Memento: Stadtklause

Mesta, še posebej prestolnice in njihove bolj boemske becirke, sodimo tudi po tem, v kolikšni meri so zmožna ohraniti duha nekega časa. Ne nujno njegovih arhitekturnih dosežkov, temveč točke zbiranja in srečevanja lokalne klientele. To so punkti, ki jih turistični vrvež ne doseže niti v primerih, ko so malodane naslonjeni ob t. i. turistične pasti, prostori svojstvene in trajne identitete, placi, kjer dobiš občutek, da se je čas pred več desetletji ustavil in ne želi več naprej.

V mislih nimam kultnih srečevališč kulturnikov, intelektualcev in umetnikov tipa Šumi ali Metelkova, temveč preprosto lokale, ki kljubujejo imperativom časa, napredka, celo trendom alternativne ponudbe. Alter scena bi bila za te lokale čisti mainstream, preveč so bili zanemarjeni, ofucani, avtentično retro, ne zato, ker bi jih v roke vzela vizija notranjih oblikovalcev, ravno obratno, ker tem prostorom že več desetletij nihče ni posvečal pozornosti. Preprosto bili so – in se starali, skupaj s klientelo.

Lahko bi jim rekli tudi beznice brez jasne identitete, posebne so bile ravno zato, ker jih ni bilo mogoče ukalupiti in jim prilepiti kakršnegakoli identitetnega označevalca. Drži, beznica (ali špelunka) je malce žaljiv izraz, čeprav je tem prostorom nedvomno pristajal. Natakarji (običajno tudi lastniki oziroma upravljavci) ob tovrstnih komentarjih niso bili užaljeni, drznil bi si trditi, da so s tem dobili celo t. i. žig odobritve.

Prestavil sem v preteklik, žalostna usoda tovrstnih lokalov je njihovo postopno in dokončno zapiranje. Tudi Ljubljana je še do nedavnega premogla par takšnih špelunk, Bizeljski hram na Viču, Keršiča v spodnji Šiški. V času posttranzicijskega nepremičninskega divjanja sta oba izginila z obličja mesta, vmes so tam zrasle bodisi elitne stanovanjske soseske bodisi stekleni poslovni prostori. V najboljšem primeru je beznico na istem mestu zamenjal kakšen generičen lokal iz brezdušne korporativne verige. Ljubljana seveda ni nič posebnega, podobni posegi v prostor se dogajajo po vsej Evropi; tradicionalna pub kultura v Angliji izginja že desetletja, podobno je drugod, predvsem na severu kontinenta, kjer kapital v tradicijo posega veliko usodneje kot na obubožanem evropskem jugu.

Berlin resda ne velja za center nemške ekonomske moči, a je, kot kaže, dovolj »na severu«, da v njem ugašajo lokali iz nekega drugega časa. Prejšnji teden je zakrožila novica, da se je ob med vojno porušeni železniški postaji Anhalter, streljaj od Potsdamer Platza, poslovil lokal Stadklause, špelunka v pravem pomenu besede, iz katere je vel vonj časa Franza Biberkopfa. Stadklause mi je (kot mnogim kolegom poročevalcem) v času Berlinala dolga leta rabil za referenčno točko večernega druženja; seveda je bil primerno pozicioniran, tik ob mojem hotelu na Anhalter Strasse. Tja sem zahajal (tudi) zaradi priročnosti; vsem naštetim lokalom bi verjetno dal preveč veljave, če bi rekel, da bi se tja odpravljal čez pol mesta. Ne. Vedno so bili na poti domov ali v bližini bolj ali manj občasnih opravkov; bili so pri roki, obenem pa neznansko privlačni, niti pomislil nisem, da bi na tistem koncu iskal drugo opcijo.

Stadtklause, lociran v kompleksu hiš, ki so med vojno preživele bombardiranje, je v kontekstu Potsdamer Platza in njegove bližnje okolice deloval anahronistično, kot neznani leteči predmet in edina svetla točka v zafuranem projektu po nemški združitvi. S Potsdamerjem nimam nikakršnega razmerja, tam sem od leta 2000 vsak februar prisiljen viseti, ker se je tja preselil Berlinale. Velika prenova hladnovojne nikogaršnje cone, ob kateri je lokalna oblast imela idejo, da mu vrne weimarsko slavo in da postane »novo srce Berlina«, pa je v času pandemije doživela še posebej kruto streznitev. Stekleno-jeklena grdobija brez primere, popolnoma amerikanizirani plac brez duše in značaja, je namreč doživel veliki mrk, totalni infrastrukturni kolaps in izpraznitev, za katero ne najdem primerjave. Potsdamer Platz, ta brezosebni becirk, je ob eksperimentu z javno-zasebnim partnerstvom doživel klavrn konec; ob odprtju je prevladovalo upanje, da bo postal novo središče velemesta, kjer bodo množice čez dan nakupovale, zvečer pa zganjale kulturo, a kot kaže, ni bilo tako. Ko je zasebni kapital ugotovil, da dobički niso zadovoljivi, so najemnike tik pred pandemijo zmetali na cesto in načrtovali veliko prenovo, ki še vedno ni povsem končana. Potencialne najemnike po novem vabijo s sloganom »Začuti utrip napredka!«.

Očitno je preobrazba in gentrifikacija končana; »napredek« zahteva žrtve in Stadtklause je ena poslednjih; ostali nam bodo Rewe, Starbucks, Dunkin’ Donuts in podobni generični izgovori za socializacijo. Zaprtje Stadtklauseja boli tudi zato, ker je dolga leta premogel svojo ikono, Bruna Schleinsteina alias Bruna S., znamenitega Herzogovega naturščika, ki je nastopal v klasikah Skrivnost Kasparja Hauserja (1975) in Stroszek (1977). Bruno S. je živel za vogalom, in če si imel srečo, si ga v Stadtklauseju pred njegovo smrtjo ujel igrati na harmoniko. Rojen je bil leta 1932 v Biberkopfovem Berlinu in osemdeset let kasneje je v nekem drugem Berlinu tudi umrl. Zdaj ni več niti njegove oštarije. Berlin bo odslej, vsaj zame, drugačen.