Množice preučevalcev literature, najodmevneje Harold Bloom, so govorile o imanentni vrednosti literarnega dela – in o tem, da ta vrednost izginja, da jo zamenjujejo kontekstualne vrednosti in uporabe. Reprezentacijske, ideološke, ekonomske. Temu se seveda nič ne more izogniti, niti književnost, pa naj jo imamo za še tako avtonomno, naj si jo želimo še tako avtonomno. Njeno avtonomijo pa zanesljivo povečuje, če kontekstualne razloge poveličevanj – ali poniževanj – znamo osvestiti.

Druženje v bralnem klubu je vadba demokracije in eden najboljših načinov, kako gojiti literarni odnos do sveta, ki je empatičen, konstruktivno kritičen, zavzet, dialoški. Ponuja krasno priložnost, da neinhibirano stopimo iz svojega kokona, iz cone udobja, in v svet protagonistov in protagonistk, sobralcev in sobralk. Prav v tem prestopu pa se tke najpomembnejše – skupnost in (literarna) vednost.

Tako lahko zaključimo, da čeprav je danes pisateljic nekaj več kot pred sto leti, pa lahko ugotovimo, da je razlika med številom pisateljic in številom tistih, ki so sprejete v kanon pisateljev in pisateljic, na neki način še vedno podobno situaciji izpred skoraj sto let.

Pojav hikikomori in naseljence kapsul zaznamujejo mnogotere oddaljenosti od sveta, najintenzivneje socialne. Posamezniki, ki se odločijo za socialno odtegnitev hikikomori, se popolnoma odpovedo stikom z ljudmi, velikokrat izgubijo osnovni občutek za oblikovanje bližine.

Kostja je umrl. Ne vem, zakaj, res je rinil že proti osemdesetemu, a videti je bil preklemansko živ, ko je posedal nasproti svojega ateljeja na koncu Trubarjeve, s kot njene risbe skodrano Kamilo za mizo, v leder lajbiču, z očmi, skritimi za temnimi očali, in zgornjo ustnico za belimi bajkerskimi brki. Okrog sebe ni gledal prav lepo in še zlasti zadnja leta je bil do vsega novega še prav posebej tečen, a kdo bi to zameril liku, ki ga je pri sedemdesetih nekdo tako grdo zbil z gorskega kolesa, da se je moral vse naučiti na novo. Ko sva skupaj postavljala njegovo razstavo v Pritličju, se je pod črnino kmalu zasvetila lučka in za godrnjavo fasado si zlahka prišel do mehkega, občutljivega in kot grob papir nezapacanega srca.

Frankfurtski stolp Evrope je, predstavljam si, počastitev evropske kulture in njene moderne vizije: njenih tehnoloških dosežkov in njene zmožnosti zajeti ves svet. Vendarle pa je v tem določena ironija. Mesto ima namreč eno od najpomembnejših letališč na celini, nekakšen Zidani Most letalskega prometa. Ko se takole z avionom spuščaš, zgradba deluje precej patetično, neimpozantno. Kot otroška igrača, del kompleksa, sestavljenega iz lego kock.

Brez blokov ne bi bilo balkoncev, vsaj ne tu na Vodmatu, ki je imel vedno nekaj za povedati. Tako se nam je vsaj zdelo, dokler nismo, eden za drugim, zapustili svojih položajev in se povlekli v notranje prostore; nekateri še globlje vase, drugi ven, še bolj ven, tjakaj, na obrobje mesta, v novogradnje, zgrajene v opomin tistim, ki so ostali zvesti starim navadam, brez perspektive in napredka, ali pa kar na obalo, kjer so jih od nekdaj čakali vikendi privilegiranih staršev. Bloki so ostali sami in balkoni so postali odvečni, kot nekakšna relikvija časa, v katerem je bilo gledanje dol še dovoljeno in je bilo tam spodaj še kaj videti. 

Kadar gremo na morje, v resnici s polnimi jadri tudi plujemo k literarnim svetilnikom, ki nam ga kažejo vsakokrat v novi svetlobi in drugem vetru, njegova gladina vsakokrat drugače odseva nebo in vsakič malo po svoje prekrije globine. Tudi tisto večplastno dno, na katero so potonile kopalne hlačke Calvinove plavalke.   

Vedno sem občudovala Murakamijevo železno disciplino, njegovo zbujanje ob štirih zjutraj, nekajurno pisanje, ki je sledilo, in med popoldnevi pretečene kilometre. Ob večerih se japonski pisatelj druži s knjigami in glasbenimi ploščami. Pomirjen zaspi vse do naslednjega dne, ko bo njegova beseda znova stekla v življenje. Jutranje ure, njihova tihota in kaplje rose na travi, bodo znova oblikovale njegov pripovedni tok, posejan s surrealizmom in liki, ki jih nikdar ne bo mogoče dokončno razumeti.

Saj ste opazili – zdaj se tudi po Sloveniji, malce kasneje, a vendar enako kot po razvitejšem svetu, širijo različni centri ponovne uporabe. V njih lahko najdete skoraj neuporabljena oblačila, domače pripomočke, pa tudi knjige. Zastonj, kakor delujejo knjigobežnice, ali za simbolično poplačilo. Saj veste – če uporabljamo kaj, česar kdo drug ne potrebuje več, varčujemo s surovinami, z energijo, ozračjem, pa še marsičem drugim, tudi denarjem, ki nam zanesljivo pride prav za kaj drugega.