Poezija postaja vse bolj različna in to je dobra stvar

Ob priložnosti izida nove zbirke esejev o pesništvu Želo pesmi sem se pogovarjala z Alenom Albinom Širco, doktorjem primerjalne književnosti, ki trenutno predava na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo. Je avtor več znanstvenih monografij in prevajalec iz francoščine, italijanščine, nemščine in angleščine. Od leta 2018 je predsednik Slovenskega društva za primerjalno književnost (SDPK) in član uredniškega odbora znanstvene revije Primerjalna književnost.

V svoji novi knjigi v prvem poglavju zelo podrobno preučujete odnos med poezijo in filozofijo. Začnete s Prešernom, Kocbekom in drugimi starejšimi avtorji, kasneje pa seveda razpravljate tudi o sodobni slovenski poeziji, o kateri pravite, da ni preveč filozofska oziroma da je filozofskost ne definira. Kaj pa jo definira? Kaj definira sodobno slovensko poezijo?

Slovenska poezija gre v smer čedalje večje diverzifikacije. Postaja vse bolj različna in to je dobra stvar. Še deset ali dvajset let tega smo govorili, da v poeziji pri nas obstaja neka osrednja smer, nato pa še neke bolj obrobne poetike. Danes pa vse te obrobne poetike postajajo veliko bolj heterogene. Poezija se heterogenizira. To se bo dogajalo še naprej. Zelo podobno je v Ameriki. Spomnim se neke relativno nove antologije, ki so jo naslovili Ameriški hibrid, kar kaže na to, da niti ni več nekih osrednjih smeri.

Ali mislite, da danes nimamo več osrednjih tokov poezije oziroma da v našem prostoru tudi ni več dominantnih poetik?

To je dobra ugotovitev. Včasih je bilo manj ustvarjalcev in okoli teh ustvarjalcev se je vrtelo vse kulturno dogajanje. Danes pa ni več takih figur in tudi bralci so postali zelo različni med sabo. Včasih smo rekli: poezija je to, kar pišejo ti in ti avtorji, vedelo se je, točno kateri avtorji so, v navednicah, najboljši. Tega občutka danes ni več, ker obstaja veliko različnih bralskih preferenc, vse je postalo bolj odprto, vse več je avtorjev, bralci pa postajajo bolj kompleksni in zahtevni.

Je to posledica hiperprodukcije poezije?

Tu pridemo do raznih ugibanj. Stvari so se spremenile, ampak ne vem, ali na bolje ali na slabše. Demokratizacija literature je absolutno pozitivna. To, da ima lahko vsak dostop do avtorstva, ki ni le pozicija izbranih genijev, peščice. Vsak ima individualnost, ki poeziji prinese nekaj novega. Negativna stran tega pa sta hiperprodukcija in nesledljivost. Kdo prvi opaža nesledljivost? Stroka. Literarna veda na akademski ravni danes ne more več ponuditi celostnih pregledov določenih vrst literature. Ampak tu se lahko vprašamo, ali je to sploh potrebno. Včasih je bila splošna razgledanost znak, da si poznal glavna imena slikarstva, pesništva itd. Danes pa imamo bolj razdrobljeno sliko. Nismo prišli s slabšega na boljše ali z boljšega na boljše – prišli smo pač iz ene v drugo paradigmo. Zato se je bolj potrebno spuščati v globje strukturne lastnosti poezije in jo skušati razumeti.

Kako se mora po vašem literarna teorija prilagoditi sodobnosti? Vse stroke se danes ukvarjajo s problemi, ki jih desetletje tega ni bilo. V čem se je vaša stroka v zadnjih letih najbolj spremenila?

Primerjalna književnost je na globalni ravni prestala močne turbulence. Od statičnega popisovanja preteklih književnih obdobij in kanonizacije se je prestavila k marginalnim tokovom in literaturam. Kako pišejo razne marginalne skupine, kdo so bili zamolčani avtorji in avtorice, kako nasloviti evrocentrizem? To so nekatera izmed glavnih vprašanj, ki si jih zastavljamo danes. Lahko se tudi vprašamo, ali so to nujna vprašanja, je to neka politična korektnost, ki zapolnjuje prazna mesta, ali pa gre za raziskovanje, ki lahko prinese nova spoznanja v mnogih disciplinah, zaradi česar bomo vedeli več.

