Kaj je kraja knjige v primerjavi z grozotami vojne

Ni me sram priznati, da sem ob prvem branju Kradljivke knjig jokala kot dež. Prve solze so začele kapljati že kmalu po začetku, nato so prihajale na plano v valovih, zaključilo pa se je praktično s slapovi … Knjiga, ki jo mnogi uvrščajo med mladinsko literaturo, se me je nekje v sredini dvajsetih dotaknila na nekakšni prvinski ravni in me še kar nekaj časa ni izpustila iz svojega primeža. Glede na odziv širše javnosti – tako strokovne kot laične – nisem bila edina, pri kateri je knjižna uspešnica avstralskega pisatelja Markusa Zusaka vzbudila tovrstne občutke, v letih po izidu je namreč pobrala kupe nagrad, tako v kategoriji mladinske kot odrasle literature, več kot sto tednov je bila na lestvici »bestsellerjev« New York Timesa, kar nekaj časa je bila tudi najbolj prodajani roman v Amazonovi spletni prodajalni. 

Postavlja se torej vprašanje, zakaj? Kako je pretežno neuveljavljenemu pisatelju, ki je predhodno dosegel nekaj manjših uspehov v branži mladinske književnosti, v enem samem nonšalantnem zamahu uspelo očarati svet? In zakaj se filmski adaptaciji britanskega režiserja Briana Percivala, prej poznanega predvsem po sodelovanju v odmevni televizijski seriji Downton Abbey, ni posrečilo niti približati uspehu knjižne verzije? Pa poglejmo …

Napeta zgodba o težkih časih

Nobenega dvoma ni, da zgodbena podlaga obeta. Smo v manjšem fiktivnem nemškem mestu blizu Münchna, imenovanem Molching, v času tik pred 2. svetovno vojno, v ospredju pa niso niti nacisti niti njihove najbolj očitne žrtve, pač pa običajen nemški živelj, ki je v tej napeti dobi postavljen pred mnoge pogosto usodne odločitve. Ko v Molching h krušnim staršem prispe devetletna Liesel, skozi njeno perspektivo spremljamo zaostrovanje napete politične situacije in nato mnoge grozote vojne. Otroci, ki so obenem nedolžni in hkrati najbolj oškodovani zaradi odločitev »odgovornih« odraslih, so v času množične vojne norije v svoji otroški naivnosti pogosto izrekali najgloblje resnice. Srečamo jih v mnogih literarnih in filmskih delih, ki obravnavajo obdobje druge svetovne vojne (npr. Deček v črtasti pižami, Življenje je lepo itd.) in tudi v primeru Kradljivke knjig je perspektiva deklice, ki med padanjem bomb odrašča v najstnico, ključna za presunljiv učinek zgodbe. Vsi jo zapuščajo, prva ljubezen se konča na pogorišču vojne, zažigajo zanjo svete knjige, mučijo njej najdražje ljudi … Vse je obrnjeno na glavo, nič ni, kot bi moralo biti. V času zgodnje mladosti in iskanja identitete si Liesel poskuša odgovoriti na vprašanja o krivičnem svetu, ki jo obdaja. Tako se iz prestrašene deklice prelevi v odločno borko za pravice vseh zatiranih s posebno afiniteto do knjig. Film v večji meri sledi izvirni zgodbi. Celo preveč, saj sosledje (pre)mnogih dogodkov ni vedno jasno motivirano, predvsem pa se na račun tega izgublja atmosferski učinek sicer simbolno bogatega filma. Gre za klasično težavo pri pretvarjanju literature v film – režiser je očitno želel zadostiti pričakovanjem zvestih bralcev, a na račun zvestobe tekstu nekje na poti izgubil samo sporočilno bistvo. 

