LUD Literatura

»Pri vsakem prevodu sem na svoj način uživala«

Marlena Gruda. Foto: Kristijan Robič

Intervju z Marleno Gruda, poljsko prevajalko in slovenistko

Petra Meterc

V februarju je na rezidenci Sovretov kabinet bivala Marlena Gruda, poljska slovenistka, prevajalka in doktorica znanosti s področja humanističnih ved. Marlena Gruda je sicer zaposlena na Inštitutu za slovansko filologijo Jagelonske univerze v Krakovu, kjer se ukvarja z zgodovino slovenske književnosti ter teorijo in prakso prevajanja. Je avtorica monografije o junakih v slovenskih romanih po letu 1991. V poljščino je prevajala poezijo Anje Zag Golob (v soprevodu z M. Biedrzyckim), Milana Dekleve, Klemna Piska, prozo Vlada Žabota, Evalda Flisarja, Mihe Mazzinija, Jasmina B. Freliha ter knjige za otroke in mladino Petra Svetine, Jane Bauer, Žige X Gombača. Poljska prevoda Wymazana Mihe Mazzinija in Na/pół Jasmina B. Freliha sta bila nominirana za nagrado angelus 2021, zbirka pesmi Anje Zag Golob pa za nagrado evropski pesnik svobode 2022.

Marlena Gruda je tudi sicer tesno povezana s slovensko literaturo. V sodelovanju z različnimi kulturno-izobraževalnimi ustanovami organizira dogodke, kot so festival Mesec avtorskih srečanj v Vroclavu, Lirikonfest, Slovanske regije kulture – Slovenija v Šleziji, Panonske demistifikacije, Čas za slovensko književnost, CROWD in druge.

S prevajalko in raziskovalko sva se pogovarjali poleti, ko je v Sloveniji mesec dni preživljala čas v knjižnicah v iskanju primernega gradiva za svoje akademsko raziskovanje.

Zakaj si izbrala študij slovenščine in kako si izpopolnjevala svoje jezikovno znanje?

To je bila moja druga študijska smer. Zanimala me je etnologija, mitologija, in nekako me je po spoznavanju tistih mitologij, ki so mi bile dostopne v srednji šoli, še posebej pritegnila slovanska mitologija. Zato sem vpisala ta študij. Izbrala sem slovenski jezik, pri čemer nisem imela nobenega predhodnega znanja ne o Sloveniji ne o slovenščini. Všeč mi je bila iz informacij, ki sem jih našla na spletu, v medijih, po slikah, zanimal me je kulturni vidik. Tudi geografska lega me je privlačila, ker imam rada gore, tako da je zame Slovenija tako rekoč raj. Vsekakor pa mi sam študij slovenščine ne bi zadoščal za to, da bi se dobro naučila jezika. Na vseh stopnjah študija sem bila kot prejemnica raznih študijskih štipendij večkrat v Ljubljani in šele neposredni stik s slovenskim jezikom mi je omogočil, da sem se ga zares naučila. In to na vse mogoče načine – prek medijev, knjig, časopisov, filmov, vse to je ključno za celostno učenje jezika.

Tudi doktorsko nalogo si pisala s področja slovenske literature. Kaj točno si raziskovala?

Ko sem pisala diplomsko nalogo, sem preučevala sodobno literaturo, prozo, romane. Pisala sem o prozi Vlada Žabota in zelo podrobno analizirala njegove literarne like. Med drugim zato, ker so me že prej zanimale tudi druge družbene vede, študirala sem pedagogiko in posebej širila znanje s področij psihologije in filozofije. To mi je pomagalo, da sem ustvarila nekakšno interdisciplinarno delo, pri čemer sem upoštevala tudi psihologijo literarnih likov. Osnovna teza mojega dela se je opirala na mnenje Janka Kosa, ki je rekel, da se po letu 1991, torej po osamosvojitvi, slovenska literatura drastično spremeni. Želela sem raziskati, ali se je to dejansko zgodilo. Na podlagi Deleuzove poststrukturalistične teorije sem izdelala lastno klasifikacijo in z različnih vidikov analizirala petnajst izbranih romanov, pri čemer sem se posebej osredotočala na literarne like. Vsako delo sem raziskovala individualno, prav tako tudi vsak lik. Želela sem se izogniti posploševanju in strukturalističnemu pristopu do literarnega lika. Od tod tudi posebna klasifikacija in bolj interdisciplinarna analiza.