Na začetku svoje razprave izrazite misel, da je vrednotenje poezije, ki je zelo subjektivna in individualna, v nekem smislu nemogoča naloga. Kako se torej lahko pogovarjamo o vrednosti poezije, kako o njej govoriti v javnem diskurzu in kako lahko poezijo približamo javnosti?

Poezija je v kulturni sferi danes marginalna. Po drugi strani pa sta literatura in beseda domači vsem, za branje poezije ne potrebujemo predznanja, lahko jo razumemo na intuitiven način. Poezija ima kljub temu neko »težkost« za ljudi, ki nimajo zelo ozaveščenega jezikovnega elementa. Obstajajo ljudje, za katere je poezija povsem nepomembna in nima nobene neposredne praktične zveze z življenjem. Če kupimo sliko, ima ta lahko vrednost vsaj v neki blagovni menjavi, to so lahko celo milijoni, in sliko lahko obesimo na steno, na neki način ima uporabno vrednost. Toda v družbi, ki se digitalizira, ki razvija umetno inteligenco, se ves čas ponavlja vprašanje o uporabnosti oziroma pomenu poezije, in na to vprašanje, vprašanje poslanstva poezije, si mora odgovoriti vsaka generacija posebej.

Kako pa se lahko spopadamo s tem vprašanjem? V skrajnem primeru lahko poeziji kdo očita, da ničesar ne spremeni, da so pesniki in pesnice družbi odveč. Sploh danes je v ospredju vprašanje, kakšne veščine bomo potrebovali v prihodnosti, ki deluje vse bolj negotova in digitalizirana? Kakšen pomen ima poezija v trenutkih krize?

Ves čas slišimo podobne argumente: ko bo katastrofa, ne vemo pa, kakšna, bomo potrebovali to in to in ono. In to morda ne bo umetnost. Najbolj debelo jedro naše družbe je lahko odporno na poezijo, ne more pa je stišati. Izziv pesnikov je, kako doseči ljudi in spregovoriti z njimi. Nekateri načini postajajo za to manj primerni. Včasih je poezija ponudila neko lepo gesto, lepo misel, recimo kot voščilo za rojstni dan, nudila je neko romantizirano čustvo, na neki način je bilo vse utemeljeno zgolj v estetiki, ampak to poeziji ni naredilo usluge. Poezija je vedno, od začetkov pa do zdaj, govorila o bistvu tega, kaj človek je in kako se nahaja v svetu. Danes izgubljamo občutek za to, morda je laže zgolj lebdeti v utilitarnem načinu življenja kot pa se prizemljiti in si postaviti neka vprašanja. Zato je za večino ljudi poezija težka, ne ker bi jo bilo težko razumeti na pomenski ravni, ampak ker v svojem bistvu zastavlja težka vprašanja.

V vseh obdobjih se zdi, da poezija hkrati je in ni visoko cenjena. Kakšno obdobje živimo zdaj?

Morda so bili včasih boljši časi za poezijo, ker so zanjo bolj poskrbele institucije. Konec koncev imamo pri nas mit, da smo se jezikovno vzpostavili preko Prešernove virtuozne poezije. S tem se poeziji podeli ogromno vrednost in se jo povzdigne, ker je vezana na nacionalno idejo, in tega danes sploh ne more več biti, glede na kontekst, v katerem živimo. Poezija sama ves čas teži k temu, da išče svoje mesto v družbi. Zadeva pač vprašanja življenja vseh ljudi. In ljudje imajo vedno svobodo, da se s temi vprašanji sploh ne ukvarjajo.

V knjigi veliko omenjate Tomaža Šalamuna, ki je eden najbolj mednarodno priznanih slovenskih avtorjev. Veliko pišete o tem, kako je ameriška poezija vplivala na sodobno slovensko poezijo, Šalamun pa je bil sploh izjemno povezan z ameriško literarno sceno. V kolikšni meri je ta povezava doprinesla k vnosu ameriških poetik v naš prostor?

