Nekaj vznesenega, zanesenega, erotičnega je bilo še nedavno v kavarnah, kjer smo sčasoma pregnali dim, postavili pravila, si nadeli maske in zasolili cene, da so umetniške in politične debate zamrle in ostajamo doma pred ekrani, ki nam prodajajo »krasni novi svet«.

V želji po avtentičnosti, iskreni izkušnji in preseganju neenakosti posegamo po neleposlovju, ki sebe-pripovedovalca enači z avtorjem, ki sebe zvaja na prvoosebno ednino, na edino mogočo izkušnjo, s tem pa poglablja jarek med sebe in svetom. Fikcija pa sebe razteguje in širi, povezne sebe čez mnogotera obličja vsakogar izmed nas, čez nasprotujoča si stališča, čez bližje in daljne, čez druge vrste in neživi svet, čez ves planet, čez vse, kar je, in vse, kar bi lahko obstajalo.

Humanistika, za katero se zdi, da je stalno v krizi, ima seveda tudi svoje zagovornike_ce. Pogosto lahko slišimo takšno ali drugačno verzijo enega od dveh argumentov. Nekateri poskušajo dokazati, da je v resnici tudi humanistični študij koristen, saj nas uči veščin – kritičnega mišljenja, sintetiziranja, kontekstualizacije –, ki jih družba in trg dela nujno potrebujeta.

Delo Patricie Highsmith se, kot kaže, nahaja na presečišču literarnih slogov, na nikogaršnjem ozemlju, kjer je, vsaj pri nas, v celoti ne prepoznata ne žanr ne t. i. visoka literatura. Se strinjam, vedno je nekje vmes, ampak dajmo ji mesto, ki ji pripada. 

Raziskovalno področje umetne inteligence je imelo od svojega institucionalnega začetka sredi petdesetih let slabša in boljša obdobja, večinoma povezana z zmožnostmi takrat obstoječe tehnologije. Trenutno zagotovo živimo v novi »zlati dobi« umetne inteligence. To v veliki meri poganja napredek nevronskih mrež, specifično globokih nevronskih mrež, ki so se izkazale za zelo učinkovite pri reševanju določenih problemov.

To je namreč ključna funkcija umetniškega dela: ne to, da nosi “glavno sporočilo”, temveč da pripravi oz. je pot, po kateri lahko bralec in bralka dostopata do določene človeške izkušnje. In če govorimo o poeziji, je ta izkušnja kodirana z besedami, z mrežo njihovih pomenov, barvo, in predvsem z ritmom besed.

Včasih sem se lahko delil na dvoje. En del sebe sem v plen prepustil svetu, ki me je obkrožal in ogrožal. Z drugim sabo pa sem zbežal, vstopil v hipnagoško stanje in se povezal, našel miren kraj, kjer sem si lahko oddahnil in s polnimi dlanmi zajel nekaj tiste neprekinjene svetlobe, ki sem jo vedno znova povezoval z istim krajem in z nekim zdaj še davnim obdobjem v svojem življenju. Z drugim sabo.

In koliko časa bomo še potrebovali, da spoznamo, da nas včasih lahko najbolj poveže prav intimna, čuteča poezija, ki deluje onkraj ideološko-političnih mehanizmov in se dotika čistega bistva človeškega? In koliko časa bodo pesnice slovenske literarne preteklosti še iskale »svoj košček raja«?

Ali imajo literarne revije kakšne oblikovalske signale, ki bi sporočali, da bi te revije lahko razumeli tudi kako drugače kot metaforo za kulturo branja, ki se udejanja skozi knjigo kot njeno privilegirano mesto?

Ko boste naslednjič koga želeli povprašati o tem, kam se odpravlja na smučanje, vam zato svetujem, da se ugriznete v jezik. Za vsako človeško izbiro namreč ne stoji prostovoljna odločitev. Za prav vse, kar nas kot ljudi oblikuje, nam ni treba prevzeti odgovornosti – nekatere stvari se nam enostavno zgodijo.