Kakšni so bili zaključki omenjenega raziskovanja?

Eden od zaključkov je bil, da so bile spremembe, ki smo jim bili priča v devetdesetih, predvsem evolucijske, saj je do njih prišlo pod vplivom dostopa do drugih literatur, pod vplivom literarnih prevodov, ki so prinesli nove vsebine, pa tudi metafikcijo, fantastične elemente, razne formalne novosti, ki so literatom omogočile posredno govoriti o temah, o katerih je bilo težko ali celo nemogoče govoriti v družbi. Kljub temu da je bilo nekaj novosti, se te niso ohranile prav dolgo, ves čas pa je bila nekakšna stalnica v literaturi zanimanje za modernizem, in to je še posebej vidno pri generaciji iz šestdesetih let prejšnjega stoletja. Kljub temu da želi biti vsak avtor samosvoj, te lastnosti vendarle nekako pridejo na površje, kar je vidno tako pri formi, v pripovednih oblikah, kot tudi pri pripovedovalcu.

V literaturi te zanima tudi mitologija. Lahko poveš kaj več o tem?

Osebno me zanimajo vsi tisti elementi, ki so povezani z mitologijo in sklicevanjem na dediščino ljudske umetnosti, nekako sem še posebej občutljiva za te teme, zlasti v sodobni slovenski književnosti, kjer se vedno znova ponavljajo. Gre za nenehno vračanje h koreninam, k tradiciji, k potrjevanju, da smo to mi, kakšni smo in podobno. To je zelo zanimivo, saj na Poljskem tega ni. V poljski literaturi ne najdem tovrstnega prevpraševanja. Zato sem se kasneje tudi začela ukvarjati z junakom, ki ima določeno moč, junakom iz mitov, z deli iz preteklosti, in razmišljati o tem, kako se ta isti junak kaže v sodobni literaturi in kakšne so njegove interpretacije. Gre za mnemotopose, torej topose, ki se ponavljajo v pisni kulturi, trenutno pa se ukvarjam s štirimi. V slovenski literarni vedi jih nikoli niso imenovali tako. Pri vas je na tem področju pomembno delo Antona Ocvirka iz leta 1931, kjer je zapisal, da so osnova slovenskosti štirje mitski simboli – Kralj Matjaž, Lepa Vida, Kurent in Peter Klepec. V Sloveniji torej že obstajajo raziskave na to temo, na Poljskem pa še ne, zato sem se odločila, da začnem z raziskovanjem, prvi od simbolov, ki sem se jih lotila, pa je Kurent. Tako sem pripravila tudi poglavje za publikacijo, ki jo je izdal Inštitut za slovansko filologijo v Varšavi, v katerem se prek tega lika posvečam slovenskemu kolektivnemu spominu. Zdaj pa upam, da se bom raziskovalno lotila še ostalih omenjenih simbolov.

V poljščino si prevedla kar nekaj sodobnih slovenskih del. Katera so se ti najbolj vtisnila v spomin?

Najtežji je bil moj prvi prevod, Volčje noči Vlada Žabota. To knjigo sem znala skoraj na pamet, saj sem o njej pisala diplomsko nalogo. Ni bila enostavna knjiga, potrebnih je bilo veliko premislekov o slogu, ritmu, melodiji povedi in tako dalje. Razumeti je bilo treba tudi sklicevanje na mitologijo. Prevod je nastal v sodelovanju z mojo mentorico, profesorico Bożeno Tokarz, ki je dala pobudo, da se ga lotim. Spremljala in preverjala je moje prevajanje, tako da je bil prevod narejen pod njenim budnim očesom.

Katero knjigo pa ti je bilo v največji užitek prevajati?

