Cona interesa

Večna tema na relaciji literature in filma je njuna prilagodljivost oziroma kompatibilnost, preprosteje rečeno, pričkanje na temo »zvestobe izvirniku«. Še preden zagrebem v temo filmskih adaptacij, naj dodam, da so bile v določenem obdobju zelo popularne tudi novelizacije filmskih uspešnic, ki so zenit dosegle v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, ko se je zdelo, da želi zabavna industrija dodaten dolar iztisniti iz vsakega najmanjšega kulturnega artefakta.

Prilagodljivost gre skratka v obe smeri, čeprav je »bastardska« novelizacija, ki jo je leta 2020 v cono prestiža z romaneskno verzijo lastnega filma Bilo je nekoč … v Hollywoodu za hip znova postavil Quentin Tarantino, manj prisotna (novelizacije doživljajo celo video igre), a še zdaleč ne izumrla praksa. Posvetimo se raje tradicionalnemu razmerju med knjigo in filmom. Na to temo v grobem obstajata dva tabora, ljudje, ki ne prenesejo zvestih predelav, in tisti, ki ne prenesejo pretirano svobodnega branja literarnih predlog. Sam bi se prištel v prvo skupino, čeprav ne bi rad posploševal. Okusi se tekom let spreminjajo, tudi sam sem v najstniških letih pripadal bolj drugemu taboru, sploh če se spomnim svoje zgroženosti ob prvem ogledu Altmanovega Privatnega detektiva (1973), svobodne predelave mojega najljubšega romana, Chandlerjeve klasike Nikoli več nasvidenje (1953). V filmu me je zmotilo vse, od spremenjenega konca do dejstva, da je Altman dogajanje iz mračnih hard boiled štiridesetih let prestavil v s soncem prepojeno okolje kalifornijskih hipijevskih komun. Neopravičljivo! Še vedno menim, da je to slab film.

Z leti sem – tudi pod vplivom neprebavljivih britanskih ekranizacij romantične in viktorijanske literature, fanatično obsedenih s spoštovanjem izvirnika – postal ljubitelj svobodnih, celo heretičnih priredb literarnih klasikov in knjig vobče. Pretirano ohlapne filmske transformacije seveda niso vedno prepričljive, v devetdesetih letih se je trend posodobljenih in anahronističnih ekranizacij (npr. Shakespeare v gangsta latino četrti, Shakespeare v videoteki …) tako razpasel, da je postal samovšečen in banalen, modna muha z omejenim rokom trajanja.

Danes največkrat uživam v inteligentnem rokovanju s knjižno predlogo, ki scenarista in režiserja zgolj navdihne za obravnavo določene teme. Enega najlepših primerov zadnjega časa smo pred kratkim doživeli na festivalu v Cannesu, kjer je Jonathan Glazer (dan pred pisateljevo smrtjo) predstavil adaptacijo romana Martina Amisa Cona interesa (The Zone of Interest), zgodbo o družinski idili ob koncentracijskem taborišču Birkenau leta 1943. V obeh delih je osrednji motiv banalnost zla, toda knjiga in film se je lotevata vsak na svoj način.

Amisov roman predstavi tri pripovedovalce in jim v vsakem od šestih poglavij nameni po eno podpoglavje. Glavni narator je mladi Thomsen, nečak Martina Bormana in uradnik v nemških podjetjih, ki so z angažiranjem suženjske delovne sile poganjala nemško gospodarstvo in vojaško industrijo. Thomsen je obenem nesojeni ljubimec žene komandanta koncentracijskega taborišča Paula Dolla, drugega pripovedovalca, čigar naloga je izpopolnitev krematorijev, medtem ko tretjo pripovedno linijo pelje vodja sonderkommandov Szmul.

Amisov smisel za humor tudi ob obravnavi najbolj resnih tematik je znamenit. V romanu o koncentracijskih taboriščih je pričakovano zadržan, a kljub temu prisoten, sploh kadar skuša ponazoriti, kako bizarna in farsična sta bila nacistična mašinerija in njen birokratski pogon. Skoraj nič od tega ne najdemo v Glazerjevem filmu, perfektni ilustraciji golega navdiha za povem drugačno izrazno formo. Glazerjevi junaki so skorajda šifre, ohlapno skicirani liki, ki služijo kontekstu brezdušnosti in barbarske učinkovitosti poslednje rešitve judovskega vprašanja.

V romanu je žena šefa lagerja Rudolfa Hössa (Glazer mu nadene pravo ime) ogorčena nad dejanji svojega moža. Na podoben način je nad nacionalsocializmom razočaran Thomsen, ki na določeni točki izjavi, da bo zgodovina na naciste gledala kot na prazgodovinske klavce. Nič od tega ne najdemo v filmu, ki Hössovo samooskrbno domovanje tik ob taborišču smrti predstavi kot Arkadijo, idilično skupnost z urejeno družino in vrtom, razigranimi otroki ob bazenu, rastlinjakom s svežo sezonsko zelenjavo in rožami. Medtem ko papi vse dni gara in izpopolnjuje krematorije, se gospa Höss pritožuje nad pogledom na zid z bodečo žico, ob katerega je že posadila rože plezalke. Občasno kričanje taboriščnih paznikov in streljanje je ne motita; na vsak način želi ostati tam, domovanje se ji zdi popolno, še posebej za vzgojo otrok!

Glazerju se zdijo vsi poudarki v sicer odličnem Amisovem romanu odvečni, in na svoj način ima prav. Zaveda se moči avdiovizualnega medija, o grozodejstvih za zidom priča skoraj izključno zvočna kulisa, občasni streli in vpitje paznikov. In ko se odloči za vizualno prezentacijo holokavsta, je preprosta simbolika čustveno pogubna, npr. kratek intermezzo, ki Rudolfa Hössa v zgledno oskrbovanem vrtu ob sončnem zahodu prikaže med čikpavzo, medtem ko za zidom vidimo aktiven dimnik krematorija. Za obema je naporen dan. 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS