Pesem kot celota je metafora
Intervju s Saro Fabjan
Liu Zakrajšek
Sara Fabjan (1992) je diplomirana psihologinja in magistrica kognitivne znanosti. Trenutno je zaposlena kot asistentka na Fakulteti za vede o zdravju na Univerzi na Primorskem. Pesniška zbirka Zaroletano, ki je nedavno izšla pri LUD Literatura, je njen pesniški prvenec. Ob izidu sva se s Saro na prvi toplejši pomladni dan dobili v kavarni SEM in se pogovarjali o njeni pesniški poti, izidu zbirke, literarnih večerih in slovenski pesniški sceni.
Pred leti sem v tvojem intervjuju z Barbaro Žvirc zasledila, da načrtuješ objavo pesniške zbirke. Že dolgo let ogromno objavljaš v revijah in na spletnih portalih in s svojo poezijo tudi nastopaš. Je bila ves ta čas prisotna ideja za zbirko, si jo dolgo načrtovala?
Všeč mi je, da si omenila Barbaro Žvirc, saj je bila prav objava na njenem Instagram profilu razlog, da imam danes zbirko. Sama sem ves čas vedela, da bom na neki točki objavila zbirko, ampak se mi ni nikamor mudilo. Pisanje poezije je del tega, kako živim, ni bil pa moj cilj pisanja prav nastanek te zbirke. Nekaj časa sem raznim založbam pošiljala svoje pesmi, a dolgo nisem dobila od urednikov nobenega odgovora. Čas je mineval, potem pa me je kontaktirala Barbara za gostovanje v njenih objavah za knjižnico literatov. V opisu sebe sem na koncu (sicer iskreno in malo za hec) dopisala, da neuspešno iščem založbo za izdajo prvenca. To objavo je videla moja bodoča urednica Veronika Šoster in me par dni za tem kontaktirala. Povabila me je, da bi izdala svojo zbirko pri LUD Literaturi. Do dejanskega izida je še trajalo, ker sem si vzela čas, da sem zbirko predelala in jo zaključila. Dejansko tri leta.
Tvoja zbirka deluje kot zaključena zgodba. Vse pesmi imajo močno rdečo nit, ukvarjaš se z družinskimi odnosi, odraščanjem, prekarnostjo, trgom dela in osamljenostjo. Kako ti je uspelo ustvariti tako homogeno celoto?
V zbirki se sicer vidi, da so pesmi nastajale v dolgem časovnem obdobju, ampak sama čutim, da so vse iz iste snovi. Zato mi je bilo tudi zelo težko začeti z urejanjem zbirke. Najprej nisem naredila ne selekcije ne vrstnega reda, Veroniki sem poslala vse svoje pesmi, ki so se mi zdele dovolj dobre. Najtežji del ustvarjanja je bila na koncu ravno izbira vrstnega reda pesmi. Najprej sem jih zbrala v sklope, Veronika pa me je opozorila, da tako pesmi izzvenijo. Ker se je mudilo z objavo, sva se sestali kar pri njej doma, prišla pa sem popolnoma nepripravljena, vedela sem le, katera pesem bo zadnja. Natisnjene pesmi sva razprostrli po njenem kavču in jih začeli sestavljati skupaj kar po intuiciji in večina odločitev tistega dne je obveljala. Zdi se mi, da sama pravzaprav težko ločim svoje pesmi med sabo, ker se mi zdijo del iste zgodbe, zato je bil doprinos urednice pri tem res pomemben.
Katere teme te pri pisanju najbolj pritegnejo? O čem najraje pišeš?
Zdi se mi, da sem bila že od nekdaj zelo fascinirana nad nekimi majhnimi vsakdanjimi stvarmi. Zanimajo me bežni trenutki, odnosi z družino, urbano mestno okolje … Vseeno pa imam kar nekaj motivov iz ruralnega okolja, ker je en del družine s kmetije, zato imam ogromno spominov na to, kako sem v otroštvu pomagala starim staršem, recimo pobirala krompir na njivi. Sama ves čas zapisujem verze v beležko na telefonu, imam stotine nedokončanih zapisov. Vsake toliko se usedem in iz tega sestavim svoje pesmi. Morda zveni klišejsko, a so mi v življenju najbolj navdihujoči detajli, utrinki iz vsakodnevnega življenja, ki so lahko celo banalni. Pišem zelo neznačilno lirično pesniško. Ustvarjam tudi pesmi, kjer je pesem kot celota metafora. Nikoli mi ni bila blizu bolj tradicionalna struja poezije, všeč mi je organskost bivanja, zdaj grem v svojem pisanju s tem še dlje, ker obiskujem literarne delavnice pri Branetu Mozetiču. Tam odkrivam še konkretnejši pesniški izraz. Ne zanima me preobilje metafor, bližje mi je poezija, ki se že bolj nagiba v prozo.
