbirka esejev Edwarda Saida z naslovom Reflections on Exile (Razmisleki o izgnanstvu). Pivo v biljardnici  Waguiha Ghalija je roman, ki je navdihnil knjigo Guapa. Sem tudi dolžnik pisanja Jamesa Baldwina, tako njegovih esejev kot romana Giovanni’s Room (Giovannijeva soba). Zadnja pa je Knjiga nespokoja Fernanda Pessoe – v roke sem jo vzel, ko sem se počutil ujetega v na videz neskončno spiralo tesnobe brez upanja, in v mnogih pogledih mi je rešila življenje.

Film Hedwig and the Angry Inch (Hedwig in jezni inč) je bil zame trenutek prebujenja glede lastne spolne usmerjenosti in pomagal mi je, da sem si predstavljal kvir svet zunaj heteronormativnega obstoja, v katerega sem bil ujet. Sem ljubitelj grozljivk in film Stanleyja Kubricka Izžarevanje je slogovno briljanten. Vsakič ko ga gledam, v njem odkrijem kaj novega.