Arašidovo maslo in Murakamijeva stopala

kolumna

Lara Gobec

Vedno sem občudovala Murakamijevo železno disciplino, njegovo zbujanje ob štirih zjutraj, nekajurno pisanje, ki je sledilo, in med popoldnevi pretečene kilometre. Ob večerih se japonski pisatelj druži s knjigami in glasbenimi ploščami. Pomirjen zaspi vse do naslednjega dne, ko bo njegova beseda znova stekla v življenje. Jutranje ure, njihova tihota in kaplje rose na travi, bodo znova oblikovale njegov pripovedni tok, posejan s surrealizmom in liki, ki jih nikdar ne bo mogoče dokončno razumeti.

Ne bom se podala na Murakamijevo pot in preizkušala rigidne jutranje rutine, da bi potencialno »izboljšala« – morda bolje: zbistrila – svoje pisanje z vsem temnim, kar se premika, preden vzide sonce. Toliko mazohizma in z njim povezane radovednosti imajo lahko le nadobudni youtuberji, ki se vedno znova preizkušajo v spreminjanju lastnega vsakdana v bizarnost in nam kažejo, kako si lahko popestrimo bivanje. Lahko jim rečem le: svaka čast, a to ni zame. Kljub temu mi Murakami ni nič manj blizu, presunljivost njegovega izraza in iskanja vmesnih prostorov človeške duševnosti ohranjata moje zanimanje, vedno znova si želim spoznavati posebnosti njegove pisave.

A vendar, moja jutranja rutina je precej enostavnejša in sledi toku življenja, ki je prilagojen službam med deveto in peto. Ko se prebudim okrog sedmih, je moja prva misel: želim vonjati kavo in strmeti v okoliške hribe, kako oblikujejo naselbino megle. Pojavi, ki vsebujejo delce, še tako majhne, me spominjajo na razpršenost človeške narave in večno spremenljivost posameznikovih želja in smislov. Ponavadi me spremlja kruh z arašidovim maslom (ki ga je v moje življenje prineslo vegetarijanstvo), postal je sopotnik, ki se mu ne morem odpovedati. Lahko opazujem, kako se delci arašidov preselijo na skodelico, nekaj resnično človeškega se oblikuje ob stiku vseh snovi. Morda obljuba skladnosti, ki nikoli ne bo nastala, ampak bodo delci svoj obstoj ohranili ravno v tej dekadentni obliki. Ko mi ostane kave za tretjino skodelice in se moje gurmanske potrebe pomirijo, je čas za knjigo.

Rada se zbujam z besedami, ki poseljujejo papir. Njihov izraz je nežen in ustreza moji jutranji počasnosti, ko se mi katerakoli frekvenca človeškega glasu zdi previsoka in neskladna z ritmom mojega bivanja. Beseda je skoraj neopazna, saj sestavlja moj osnovni način izražanja, ki mi je zato najbliže tudi takrat, ko še nisem čisto pri sebi. Skratka, oblikuje me tako, da se kasneje lahko posvečam vsakdanjostim, kot je pospravljanje, ki se mu niti pesniki ne morejo izogniti. Moje početje sega tudi globlje, spodbuja moj um, da razmišlja in premetava lastne ideje med različnimi zornimi koti, kar se nekoč spremeni v pesniški dialog. 

Ponavljajoča se ravnanja bi marsikdo povezal z dolgočasno rutino, ki je pesnikom in ustvarjalcem ne gre pripisati. Živimo namreč izjemna boemska življenja in gotovo vsi večino dni prespimo. Takšna mitologizacija morda omogoča lažje sprejemanje pesnikov kot članov družbe, ne da bi večino motila njihova drugačnost in pozoren um. Idej vseeno ni mogoče tvoriti iz čistega kaosa, potrebna je določena mera bistre misli. Najbrž se ravno tukaj skriva ves čar rutin, ki omogočajo občutek varnosti v trenutkih, ko je tisto notranje prebujeno in ga je treba sestaviti v umetniško celoto. Njihova ponavljajoča se narava in učinki pomiritve so hkrati lastnosti ritualov, katerih nasledniki so odgovori na velika pesniška vprašanja. Kako se človek zliva v svet? Kako biva v razmerju do drugega?

Besedna umetnost bo vedno odpirala težka in poglobljena vprašanja, zato pisateljeva stanovitnost ne raste le iz jutranjih ritualov, ki prebujajo um, ampak tudi iz telesne aktivnosti, ki prevetri zbrana vprašanja in morebitne odgovore. Murakamijeva ljubezen do teka se izčrpa v njegovi dolžini, kar sam povezuje s postopki pisanja romanov, za katere je potreben trden in osredotočen um, ki poseduje vzdržljivost za nenehno iskanje navdiha. Najbrž se poezija in proza razlikujeta v zahtevah po pojavni obliki in trdnosti izgrajene osnove, iz katere potem črpata besedo. Romanopisje (ki je sicer mnogokrat polno poetičnega) konec koncev zahteva več strukturnega dela in oblikovanja zapletov kot poezija, ki je osvobojena zasledovanja trdno začrtane pripovedi in je zato njena osnova lahko gibkejša, bolj tekoča. 

Posledično romani zahtevajo več pretečenih kilometrov in telesne kondicije, ki podpira mentalno. A vendar bi prozi in poeziji delali krivico, če bi ju skušali primerjati na podlagi količine zapisanega in ugotavljati, kje so miselni napori intenzivnejši. Gotovo je eno, sama ne posegam po Murakamijevih razdaljah, moje specifike so drugačne, primerne pisanju poezije, ki pobira moje razpršene človeške delce. Vedno tečem v bližini dreves, ker se njihova osmišljenost pokaže ravno v širjenju, spreminjanju razporeditve vej in seganju v nebo. Spominjajo me na pripetljaje mojega malega življenja, ki jih je vedno znova mogoče oblikovati v različne podobe, ki nosijo različne občutke. Medtem veje vsak dan malce zrastejo in se zato vsakič spopadejo z drugačno svetlobo.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Lara Gobec, rojena leta 2001 v Celju, skuša pesniti in ne jokati v javnosti. Najraje ima ovsene kosmiče s čokolado in iskrene objeme. Kadar teče, si predstavlja, da je partizanka in na ramenih nosi v boju ranjenega tovariša. Ne zna žvižgati. Nekoč bi rada videla kite.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Marihuana je lahko izvrsten gonilnik ustvarjalnosti, a če pokadiš dober džojnt, še ne boš postal dober pisatelj

    Sandra Krkoč Lasič

    Jorge Alfonso (1976) je vsestranski avtor, rojen v urugvajski prestolnici Montevideo. Vzdušje v njej je močno zaznamovalo njegovo ustvarjanje, navsezadnje so v to mesto umeščene tudi kratke zgodbe iz zbirke Travograd, ki nazorno, neusmiljeno iskreno, a tudi ob spremljavi črnega humorja portretirajo tamkajšnjo mladino nižjega sloja na prelomu tisočletja, ko je bil pisec sam še v mladostniških letih.

  • Bili so najboljši časi, bili so najslabši časi

    Erika Bianchi

    Pišem, ker je tok besed edini način bega iz pasti časa in zapora jaza, ki ga poznam. Pišem leposlovje, ker je proces pisanja leposlovja začasno premirje v nenehni vojni med resnico in lažjo, ki poteka v meni.

  • Deset krogov iskanja navdiha 

    Agata Tomažič

    Ni mogoče, da bi se kdaj nasitila pisanja, da bi kdaj ne vedela več, kaj ubesediti, da bi mi prsti obviseli v zraku in ne bi vedeli, na katero tipko pritisniti. Da bi obsedela pred tisto zloglasno belino papirja, ki ti zaduši misli in zadrgne grlo? Brez zveze, to so prazne marnje.

Izdelava: Pika vejica