Pri vsakem knjižnem prevodu sem na svoj način uživala. Pri nekaterih je šlo za intelektualni užitek, ki so ga povzročile vse vrste spoznanj, do katerih se človek dokoplje med prevajanjem – od ozadja zgodovinskih dogodkov do podrobnosti obstajanja in delovanja elementov naše resničnosti. V jezikovnem smislu je šlo za spoznavanje kakšnih strokovnih, pogovornih, arhaičnih, slengovskih ali drugih izrazov. Rada opazujem evolucijo jezika, svojega in tujega, se poglabljam v njegovo fleksibilnost, v besedne pomene in etimologijo. Uživam tudi zato, ker dojemam knjige nekoliko čustveno, se večkrat navežem nanje, še posebej če v njih, zlasti v poeziji, zaznam pravo morje pomenov. Ampak večpomenskost ni vedno raj, lahko je tudi past, če pride do napačnega občutenja meja jezika, tudi zaradi drugih dejavnikov, ki so denimo skriti v strukturi besedila. Takšno dojemanje besedila se mi zdi povezano z doživljanjem njegovega sloga, kar je zame temelj vsake knjige in obenem tudi izziv pri prevajanju. Ena od knjig, ki sem jih z veseljem prevajala, je bila Groznovilca in divja zima Jane Bauer, ker sem bila poleg vsega prej omenjenega na neki način pri prevajanju tudi zelo sproščena – verjetno zaradi posebne dinamike in energije zgodbe –, kljub temu pa je zahtevala precej prevajalske iznajdljivosti. Že kmalu po izidu Groznovilce pa so me »pobožali« tudi pozitivni odzivi bralcev.

Kako na tekočem si s slovensko literarno produkcijo? Kaj najraje bereš?

Trudim se biti čim bolj na tekočem, res pa je, da lahko nove izdaje dohajam le, če sem dejansko v Sloveniji, takrat si naberem polne kupe knjig. Pa ne preberem vseh naenkrat. Tudi kasneje včasih ni dovolj časa, da bi vse prebrala in nadoknadila zamujeno. V zadnjih letih mi je zelo všeč literatura Mirta Komela, tudi v njegovi knjigi Medsočje se med drugim pojavljajo navezave na okoliško mitologijo. Najbliže mi je nedvomno pokrajinska fantastika, med najnovejšimi knjigami pa so mi zanimive tiste, ki se lotevajo zgodovinskih tem. Vse skupaj je odvisno tudi od sloga, saj včasih knjige, če mi slog ne ustreza, preprosto ne dokončam. Res mora biti dobro napisana, kot denimo Kronosova žetev Mojce Kumerdej.

Na Poljskem si pomagala tudi pri snovanju izobraževalnega projekta o Borisu Pahorju. Za kakšen projekt je šlo?

Skupaj z lektorico slovenščine Bojano Todorovič sva na Inštitutu za slovansko filologijo Jagelonske univerze v Krakovu pripravili projekt, katerega del je bila razstava, na kateri sva predstavili lik in delo Borisa Pahorja, zgodovinske okoliščine ter mesto, v katerem je živel in pisal. Na razstavi smo objavili tudi članek Jožeta Pirjevca o Trstu in poljska prevoda odlomkov iz dveh Pahorjevih knjig, romanov Nekropola in zgodbe Ta ocean, strašno odprt, ki so ju prevedli študenti na lektoratu slovenskega jezika v Krakovu. Prevajalec in publicist Nikodem Szczygłowski nam je omogočil objavo prevoda odlomka iz knjige Trg Oberdan, ki bi jo rad izdal v poljskem prevodu. To bi bila prva Pahorjeva knjiga, prevedena v poljščino, saj na žalost do zdaj še nimamo nobenega njegovega knjižnega prevoda. Drugi del projekta je bil znanstveni seminar, na katerem so predavali profesorji iz Slovenije, Vesna Mikolič, Jože Pirjevec, Martina Ožbot, Igor Škamperle, s Poljske pa že omenjeni kolega Nikodem Szczygłowski. Dogodek so podprli tudi Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik v Ljubljani, Inštitut za slovansko filologijo Jagelonske univerze v Krakovu in Veleposlaništvo Republike Slovenije v Varšavi.

