Včasih sem se lahko delil na dvoje. En del sebe sem v plen prepustil svetu, ki me je obkrožal in ogrožal. Z drugim sabo pa sem zbežal, vstopil v hipnagoško stanje in se povezal, našel miren kraj, kjer sem si lahko oddahnil in s polnimi dlanmi zajel nekaj tiste neprekinjene svetlobe, ki sem jo vedno znova povezoval z istim krajem in z nekim zdaj še davnim obdobjem v svojem življenju. Z drugim sabo.

In koliko časa bomo še potrebovali, da spoznamo, da nas včasih lahko najbolj poveže prav intimna, čuteča poezija, ki deluje onkraj ideološko-političnih mehanizmov in se dotika čistega bistva človeškega? In koliko časa bodo pesnice slovenske literarne preteklosti še iskale »svoj košček raja«?

Ali imajo literarne revije kakšne oblikovalske signale, ki bi sporočali, da bi te revije lahko razumeli tudi kako drugače kot metaforo za kulturo branja, ki se udejanja skozi knjigo kot njeno privilegirano mesto?

Ko boste naslednjič koga želeli povprašati o tem, kam se odpravlja na smučanje, vam zato svetujem, da se ugriznete v jezik. Za vsako človeško izbiro namreč ne stoji prostovoljna odločitev. Za prav vse, kar nas kot ljudi oblikuje, nam ni treba prevzeti odgovornosti – nekatere stvari se nam enostavno zgodijo.

Človeško znanje in delo imata tako ključno vlogo ne samo pri razvoju modelov, ampak tudi pri oblikovanju podatkov, na katerih se ti modeli učijo. Tu pa naletimo na problem. To delo namreč v večini primerov opravljajo slabo plačani prekarni delavci in delavke. Tudi sam sem bil relativno slabo plačan in zaposlen prek študentske napotnice, torej prekarno, a se ne bi posebej pritoževal, saj sem na ta način dobil druge bolj zanimive in bolje plačane priložnosti.

Razsulo se je in razsulo nas je že preveč mesij, bojda zavezanih civilizacijsko univerzalnim etičnim normam in družbeni prenovi. Zaupanja vredno in nezadržno privlačno postaja udejanjanje celovitosti, s tem verodostojnosti, odgovornosti, zmožnosti za konfliktna soočanja in artikuliranja zadev, kot se v določenem trenutku mislijo ali dokazljivo so.   

Pesmi so kot telesa. V njih potekajo različni procesi. Ki morajo biti med sabo do popolnosti usklajeni. Usklajeni, da ne pride do zastojev in posledično do bolečin. A drugače kot v mojem telesu, po katerem rovarijo bolečine, je v pesmi vse delovalo brezhibno. Pesem je imela vse dele in sestavine točno na pravih mestih. Vsi deli in vse sestavine so bili mladi.

A najprej si na kratko oglejmo temeljne koncepte ljubezni skozi zgodovino in kakšen pomen ima v njih spolnost. Lahko rečemo, da zahodna ljubezen v celoti deluje na principu »manka«, »manko« pa je v zahodni filozofski, spiritualni in religiozni zgodovini definiran na različne načine, ki opredeljujejo definicije ljubezni.

Odkar sem se vrnil iz Berlina, dežuje, in strah, da se bodo vtisi s potovanja prehitro razpršili, je iz dneva v dan večji. Vmes je resda padlo tudi nekaj snežink, ki so se za trenutek prijele in pobelile tistih nekaj avtomobilov tam spodaj, na ulici, zgolj toliko, da so opozorile na dejstvo, da snega spodaj skorajda ni več, vsaj ne tistega resnega snega, s katerim se da kepati ali koga pošteno omavžati. V Berlinu ni bilo nič drugače; vreme je bilo na las podobno temu v Ljubljani. Ne vem, morda zdaj vsaj tam sneži, a nekako dvomim.

Načeloma je od vseh javnih pisanj prav kolumna najbolj namenjena temu, da spodbudi javno razpravo, ta pa družbene spremembe. Dandanes pa ob branju in pisanju tovrstnih besedil na misel prihaja prizor iz neke zombijevske klasike, kjer se ljudje krčevito bojujejo z napadi živih mrtvecev, med njimi pa hodi filozof, ki govori: to ni racionalno, pogovoriti se moramo, prepričati jih moramo … Običajno je prvi korak k spreminjanju položaja to, da se položaja zavedaš.