Vezi

Knjiga Milene Marković Deca (Otroci) je v začetku 2022 dobila NINovo nagrado, najvišjo nagrado za roman v srbskem (in nekdaj srbohrvaškem) jeziku. Knjiga je neobičajen roman, saj je napisana v prostem verzu, brez ločil in s samimi malimi začetnicami. Zanimivo je, da je javno objavljeno, kateri od članov žirije je glasoval za katero od knjig. Ne ravno pogosto ravnanje, vendar ima svoj smisel in dobrobit za razumevanje knjižnega polja (seveda pa nemara manj dobrobiti za nadaljnje odnose med člani žirij in neizbranimi avtorji). Odločitev se razobjektivizira in kontekstualizira. S poznavanjem opusov in iz njih razvidnih okusov posameznih žirantov lažje sklepamo, zakaj so nekatere knjige nagrajene, druge pa ne. 

Če dovolj vemo o članih žirije za tokratno NINovo nagrado, nam postane bolj razumljivo, najprej, kako je tako napisano besedilo lahko bilo pripoznano kot roman in je tako sploh vstopilo v tekmo, kar najverjetneje tudi za prihodnja leta prebija konvencije o romanu kot v prozi pisani zgodbi z začetkom, nadaljevanjem in koncem, in potem, da se je žirija večinsko odločila za zgodbo, ki se ne zadržuje ob pripovedovanju temnih plati otroštva in starševstva, za zgodbo, ki je ni mogoče brati linearno in je tolmačiti z brezprizivnim etičnim vatlom. Kljub tem lastnostim, ki literarnim besedilom ne pomagajo k splošni sprejemljivosti, je knjiga izšla že v treh izdajah, slednja v 10.000 izvodih. Taka naklada seveda ni presenetljiva za nagrajene romane – dosežejo jo celo nekateri kresnikovi nagrajenci, čeprav je naše tržišče nekajkrat manjše. Je pa presenetljiva za roman, ki je tako po oblikovni kot po vsebinski plati precej zahtevnejši od običajnih množičnih branj.

Z NINovo nagrado je povezana pisana zgodovina spletk, sumničenj in natolcevanj, s katerimi se lahko, zanimivo, začnete seznanjati celo na srbski Wikipediji. Takšen vpogled nas ponovno opominja, da literarne nagrade (enako kakor vse literarno vrednotenje) niso nekaj dokončno objektivnega, temveč nanje vselej vpliva tako specifična sestava žirije kot tudi širši družbeni kontekst. Hkrati pa iskanje ozadij za odločitve in javna razgrnitev takšnih ozadij najbrž pomeni, da ima določena nagrada, tokrat NINova, velik vpliv na književnem in širšem družbenem prizorišču. Včasih je, iz zgodovinskih razlogov, njena razglasitev nekaj pomenila tudi v Sloveniji – izbor je sprožal odzive, debate, knjige so se prevajale. Danes je očitno drugače. Na dan, ko zaključujem pisanje tega besedila, izvoda nagrajene knjige Milene Marković ni še v nobeni slovenskih knjižnic, če v sistemu COBISS ni kake napake. Je pa v njih mogoče najti nekatere avtoričine prejšnje knjige, obstaja tudi nekaj prevodov njene poezije in dramatike – nekoliko je torej že udomačena med slovenskimi bralci; morda bolj kot dandanes NINova nagrada.

Interesna razmerja se ves čas spreminjajo, tudi v literarnem svetu. Ko smo pred desetletjem delali raziskavo o prevajanju slovenske književnosti, je bilo od 1330 v dvajsetih letih prevedenih leposlovnih knjig pesniških 472, romanov 278, knjig kratke proze 187 – v povprečju je torej letno v tujini izšlo kakih 70 prevodov slovenskega leposlovja. V zadnjih štirih letih se je ta številka več kot podvojila, kaže nova raziskava, ki jo je sprožilo slovensko častno gostovanje na frankfurtskem knjižnem sejmu, do katerega manjka le še leto dni. Spremenila pa se je tudi zastopanost posameznih literarnih vrst – zdaj prevladujejo romani in knjige za otroke, kar kaže, kako se je knjižno prizorišče komercializiralo. Ne le v tujini, ki nenadoma hoče od nas odkupovati bolj prodajljive knjige –  da je med 1991 in 2011 izšlo toliko prevedenih pesniških knjig kot vseh proznih skupaj, nas brez večjega tveganja pripelje do spoznanja, da tedanjim izdajateljem ni bilo v ospredju tržno učinkovanje. Enaki spremembi smo lahko priča tudi v domovini, kjer dandanes poglavitni posredniki v prevajanju niso več prevajalci in avtorji sami, kakor je veljalo v prejšnjih letih, ampak založniki, ki seveda hočejo prodati kaj, kar prinese večji delež prihodka tudi njim, to pa niso pesniške zbirke, še zlasti ne prevedene.

Tako kot stvarni dejavniki vplivajo na potovanje knjižnih vsebin med posameznimi državami oziroma jezikovnimi območji, vplivajo tudi na potovanje med ljudmi, od bralca do bralca, pa tudi od avtorja do bralca. Okus določenega časa je le eden od številnih dejavnikov vpliva. Odločitev, da NINovo nagrado (pred tem pa na primer nagrado Booker) lahko dobi roman v prostem verzu, bo vplivala na udomačevanje del v prostem verzu kot romanov – morda tudi na Materinsko knjižico Katje Gorečan.

Množice preučevalcev literature, najodmevneje Harold Bloom, so govorile o imanentni vrednosti literarnega dela – in o tem, da ta vrednost izginja, da jo zamenjujejo kontekstualne vrednosti in uporabe. Reprezentacijske, ideološke, ekonomske. Temu se seveda nič ne more izogniti, niti književnost, pa naj jo imamo za še tako avtonomno, naj si jo želimo še tako avtonomno. Njeno avtonomijo pa zanesljivo povečuje, če kontekstualne razloge poveličevanj – ali poniževanj – znamo osvestiti.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS