LUD Literatura

K svetilnikom ali Morje v literaturi, literatura na morju

uvodnik revije Literatura 374, avgust 2022

Veronika Simoniti

V zgodbi »Kopalkina nezgoda« (»L’avventura di una bagnante«) iz zbirke Gli amori difficili (Einaudi, 1970) Itala Calvina se gospe Isotti Barbarino med plavanjem v morju pred peščeno obalo odpnejo kopalne hlačke; izmuznejo se ji in se izgubijo v vodi. Ko gospa Barbarino ugotovi, da ne more več do njih, skuša poiskati pomoč med letoviščarji v čolnih in na obali. 

Calvino vse do konca mojstrsko razpreda mučno situacijo v iskanju rešitve. Pišejo se petdeseta, šestdeseta leta prejšnjega stoletja in zgodba se dogaja v dokaj konservativni Italiji. To, kar bi torej moral biti sproščen dopustniški dan na morju, se sprevrže v spraševanje o razgaljenosti, osamljenosti, družbenih konvencijah, medčloveških odnosih, sramu, praznini in celo smrti. Morje torej tu nastopa kot eksistencialna zadrega, ne kot oddih na soncu oziroma med valovi. Ne samo kot prostor turističnega križarjenja, temveč kot kraj brodoloma. 

Zahodna, evropska literatura se je pravzaprav rodila iz tega (sredozemskega) morja, posejanega s homerskimi pošastmi in bogovi, vse do danes pa imamo že nešteto literarnih del, v katerih je morje, če ne vsaj ozadje, tudi njihov protagonist. Arhetipski literarni pomorščak Odisej se z morja rešil na otok Fajakov, kjer začne svojo pripoved. Morje je polno nevarnosti, vendar se lahko Odisej k Penelopi vrne le tako, da ga prepluje. Morje zato ni nikoli enoznačno. 

Je valéryjevsko »zmeraj znova porojeno«. Je venomer spremenljivo in neulovljivo. Tako med drugim tudi odgovarjam v intervjujih na pogosto vprašanje, kaj mi pomeni morje: dramaturško valovanje, ritem, notranjo glasbeno kuliso, nekakšen basso continuo, menjavo razpoloženj, idilično ozadje za neidilične dogodke, spomin, preteklost v sedanjosti oziroma obratno, celó večnost ali nečasje, il non tempo del mare, kot pravi Biagio Marin. V navezavi z neulovljivostjo pa vidim v njem metaforo za vselej relativno resničnost, ki pomeni nezmožnost razumevanja oziroma je vir nesporazumov in slepilo (relativiziranje resnice v epidemijskih in vojnih časih sicer izgublja moje simpatije). Zadnje čase pa je morje, Sredozemsko morje, vse prej kot idila: je prizorišče tragičnih zgodb, grobnica prebežnikov. Z morja torej lahko prihaja začetek in konec, vmes pa polno zgodb, na njegovi gladini migotajo popisane vrstice, ki jih treba prebrati. 

Morje par excellence, namreč Mediteransko morje, pa je sploh mnogoter simbol, nabit z zgodbami in miti, ki so »zgodbe, ki se niso zgodile, a so zmeraj«, kot je rekel filozof Salustij, ali kakor je zapisal Claudio Magris v Mikrokozmosih: skok v morje je kakor skok v posteljo k antični boginji.     

Skratka, vse kaj drugega kot pregovorna sentimentalnost, s katero povezujemo tudi počitnikovanje, ali lahkotnost, v imenu katere nas tudi nekatere, predvsem bolj komercialno usmerjene založniške hiše vabijo k nezahtevnemu poletnemu branju: kot bi iz nas hoteli narediti nekakšne Homerjeve lotofage – jedce sladkih lotosovih plodov, zaradi katerih so pozabili na vrnitev domov –, ki bomo s konzumiranjem hedonističnega kiča otopeli in pozabili na kvalitetno literaturo.  