Ko je Tomaž Šalamun vstopil v ameriški prostor, ameriška poezija še ni imela velikega vpliva na naše pesnike in pesnice. Imeli smo svojo avantgardo, ampak recimo že v devetdesetih je prišla nova generacija avtorjev, ki so imeli spet svoje vplive in tako naprej. Šalamun ni katalizator tega vpliva, ga je pa odkril. Vse to se je nato spreminjalo z usodo našega prostora, pred osamosvojitvijo in po njej, pred internetno globalizacijo in po njej. Ugotavljamo pa, da je zahodna pesniška produkcija v veliki meri vplivala na slovensko literaturo.

Katero obdobje slovenske poezije je vam osebno najbolj blizu oziroma ali je kakšno obdobje pesniške produkcije pri nas, ki vam je najbolj zanimivo?

Zame je trenutno to obdobje avantgard. Zanima me recimo razvoj dadaizma. Dolgo časa je veljalo, da so se avantgarde v nekem trenutku zgodile in potem zamrle. Ampak znotraj avantgard so se razprle določene stvari, ki še vztrajajo in so vplivale na naslednje generacije. Slovenska poezija je zelo vezana na kolektivno nezavedno romantičnega jaza, ki ga sestavljajo misli in občutja. Zdi se mi, da slabše dojemamo poezijo kot nekaj kolektivnega, nezavednega, včasih celo avtomatičnega, in zato me trenutno zanimajo avantgarde, kjer je to pogosto v ospredju.

V knjigi omenjate delitev na »surovo« in »kuhano« poezijo. Delitev je skoval pesnik Robert Lowell. Lahko poveste več o tej delitvi in ali po vašem še vztraja?

Ta zanimiva dihotomija se je vzpostavila po drugi svetovni vojni v Ameriki in je razkrila zelo zanimivo logiko. Obstajali naj bi dve vrsti poezije: tista, ki neposredno govori ljudem in izhaja iz konkretnih življenjskih izkušenj in je nekako »življenjska«, in tista, ki je »kuhana«, akademska, ki pogosto predpostavlja »teorijo« in načeloma potrebuje bolj izobraženega bralca. Ta dihotomija je seveda umetna, nihče ne piše nalašč bolj intelektualno ali bolj »preprosto«. Poezije pač ni mogoče razdeliti na preproste kategorije. Vse te kategorije je zato treba vedno jemati z rezervo, to so samo pripomočki, da lahko vidimo literaturo v novi luči. Zato sem sam to delitev uporabljal malce ironično.

Ste tudi prevajalec, prevajali ste ogromno poezije, predvsem himnike. Kako pa je to vplivalo na vaše preučevanje pesništva?

Nas začetku svoje literarne poti sem se veliko bolj posvečal starejšim pesnikom, ker sem verjel, da je treba dobro poznati tradicijo. Prevajanje je prišlo spontano, kadar me je kaj zelo nagovorilo in sem začutil, da bi bilo vredno to posredovati drugim. Zanimalo me je, kako nekaj arhaičnega zapakirati v jezik, ki lahko še danes spregovori z bralcem ali bralko. Je pa prevajanje poezije izjemno težavno in naporno, naletiš na mnoga brezpotja, iščeš pomene … in tega ne moreš delati ves čas (no, vsaj jaz ne). Izbrati moraš avtorja, s katerim se želiš ukvarjati dolgo in vztrajati pri njem.

Kaj je »recept« za uživanje v branju poezije?

Vsakdo si lahko najde nekaj ali nekoga, ki ga nagovori. To je zelo dragoceno, zato je treba ves čas skrbeti za to, da smo pozorni tako na sodobno poezijo kot na poezijo iz preteklosti. Razumevanje preteklosti je pogoj za nekaj radikalno novega v sodobnosti. Sodobnost, predvsem ko se želi popolnoma odrezati od vsakršne tradicije, se rada zacikla sama vase, in to na vseh področjih človeškega delovanja. Preteklost nam je torej lahko ves čas vir navdiha. Avtentično razumevanje poezije iz preteklosti je zato avtentično prilaščanje preteklosti in je nujni pogoj za globoko kreativnost – to pa vsi zelo potrebujemo.

Knjigo Želo pesmi: študije o slovenski poeziji lahko kupite tu.