Kostja je umrl. Ne vem, zakaj, res je rinil že proti osemdesetemu, a videti je bil preklemansko živ, ko je posedal nasproti svojega ateljeja na koncu Trubarjeve, s kot njene risbe skodrano Kamilo za mizo, v leder lajbiču, z očmi, skritimi za temnimi očali, in zgornjo ustnico za belimi bajkerskimi brki. Okrog sebe ni gledal prav lepo in še zlasti zadnja leta je bil do vsega novega še prav posebej tečen, a kdo bi to zameril liku, ki ga je pri sedemdesetih nekdo tako grdo zbil z gorskega kolesa, da se je moral vse naučiti na novo. Ko sva skupaj postavljala njegovo razstavo v Pritličju, se je pod črnino kmalu zasvetila lučka in za godrnjavo fasado si zlahka prišel do mehkega, občutljivega in kot grob papir nezapacanega srca.

Frankfurtski stolp Evrope je, predstavljam si, počastitev evropske kulture in njene moderne vizije: njenih tehnoloških dosežkov in njene zmožnosti zajeti ves svet. Vendarle pa je v tem določena ironija. Mesto ima namreč eno od najpomembnejših letališč na celini, nekakšen Zidani Most letalskega prometa. Ko se takole z avionom spuščaš, zgradba deluje precej patetično, neimpozantno. Kot otroška igrača, del kompleksa, sestavljenega iz lego kock.

Brez blokov ne bi bilo balkoncev, vsaj ne tu na Vodmatu, ki je imel vedno nekaj za povedati. Tako se nam je vsaj zdelo, dokler nismo, eden za drugim, zapustili svojih položajev in se povlekli v notranje prostore; nekateri še globlje vase, drugi ven, še bolj ven, tjakaj, na obrobje mesta, v novogradnje, zgrajene v opomin tistim, ki so ostali zvesti starim navadam, brez perspektive in napredka, ali pa kar na obalo, kjer so jih od nekdaj čakali vikendi privilegiranih staršev. Bloki so ostali sami in balkoni so postali odvečni, kot nekakšna relikvija časa, v katerem je bilo gledanje dol še dovoljeno in je bilo tam spodaj še kaj videti. 

Kadar gremo na morje, v resnici s polnimi jadri tudi plujemo k literarnim svetilnikom, ki nam ga kažejo vsakokrat v novi svetlobi in drugem vetru, njegova gladina vsakokrat drugače odseva nebo in vsakič malo po svoje prekrije globine. Tudi tisto večplastno dno, na katero so potonile kopalne hlačke Calvinove plavalke.   

Vedno sem občudovala Murakamijevo železno disciplino, njegovo zbujanje ob štirih zjutraj, nekajurno pisanje, ki je sledilo, in med popoldnevi pretečene kilometre. Ob večerih se japonski pisatelj druži s knjigami in glasbenimi ploščami. Pomirjen zaspi vse do naslednjega dne, ko bo njegova beseda znova stekla v življenje. Jutranje ure, njihova tihota in kaplje rose na travi, bodo znova oblikovale njegov pripovedni tok, posejan s surrealizmom in liki, ki jih nikdar ne bo mogoče dokončno razumeti.

Saj ste opazili – zdaj se tudi po Sloveniji, malce kasneje, a vendar enako kot po razvitejšem svetu, širijo različni centri ponovne uporabe. V njih lahko najdete skoraj neuporabljena oblačila, domače pripomočke, pa tudi knjige. Zastonj, kakor delujejo knjigobežnice, ali za simbolično poplačilo. Saj veste – če uporabljamo kaj, česar kdo drug ne potrebuje več, varčujemo s surovinami, z energijo, ozračjem, pa še marsičem drugim, tudi denarjem, ki nam zanesljivo pride prav za kaj drugega.

Resnico najdem na skrajni točki hriba, preveša se proti cesti, ki vodi nazaj v Havano. Prežarjen asfalt se skuša izmikati posameznim hišam: nad njimi se poseda bujno zelenje. Kot packe so, ti domovi pod mano, vsak svoje barve, težko razločim, kakšna življenja živijo kubanske hiše.

13. maja 2022 je bila ustanovna seja Državnega zbora, na kateri je bila Urška Klakočar Zupančič s petinpetdesetimi glasovi izvoljena za njegovo predsednico. 16. in 17. maja 2022 je nekaj slovenskih medijev objavilo, da je na eni štajerskih osnovnih šol šestošolka po dolgotrajnem vrstniškem nasilju naredila samomor.

Vsi smo na jami. Nosimo jo v sebi, skačemo po njej, se igramo z njo, predvsem pa nas je strah, da v njo ne pademo. Pregovor »kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade«, je prej slaba tolažba kot pa morebitna rešitev edinstvenega totalitarizma, nizkotnega človeka, ki raje pomaga drugemu, ki pada v jamo, kot pa da bi se sam soočil s svojo.

Jezik je les. Ko pišeš, je, kot bi mizar delal mizo. Ki je lahko narejena preprosto in hitro in imenovana surova in sveža in arhetipska, lahko pa je obrušena in opiljena in polakirana, da se sveti kot ideja. Samo da stoji in nosi. Lahko tudi slabo nosi, tudi take so: valovite in neravne. Tem se reče »dizajn« in so dražje. Velikokrat je stvar okusa, za katero mizo se odločiš. Velikokrat moraš tudi paziti, da se prilega v stanovanje, k ostalim stvarem.