Kaj od slovenskih knjig se prevaja na Poljskem in kako velik je krog ljudi, ki se ukvarjajo s slovensko književnostjo?

Prevajalcev ni veliko. Prevajalka z velikim številom prevedenih del je nedvomno Joanna Pomorska, ki je prevedla več knjig Draga Jančarja in še mnogo drugih slovenskih avtorjev in avtoric, v zadnjem času je z Joanno Sławińsko prevedla Bartolovega Alamuta, ki je res dolgo čakal na prevod v poljščino. Za prevode slovenske poezije sta specializirana Katarina Šalamun-Biedrzycka, mdr. avtorica Antologije slovenske poezije, izborov iz poezije Gregorja Strniše, Otona Župančiča in drugih, ter Miłosz Biedrzycki, ki je prevajal poezijo Tomaža Šalamuna, pred kratkim tudi Katjo Gorečan, skupaj pa sva prevajala poezijo Anje Zag Golob.

Tudi nekaj poljskih literatov je v svojih knjigah omenjalo Slovenijo, denimo Stasiuk.

Stasiukova teza je, da je Slovenija zelo nebalkanska, sam pa ima raje tisto, kar je južneje od Slovenije. Dejansko pa je tako, kot pravite, Slovenija je nekakšen kraj navdiha. Tudi Olga Tokarczuk, ki je bila na Vilenici, je bila navdušena nad temi kraji. Pa tudi številne druge avtorje, ki so bili v Sloveniji in prej niso vedeli ničesar o njej, je očarala. Če govorimo o širšem zanimanju za Slovenijo, pa se v splošni javni zavesti Slovenija še vedno povezuje z Balkanom, predvsem pa je prva asociacija Jugoslavija. Joanna Pomorska je denimo prevedla knjigo Gorana Vojnovića Jugoslavija, moja dežela za založbo Sedno, knjiga pa je kmalu po izidu prejela prestižno poljsko literarno nagrado angelus. Sama si želim, da bi bilo podob Slovenije na Poljskem več, torej ne le ta, da gre za del bivše Jugoslavije in spomine nanjo.

Kaj pa si počela, ko si bila na prevajalski rezidenci v Sovretovem kabinetu?

Ko sem v preteklosti bivala v Sloveniji, sem bila običajno v Ljubljani, zato je bila to zame nova izkušnja. Pred tem še nisem bila v Hrastniku. Spoznavala sem se z novim mestom in njegovo okolico, ki sta mi omogočila tudi mir za delo. Takrat sem pripravljala prevode novih pesmi Anje Zag Golob, poleg tega pa sem zbirala gradivo za svoje raziskovalno delo. Na rezidencah je zame vedno najpomembnejši dostop do knjižnic, do arhivskega gradiva, obenem pa poskušam spoznavati novo literaturo in razmišljati, kaj bi lahko zanimalo poljske bralce in bralke.

O avtorju. Petra Meterc je filmska kritičarka in prevajalka. Vrsto let je bila na Radiu Študent aktivna v redakciji za kulturo in humanistične vede, med drugim kot redaktorica literarne oddaje Tu pa tam. Prevaja iz poljščine in angleščine, prevode objavlja revijalno in knjižno. Redno objavlja v reviji Ekran in je sodelavka kulturne … →

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Sodbo bomo spoštovali

    Iztok Ilc

    V javnem govoru je nenehno pozivanje k spoštovanju in spoštljivemu dialogu, zlasti kadar prihaja iz ust odločevalcev, jako spolzka zadeva.

  • Moj jezik

    Sašo Puljarević

    Mar ni zdaj, ko je narod naposled uokvirjen tudi v državno tvorbo, čas, da jezik izpreže?

  • Nacionalne literature in intelektualno življenje ne nastajajo za ograjo

    Martin Justin

    Književno prevajanje je zaradi očitnega vpliva na razvoj in pretok misli treba postaviti v središče kulture in intelektualne produkcije.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.