Liki, ki bi jih radi poznali

Poleg Liesel v Kradljivki knjig srečamo tudi druge zapomnljive značaje. Njena krušna starša Rosa in Hans Hubermann – katerih priimek zagotovo ne po naključju spominja na v arijski teoriji izrabljenega Nietzschejevega Übermenscha – sta nedvomno nadčloveka v pravem pomenu besede. On izredno mil in sočuten, po poklicu pleskar, po poklicanosti pa glasbenik harmonikar, naredi vse, da bi se Liesel v novem domu dobro počutila, četudi v skromnih razmerah, ki ji jih lahko nudita z ženo. V filmu ga odlično upodobi Geoffrey Rush; prizor, v katerem Liesel uči brati iz priročnika za grobarje, je kljub ali morda ravno zaradi morbidnosti bralnega izbora in dejstva, da tudi Hans sam ni najboljši bralec, nadvse ganljiv začetek dolge bralne kariere »kradljivke knjig«. Rosa Hubermann je po drugi strani kompleksnejši lik, saj se za masko stalnega pritoževanja in sočnih žaljivk (navdih zanje črpa v živalskem svetu), skriva rahločutno bitje, ki se v celoti razodene šele, ko Hansa vpokličejo v vojsko. Ko sredi noči na postelji objema moževo harmoniko in ihti, je več kot jasno, kako v resnici čuti. V filmu, kjer Roso upodobi Emily Watson, omenjeni prizor deluje pretirano sentimentalno, saj Liesel po licu boža smrčečo Roso, medtem ko ta objema Hansovo harmoniko. 

Del družine Hubermannovih postane tudi Max, mlad Jud, ki ga nekaj let uspešno skrivajo v kleti. Maxov oče je Hansu rešil življenje v 1. svetovni vojni, zato bo ta zdaj storil vse, da pomaga Maxu preživeti. Maxov lik predstavlja pomemben katalizator v zgodbi, saj v veliki meri vpliva na odločitve vseh družinskih članov, predvsem pa zaznamuje Liesel in njen čut za pravičnost. Filmski Max (upodobi ga Ben Schnetzer) žal ni prepričljiv v svoji vlogi; igra je pretirana, njegove replike pa delujejo moralistično. To je delno režiserjeva krivda, saj je želel v preveliki meri ohraniti izvirne dialoge, pri čemer jih je bil prisiljen združevati brez vedno jasnih navezav. Nedvomno najbolj všečen lik, zaradi čigar nesrečne usode je preteklo veliko solz tako v knjižni kot v filmski različici, pa je Lieselin sosed, najboljši prijatelj in nesojena ljubezen Rudy Steiner (v filmu njegovo vlogo prevzame Nico Liersch). Ta izredno simpatičen mladenič velja za nekoliko usekanega zaradi izjemne navdušenosti nad slavnim temnopoltim tekačem po imenu Jesse Owens, ki je na olimpijskih igrah v Berlinu leta 1936 osvojil štiri olimpijske medalje, a si zaradi »napačne« barve polti ni zaslužil priznanja nemškega vodje. Rudy, ki sicer po zunanjem izgledu povsem ustreza idealu arijske rase, se v očaranosti nad svojim idolom na veliko »navdušenje« staršev premaže z ogljem in začne na veliko trenirati. Kmalu je pozvan na elitno vojaško šolanje izbrane arijske mladine, kar ognjevito zavrne, saj je vojna zadnja stvar, pri kateri si želi sodelovati. Veliko raje z Liesel sune kakšno knjigo in vztrajno poskuša od nje izvabiti poljub. 

Odnos med Liesel in Rudyjem zaznamuje stalno medsebojno draženje in zbadanje, a temelji na iskreni ljubezni in popolni predanosti drug drugemu. V romanu Liesel Rudyju šele tik pred koncem zaupa, da so v kleti skrivali Maxa, medtem ko se v filmu to razodetje zgodi že veliko prej in tako tudi Rudy sodeluje pri skrivnem projektu. V obeh primerih je Rudy za Liesel pripravljen narediti vse in še več, tudi na lastno škodo, zato se ob njegovem nesrečnem koncu srce ne zlomi samo Liesel, ampak tudi vsem, ki smo spremljali njuno zgodbo. Oba mlada igralca, Sophie Nélisse in Nico Liersch, svoji vlogi odigrata več kot posrečeno in tako film vsaj v tem aspektu ne razočara. 