~

Morski čas je seveda zame tudi čas branja in je to tudi od nekdaj bil, vse od takrat, ko sem se kot otrok na robinzonskih jadranskih otočkih kratkočasila ne samo z igro, ampak tudi s prvimi knjigami, in pozneje, v najstniških letih, ko so liki iz svetovne literature potovali z mano in se kljub zgodovinskim in geografskim razlikam odlično vključili v mediteranski ambient. Tako se je na primer Krasni novi svet bizarno preslikal na Ugljan, čeprav kot trinajstletnica tako rekoč nisem razumela, za kaj v knjigi gre, pa jo kljub temu iz trme prebrala do konca, Napoleon je v Vojni in miru »zlezel« (quel détail!) s konja na otočku Krknata, Ulica ribjih konzerv pa je vrvela blizu socialističnih bungalovov Solitudo na Lastovu. Da naravne kornatske scenerije za Pirandellove novele sploh ne omenjam. Malo idealistično bi potarnala, da je bilo po mojem brati na morju taka dela ali klasike, dober žanr oziroma knjige, ki bi jih lahko šteli za »pametni« eskapizem, nekoč nekaj naravnejšega; ko pa danes v mimohodu po zalivčkih skrivaj ošvrknem naslovnice (pogosto s pozlačenimi reliefnimi črkami) tistih nekaj ljudi, ki med sončenjem ali senčenjem sploh držijo v roki knjigo, kaže, da so se razpasle povsem drugačne mode.   

Nikoli nisem torej razumela povezave »sprostilnega« branja, na primer coelhovskega ali chick-litskega tipa, z morjem: ravno takrat, med morskem oddihom, imamo namreč čas, da nemoteno posežemo po čem boljšem. In če čez leto nimamo časa za branje dobrih oziroma t. i. zahtevnejših knjig, kdaj ga bomo imeli, če ne ravno poleti? Bojim se, da se je plaža, ki se ji je že zdavnaj uspelo otresti oznake »guilty pleasure«, razpasla tudi v nepočitniški čas, v večno poplitveno poletje. In če poletno branje sploh obstaja, ali potemtakem vsi ti letoviščarji, ki se zaženejo v počitniško lahkotnost, pozimi berejo Dostojevskega? 

Časopisne ankete, kaj znani Slovenci ali avtorji priporočajo v poletno branje, sicer kažejo, da imajo na jedilniku veliko knjig v angleškem jeziku in da pogosto sploh ne gre za beletristiko, novodobni politiki pa pogosto navajajo kako preverjeno delo, na primer Malega princa, ali se znajdejo s kako za vse starosti univerzalno in po new-ageu dišečo knjigo à la Jonathan Livingston Galeb, saj je to verjetno zadnje, kar so prebrali … pred desetletji. Zanimivo pa bi bilo narediti z anketami o poletnem branju vzporedno raziskavo, kaj se je priporočalo v branje med prvim kovidnim zaprtjem oziroma kaj se je priporočalo okuženim med izolacijo: Kugo, Zaročenca, Ljubezen v času kolere in Esej o slepoti – ali kaj manj »tesnobnega«, saj naj bi se bilo treba v stiski razvedriti, bog ne daj pa o stiski premišljevati? In če se je priporočalo to drugo, bi morali v obratnem kontrastu torej v sproščenem poletnem času brati samo zahtevnejše knjige? Si torej počitniško morje, ki navdihuje z morjem interpretacij, razpoloženj in metafor – posebej še v času, ko te zadnje umirajo, v najboljšem primeru pa so zelo popreproščene – ne zasluži kvalitetnih knjig?  

~

Če si jih, potem mora biti po mojem okusu za to izpolnjenih še nekaj pogojev: samoten zaliv (na kopnem ali na barki), kanček ljudomrznosti in insulomanija, ki jo omenja Matvejević v Mediteranskem brevirju v zvezi z Lawrenceom Durrellom, obsedenost z otoki.

Otoki, ki jih ne bi bilo brez morja, tako kot morje brez otokov ne bi bilo to, kar je. Otok je zaprt sistem, vendar za brodolomce možnost preživetja, za popotnike s prtljago, polno starega, pa obet nečesa novega. Otok je lahko tisti Rimbaudov »ailleurs«, drugje, kjer je pravo življenje, daleč od celine. Mogoče se zato toliko literarnih del dogaja prav tam: od Itake do Krete, ki je tudi prizorišče Durrellovega Temnega labirinta, do sijajnega Tournierovega tihomorskega rimejka Robinzona in do igre resnice v Fowlesovem Magu, če naj naštejem samo nekaj najljubših. Otoki postanejo svet v malem, miniaturni laboratorij življenja, v katerem avtorji eksperimentirajo z otoškimi domorodci in prišleki. Ali pa so u(U)topija.

In v zvezi s samotnim otokom je povezano obrabljeno hipotetično vprašanje o knjigah, ki bi jih odnesli s sabo v ta osamljeni eksil. Umberto Eco, avtor Otoka prejšnjega dne, je nekoč za šalo odgovoril, da bi vzel telefonski imenik, saj bi ga imena naročnikov navdihnila za nove zgodbe. Kakorkoli že, zanimivo je, da ljudje v odgovorih na to vprašanje večinoma ne navajajo lahkotnega čtiva.  

