Refleksno odpiranje mejlov, brezciljno scrollanje po vsebinah, ki nimajo dodane vrednosti, nas ohranjajo na površini. Tako naš dnevnik sestavljajo zgodovina brskanja po medmrežju in ohranjena sporočila na različnih komunikacijskih platformah. Drsimo v vsakdanjost, kar je udobno, in naključnost naših življenj je morda celo zanimiva.

To je prava môra, a stalno razmišljam o slovenskem založništvu. Cinik bi rekel, da bi kot načitan človek v tem moral razpoznati znak, da vanj pravzaprav ne sodim. Delujoči v založništvu ne reflektirajo prav veliko svojih dejanj, založništvo vidijo kot praktičen, ne intelektualen problem, pravi Michael Bhaskar v knjigi Naprava za vsebino (2013, slovenski prevod 2015) – naprava za vsebino, ki jo opisuje, je seveda knjiga. 

Drobni nasmehi, / s peskom posute gozdne poti. / Prisotnost praznine, / nekje spodaj mesto šumi.

»Moral si bom poiskati novo stanovanje, bil sem trdno odločen, da bo tokrat takšno, v katerem bom lahko gostil kogar koli in kadar koli, v katerem bom lahko kadil in poslušal glasbo in telefoniral,« (1) piše Jurij Hudolin v romanu Ljubljanske ulice iz leta 2018 in s tem povzema najemniške sanje neke mladosti, ki so presegle rok trajanja, se razvlekle in razplodile v sanje drugih mladosti in drugih generacij – tudi v moje sanje in mojo generacijo, in to je vredno omeniti že na začetku.

Križ, ki ga je (likovno) nosil, in križ, na katerega se je (umetniško) »obesil« Roman pred dejstvenim slovesom, samomorom, je križ ambivalentnega odnosa do katolištva. Malevičevskemu križu je dodal človeško podobo, slogovno je oblikoval značilen katoliški križ, četudi gre za sodobno predelano ikonografijo, ki vzpostavlja ali naj bi vzpostavila distanco.

Toplina drugih nikoli zares ni zapustila sveta, le skriva se, včasih za tančico našega cinizma, golega nerazumevanja sočloveka ali v neodkritih kotičkih naše okolice. V prijaznosti prodajalk, ki svetujejo, kateri cvetovi so sveži, ali mimoidočemu, ki se pretvarja, da tvojega padca ni videl in se ne pusti motiti pri ogledovanju vsebin svojega majhnega ekrana. Na drugem koncu sveta, kjer je kokakole toliko, da se ljudje skoznjo lahko vežejo v skupni krog.

Množice preučevalcev literature, najodmevneje Harold Bloom, so govorile o imanentni vrednosti literarnega dela – in o tem, da ta vrednost izginja, da jo zamenjujejo kontekstualne vrednosti in uporabe. Reprezentacijske, ideološke, ekonomske. Temu se seveda nič ne more izogniti, niti književnost, pa naj jo imamo za še tako avtonomno, naj si jo želimo še tako avtonomno. Njeno avtonomijo pa zanesljivo povečuje, če kontekstualne razloge poveličevanj – ali poniževanj – znamo osvestiti.

Druženje v bralnem klubu je vadba demokracije in eden najboljših načinov, kako gojiti literarni odnos do sveta, ki je empatičen, konstruktivno kritičen, zavzet, dialoški. Ponuja krasno priložnost, da neinhibirano stopimo iz svojega kokona, iz cone udobja, in v svet protagonistov in protagonistk, sobralcev in sobralk. Prav v tem prestopu pa se tke najpomembnejše – skupnost in (literarna) vednost.

Tako lahko zaključimo, da čeprav je danes pisateljic nekaj več kot pred sto leti, pa lahko ugotovimo, da je razlika med številom pisateljic in številom tistih, ki so sprejete v kanon pisateljev in pisateljic, na neki način še vedno podobno situaciji izpred skoraj sto let.

Pojav hikikomori in naseljence kapsul zaznamujejo mnogotere oddaljenosti od sveta, najintenzivneje socialne. Posamezniki, ki se odločijo za socialno odtegnitev hikikomori, se popolnoma odpovedo stikom z ljudmi, velikokrat izgubijo osnovni občutek za oblikovanje bližine.