Vsevedna pripovedovalka iz druge dimenzije

Dobra zgodba in izvirni liki povsem zadostujejo za užitkarsko branje, a eden od elementov, ki Kradljivko knjig postavlja na višji nivo, so vložki prvoosebne pripovedovalke, s katero se bomo vsi slej ko prej srečali. Takoj po začetnem nagovoru se namreč izkaže, da nam zgodbo pripoveduje Smrt osebno. Jasno, nihče drug ni bolje seznanjen z dogajanjem v nacistični Nemčiji. Sicer se povsem prijetna pripovedovalka povečini ne razodeva, toda ko se odloči vstopiti v zgodbo, je to vedno z dobrim razlogom, ki še podčrta nesmiselnost mnogih človeških ravnanj, v središču katerih je seveda vojna: »Ne nosim srpa ali kose. Črno haljo s kapuco nosim le, kadar je mrzlo. In nimam tistih lobanjastih potez obraza, ki mi jih tako radi naprtite z razdalje. Hočete vedeti, kako sem videti v resnici? Pomagala vam bom. Poiščite si ogledalo, medtem ko nadaljujem.« Izkaže se, da nismo samo ljudje obsedeni s Smrtjo, ampak je fascinacija obojestranska – tudi Smrt težko razume, kako je pripadnik iste človeške vrste sposoben tako svetniških kot nepredstavljivo podlih dejanj. V filmu smrt (ozvoči jo Roger Allam) nikakor ne dosega istega učinka. Pompozni moški glas spominja na napovedovalca črno-belih filmov iz šestdesetih in ne premore rahlo ciničnega smisla za humor, ki preveva knjižno različico smrti. Za sam film tako ne predstavlja dodane vrednosti, prispeva zgolj nekakšen pravljični okvir tipa: »Zgodilo se je nekoč … Zdaj pa spat, otroci!«, kar odvzame pravo težo kompleksni zgodovinski tematiki.

Moč pisane besede

Zagotovo pomembna tema, ki jo velja izpostaviti, pa so, kot je že iz naslova razvidno, knjige oz. moč pisane besede. Medtem ko se začne Liesel navduševati nad knjigami, jih nacisti zažigajo. Kar seveda še podžiga njeno nenasitno željo po novih in novih objektih poželenja, četudi se jih ne polasti vedno na povsem zakonit način. Oboji, »kradljivka knjig« in nacisti, se jasno zavedajo potenciala pisane besede, ki jo je moč uporabiti tako v plemenite kot destruktivne namene – ne nazadnje je Hitler v knjižni obliki že zgodaj predstavil avtobiografski manifest. Tako roman kot film jasno podčrtujeta sakralni pomen, ki ga Liesel pripisuje knjigam sprva povsem neodvisno od vsebine (ne pozabimo, da je njena prva prebrana knjiga priročnik za grobarje!), kmalu pa začne odkrivati čudovite fiktivne svetove, ki se skrivajo za platnicami podarjenih ali ukradenih knjig. Ključne prizore, v katerih se kaže učinek branja, je film ohranil – branje nezavestnemu Maxu v mrzli kleti, branje zbrani množici med padanjem bomb v zaklonišču – vendar je jasno, da ima v tem pogledu branje romana meta vrednost, ki je filmski jezik preprosto ne more docela nadomestiti.

Če sklenem, je Zusaku s Kradljivko knjig uspelo v preprosto berljivo obliko zajeti čustveno napeto zgodovinsko zgodbo z rahlim priokusom ontološkega. Percival pa je v prvi vrsti režiral nedeljskemu družinskemu večeru primeren film, ki je vizualno impresiven, a sporočilno le bleda kopija izvirnika. Tudi če vzamemo v zakup, da je Kradljivka knjig na določenih knjižnih trgih uvrščena med mladinsko literaturo (avtor jo je sicer izvorno namenil odraslim), se njena prava vrednost skriva v nazornem prikazu dihotomij dobrega in zla, idile in opustošenja … Prikaz olepšane verzije pomeni izgubo enega pola ter posledično zgodbene in simbolne napetosti. 

Svet se lahko ruši na veliko načinov – nekateri so intimno osebni, drugi širše družbeni. Roman Kradljivka knjig združuje oboje in to na tako slikovit in nazoren način, da filmu pravzaprav ne ostane veliko manevrskega prostora. Zgodba o neusahljivi moči človeške domišljije, ki v najtemnejših časih skozi črke na papirju ugleda nov, prijaznejši svet in presune še Smrt samo, se zaključi s spoznanjem, da človek ostaja nerešljiva uganka tako na tem kot na onem svetu …