~

Da lahkotnost ni le lahkotnost, je zapisal Calvino v prvem svojih Ameriških predavanj. Kakor teža sveta vsebuje skrivnost lahkosti, tako radoživost časa v resnici »pripada kraljestvu smrti«. Tudi morje, ki naj bi bilo pregovorno povezano s sproščenim oddihom, prinaša v sebi kontraste. Je svet, v katerem je spodaj lahko zgoraj in obratno. Kot rečeno, je prizorišče potovanj, življenja in smrti in zahteva žrtve, tako kot v starih mitih, predelanih v poznejši literaturi. 

Na primer v morskem mitu o Egeju, ki je sinu Tezeju naročil, naj dvigne belo jadro, če se bo s Krete, kjer naj bi ubil Minotavra, vračal kot zmagovalec, in črno v nasprotnem primeru. Tezej v veselju, da je ubil pošast, pozabi na dogovorjeni znak, in njegov oče, ki v daljavi zagleda črno jadro, se iz žalosti vrže na morsko skalovje. Ali pa v mitu o vladarju Polikratu, ki mu svetujejo, naj se znebi česa, kar mu je zelo pri srcu, da mu nevoščljivi bogovi ne bodo zavidali sreče. Polikrat odpluje na odprto in odvrže smaragd s svojega prstana. Čez čas pa mu postrežejo z ujeto ribo, in ko zareže vanjo, najde v njej svoj dragoceni kamen. Zaradi njegove sreče faraon Amazis pretrga zavezništvo z njim in čez leta Polikrat umre na krut način. 

V teh dveh morskih mitoloških zgodbah se mi zdijo fascinantni najmanj trije elementi: usodnost, tako značilna za antične zgodbe, v kombinaciji s skrivnostnimi naključji in poganstvo, ki se v mediteranskem okolju kasneje tako zanimivo prepleta z religijo, pa iznajdljivost mitoloških junakov, ki je tudi iznajdljivost brodolomcev vseh poznejših časov, tako kot so te mitološke arhetipske teme lahko osnova za nešteto zgodb tega sveta.

Kako bi torej v okolju, obdani s tako navdihujočo mitološko štimungo, lahko ne brali dobrih knjig? Že iz rešpekta. 

Zato iti k morju pomeni odpreti se samemu sebi, brati samega sebe, prepustiti se magiji, ko »[s]e Čas blesti in Sanje so spoznanje«, kot je Boris A. Novak prevedel verz iz Valéryjevega »Morskega pokopališča«. Iti k morju pomeni iti brat morje: ko gremo na morje, gremo razbirat njegove simbole in zgodbe, preizkušat srečo in doživljat brodolome. Če grem torej k morju, odrinem najprej po njegovi mittelevropski modrini, ki je avstrijsko blau, in ne italijansko blu, kot pravi Magris, ki v Mikrokozmosih tako čudovito opisuje arhipelag Abstirtides, Cres in Lošinj, tam pa že srečam prikazen iz Rovenske, malo vzhodneje Jergovićevega Wilimowskega in zahodneje Mannovega Tadzia, in tako naprej, mogoče vse do izmišljenih Južnih otokov, raznih zabavnih Baretićevih Trečićev in po portolanih, po literarno-morski kartografiji vse južneje, do Alexakisove Grčije in do antičnih prazgodb … Kadar gremo na morje, v resnici s polnimi jadri tudi plujemo k literarnim svetilnikom, ki nam ga kažejo vsakokrat v novi svetlobi in drugem vetru, njegova gladina vsakokrat drugače odseva nebo in vsakič malo po svoje prekrije globine. Tudi tisto večplastno dno, na katero so potonile kopalne hlačke Calvinove plavalke.   

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Veronika Simoniti (1967) je začela pisati kot pravljičarka in objavljala na Radiu Slovenija. Prva kratkoprozna objava je bila zgodba “Metuljev zaliv,” ki je prejela prvo nagrado na natečaju revije Literatura. Odtlej objavlja tudi v drugih literarnih revijah in na radiu. Za posamezne zgodbe je prejela še nekaj nagrad in bila … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • V iskanju navdiha

    Alex Kama Devetak

    Mislim, da pojem zamejstva ne bi smel več obstajati.

  • Zelo navpično, zelo vodoravno

    Peter Svetina

    Bolonjski knjižni sejem je bil za mnoge od nas dolga leta zlasti prostor umika v svet neverjetnih idej in domišljije in lepote.

  • Avtofikcija, borilna veščina

    Alenka Ambrož

    S premišljeno uporabo avtobiografske komponente ima žanr avtofikcije moč destabilizirati režime resnice, ki upravljajo politično in literarno polje, ter ustvarja nove prehode med obema.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.