Te je kdaj mikalo pisanje proze?
Niti ne. Ko sem bila majhna, sem sicer preizkusila vse, pisala sem celo svoj namišljeni časopis. Ampak ne, nimam problema s tem, da bi se iskala v literarnih vrstah. Zanima me poezija, ker je način, kako se piše, zelo podoben mojemu notranjemu dialogu. Pride naravno.
Kateri avtorji v slovenskem prostoru so ti blizu?
Berem veliko slovenske poezije, zelo jo imam rada. Se pa okus Sare kot bralke razlikuje od Sare kot avtorice, saj si kot bralka dovolim biti bolj izbirčna in imam svoj nabor ljubih avtorjev_ic. Zelo rada imam Esada Babačića, Blaža Iršiča, Natašo Velikonja, Petra Semoliča, zelo me je premaknilo, ko je Katja Perat izdala svojo zbirko Najboljši so padli. Precej blizu so mi tudi nekateri avtorji_ce iz moje pesniške družine (v okviru delavnic pri Branetu): Pino Pograjc, Veronika Razpotnik, Špela Setničar, Tanja Matijašević … Njihov način pisanja, kjer se uporablja veliko vsakdanjega jezika, mi je zelo blizu. Pino in Veronika sta recimo v svojem pisanju še ostrejša od mene.
Tudi tvoja poezija, četudi bolj nežna, je zelo ostra in angažirana. Kako gledaš na angažirano poezijo?
Od nekdaj so mi bili bližji_e avtorji_ce, ki so pisali_e o svojih življenjskih zgodbah. Zdi se mi, da jih to naredi dostopne, ne delajo se, da so nekaj več. Sama se včasih sprašujem, ali je to, kar pišem, sploh poezija. Da ne bo pomote, zdi se mi, da to je poezija. Imam pa neko predpostavko, da je poezija, na katero smo vsi zelo navajeni, poezija avtorjev in avtoric, ki veljajo za velike pesnike in pesnice, za klasike, res usmerjena v neko transcendenco, išče nekaj presežnega. Ne pišeš o svojem življenju, npr. o tem, kako hodiš ven. Tako je zelo lahko očitati mlajšim, da njihova poezija ni poezija. Potem se vprašaš, kdo sem jaz, da bi pisala o svojem delu, inštitutu, domu.
Si kognitivna znanstvenica in doktorska študentka psihologije. Ali tvoje področje raziskovanja vpliva na to, kako vidiš poezijo ali pa njeno doživljanje?
Na neki ravni se mi zdi vse zelo povezano. Raziskovanje človeškega doživljanja vpliva name, včasih si želim, da bi lahko dala več znanosti v svojo poezijo, ampak nočem, da gre za prisilo. Zagotovo vidim svet drugače, kot če bi šla študirat primerjalno književnost ali kaj drugega v zvezi z umetnostjo. Zdi se mi, da vsi preučujemo isto, v psihologiji ali kognitivni znanosti in v poeziji, le da to počnemo na različne načine. Včasih imam željo, da bi v znanstveni članek dodala kakšno pesem, ker lahko s tem toliko več poveš. Kot zanimivost, mentorica mi je v komentar nekega sestavka znotraj dispozicije zapisala, da zveni preveč poetično. Kadar berem kakšne starejše psihološke tekste, me preseneti, da merila glede akademskega načina pisanja niso bila tako stroga, bilo je veliko bolj poetično, organsko. Na ta način se mi je vedno zdelo, da sem več izvedela o psihologiji človeka, ker je oseba dobesedno opisovala tudi svoje lastno doživljanje in ni bilo neke nepotrebne distance do vsebine.
Kakšne odzive si dobila na zbirko? Ti je recepcija pomembna oziroma, kaj najbolj ceniš v zvezi z odzivom bralcev?
Ko smo konec marca delali korekture, sem bila izjemno zasuta z drugimi stvarmi. Ko pa sem dobila predse končno verzijo v PDF-ju, pa sem bila v šoku, ko sem videla svoje ime v knjigi. Zdi se mi, da sem se malo pretvarjala, da se vse to ne dogaja, ker mi je občutek, da sem objavila knjigo, neresničen. V roke sem jo dobila, ko sem odhajala z zagovora doktorske dispozicije. Kritik še nisem brala (kolikor vem, jih še ni), največ pa bi mi pomenilo, da bi druge osebe s področja literature povedale, da se jim ne zdi vse skupaj brez zveze. Kadar berem druge avtorje_ice, se pogosto počutim kot neka vsiljivka in se sprašujem, ali sem samo še en človek, ki v vsakoletno produkcijo dodaja neki svoj košček.
Prvič sva se spoznali na literarnem večeru v Ankaranu pred kakšnimi šestimi leti. Vem, da si glede branj in nastopanj zelo aktivna. Kateri je tvoj najlepši spomin na literarni večer, pri katerem si sodelovala?
Zanimivo je, da nastopanja ne maram, vendar pa zelo rada berem na literarnih večerih, začela sem na Mladih rimah. Na neki ravni bi raje brala še na tisočih literarnih večerih, kot pa kmalu izdala še kakšno zbirko. To je dobro povzel Mitja Drab na literarnem večeru ob izidu zbirke, ko mi je rekel, a ni čudno, da tvojo knjigo kupijo tuji ljudje, jo dajo v torbe in gredo z njo po svetu. Ljub mi je spomin na literarni večer, ki je bil v Rogu, že dolgo nazaj. Bilo je pozno poletje, na majhnem festivalu, ki ga je organiziral Dejan Koban. Ta večer mi je ostal v spominu, ker sem šla tja sama, ko sem bila na začetku faksa in nisem poznala nikogar na literarni sceni. Bilo je res lepo, na odru je bila velika nizka omara, na kateri so bile svečke, sicer pa je bila v prostoru tema. Bilo je kot na oltarju. Takrat sem prvič slišala odziv publike na svoje pesmi in to mi je bilo neverjetno. Ljudje so se med branjem smejali, se odzivali.
Kakšnih literarnih večerov pa ne maraš?
Že nekaj časa se poskušam izogibati tradicionalnih in sterilnih literarnih večerov. Ne vem, kako naj jih drugače opišem. Zdi se mi, da večina poezije ne paše v tako sterilno okolje, kjer je vse tako zelo prav. Meni so bolj všeč literarni večeri, kjer je vse spontano in sproščeno. Ne maram občutka, da vsak bere le sebi, pomembno mi je, da je nek občutek skupnosti.
Kaj manjka v slovenskem pesniškem prostoru?
Na to vprašanje bom odgovorila izrazito osebno. Vem, kaj mi manjka kot avtorici oziroma kaj mi je manjkalo do nedavnega. To je bila pesniška družina. Na delavnicah pri Branetu Mozetiču sem spoznala ogromno ljudi, ki prav tako pišejo in živijo literaturo. Še posebej mi je všeč, da se dobivamo enkrat na mesec in da se to dogaja v neskončnost, da nima roka trajanja, zdaj hodim že več kot eno leto. Super mi je, kadar poslušam dela svojih kolegov_ic z delavnice, ker čutim, da so te pesmi tudi malo moje, saj smo jih skupaj obdelovali. Večno bom hvaležna Tanji, ki mi je enkrat po LGBTIQ branju v ŠKUC-u povedala za te delavnice. S pomočjo njih dobim kreativni dialog. Kadar sem pošiljala svoje pesmi za objavo v revijah, sem namreč redko dobila komentarje na pesmi.
Kaj pa ti je v našem literarnem okolju najbolj všeč?
To, da so vsi precej dostopni in da sem spoznala že veliko ljudi, čeprav je to dobra in slaba stvar hkrati. Na literarnem večeru ob izidu zbirke mi je bilo tako lepo, da so bili tam ljudje iz različnih obdobij mojega pesniškega ustvarjanja. Me pa tudi včasih skrbi, če nam zaradi te majhnosti ne zmanjka novih vetrov, da bomo ostali nekje zadaj v primerjavi z globalno literarno produkcijo. Vendar res izjemno rada obiskujem branja slovenskih avtorjev_ic. Morda sem edina oseba, ki je bila večkrat na Metelkovi zaradi pesniških branj kot zaradi žurov.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.