Percival Everett, po desni

Pri organiziranju bralnih seznamov sem brezupen primer, tudi zato, ker berem ljubiteljsko in neobremenjeno; nobenih imperativov, uradnih dolžnosti, nič od tistega, kar me »utruja« pri oglednih spiskih na mojem službenem področju, ko si stvari pač moraš pogledati, če ne drugače, pa iz t. i. profesionalne radovednosti.

Knjige, ki sem jih zares želel čim prej prebrati, sem včasih zlagal na kup. Ni šlo, nabralo se jih je toliko, da so ovirale normalno gibanje. Potem so prišli listki in zvezki, zadnje čase pa so pripravne mobilne aplikacije tipa Goodreads, ki takšne stvari poštimajo v virtualnem okolju. Opozoriti sem želel na majhno podrobnost, ki bi jo v uglajenem okolju označili za nedostojno, morda celo pobalinsko. Prehitevanje po desni je uporabna prispodoba mojih dolgoletnih nečednosti v razmerju do knjig, ki mi – nekatere leta, druge celo desetletja – mežikajo z domačih knjižnih polic. Če bi znale govoriti, bi mi že neštetokrat omenile družino, najbolj mastno v času, ko sem jih še zlagal na kup in jim urgentnost višal ali nižal s prekladanjem na vrh ali dno naraščajoče skladovnice. Zdaj mi, nemočne in popredalčkane, lahko samo še mahajo s polic. Obenem moram priznati, da sem na neki točki podlegel vplivu gurujev maloprodaje in strokovnjakov za zlaganje izdelkov na police v supermarketih; saj veste, izdelki, ki jih trgovec potiska naprej, morajo biti zloženi v višini oči, tisti manj prestižni pa bodisi visoko na vrhu, da je treba stopiti na prste, bodisi pri nogah. Tako so, vsaj določen čas, izgledale tudi moje police. Ne moreš gosta, ki ga želiš impresionirati s svojo knjižnico, šokirati z Da Vincijevo šifro v višini oči, ko pa vendarle spada na spodnjo polico.

Kakorkoli, želel sem govoriti o mačehovskem odnosu do knjig, ki jih še nikoli nisem prebral, ki bi jih že zdavnaj moral in ki jih – kot stvari stojijo – še nekaj časa ne bom. Kriva je nepoboljšljiva in malce iracionalna razvada, da mi, ne tako redko, že najmanjši trigger podre vse bralske načrte in v prvo vrsto postavi knjigo, za katero še pred petimi minutami nisem slišal. V tem primeru vso energijo usmerim v nabavo dotičnega objekta poželenja in pri tem ne izbiram sredstev.

Omenil sem Dana Browna, čigar bliskovita akvizicija je bila posledica zelo konkretnega in artikuliranega knjižnega priporočila. Priporočilo morda ni pravšnja beseda, o Da Vincijevi šifri je v kolumni za Sobotno prilogo pred dvajsetimi leti s polno kritiške skepse pisal Drago Jančar, češ da jo bere celotna turška turistična srenja – in zdaj tudi on (morda ima isti problem). Kolumno sem bral na letalu za Grčijo in že kmalu po pristanku je bil izvod paperbacka z letališkega terminala v moji posesti. Adijo, dolgoletni bralski kandidati, ki jih v kovčku šlepam na jug, po desni strani vas je prehitel prodajni fenomen s popularnim simbolologom! Malo bo treba še počakati.

Tako gre to. Včasih mi je potem žal, ker sem podlegel hajpu, drugič sem vesel, ker se mi je prikazala Marija in mi odkrila terro incognito, kakšno dobro varovano skrivnost sodobne literature, npr. Percivala Everetta, za čigar odkritje in mojo iracionalno gesto je bil dovolj en tvit kolegice, ki je ob debati o Jordanu Peelu in njegovi obravnavi ameriškega rasizma omenila roman The Trees, ruralno kriminalko in kot oglje črno satiro na temo zgodovine južnjaškega linčanja. Prodano! Knjiga se je že čez par dni znašla v mojih rokah in bila prebrana v enem večeru. Bil sem očaran in začaran, tako inteligentnega, nekonvencionalnega in duhovitega rokovanja s travmatično polpreteklo zgodovino zlepa ne najdeš.

Percival Everett ni klasičen temnopolti avtor, ki bi pristajal na rasne opredelitve svojega dela, zasipanje bralcev z zgodovino črnskega vprašanja ni njegova stvar, ima jo za ponarejeno kategorijo, ki jo pisci sprejemajo, ker jo bralci (in še posebej založniki) prepoznajo kot »pomembno«. Definicija »črnske umetnosti« ali »črnske literature« se mu upira – podobno kot »ženska ustvarjalnost« ali »kvirovska fikcija« –, njegovi romaneskni liki so preprosto temnopolti in Američani. To je njegova politična drža v odnosu do marginaliziranja in getoiziranja umetnosti; vse je umetnost, pravi, ne glede na barvo ali spolno usmerjenost. Rad se pošali in občasno vstopi v knjigarno, kjer prodajalce poprosi, naj ga usmerijo k »belski fikciji«, nakar opazuje zmedene izraze na obrazih. Podobnim absurdom sodobnega knjigotrštva se Everett posveti v romanu Erasure (2001), kjer si junak, neuspešni pisatelj Thelonious »Monk« Ellison, pod psevdonimom zamisli pošastno klišejski roman na temo temnopolte izkušnje v getu, ki proti njegovim pričakovanjem postane kritiška in prodajna senzacija. Monk v grozi spoznava, da njegova parodija kot »pomembno delo surovega, iskrenega realizma« pobira literarne nagrade.

Pri Everettu največkrat dolgo časa ne veš, katere rase so liki (trenutno berem četrti roman v šestih mesecih), pušča te v temi in negotovost izkorišča za neobremenjeno gradnjo likov in naracije. Dokler te ne useka po glavi, običajno s huronsko smešnimi intervencijami, ob katerih (tudi v The Trees) dobiš občutek slabe vesti, ker se smejiš inherentno tragični temi, ki je v Bible beltu še do petdesetih let 20. stoletja pustila sled več deset tisoč linčanih in javno razstavljenih Afro-Američanov. Predstavljajte si, da bi nekdo v takšnem slogu obravnaval Srebrenico, to je nepredstavljivo. Ampak Everett uživa v provociranju svojih bralcev in slušateljev, npr. študentov na Univerzi Južne Kalifornije, ki jim občasno prikaže vestern komedijo Mela Brooksa Vroča sedla (Blazing Saddles, 1974), enega najbolj iskrenih in inteligentnih filmov na temo rasizma, ob katerem ga (večinoma belopolti) študentje sprašujejo za dovoljenje, ali se ob krutem humorju lahko smejijo.

Morda je to poglavitni razlog, da po 25 romanih, nekaj pesniških zbirkah in kolekcijah kratkih zgodb ostaja na margini mainstreama. The Trees je bila leta 2021 nominirana za Bookerja in mu prvič prinesla širšo prepoznavnost, to pa je več ali manj tudi vse. Njegova dela je nemogoče klasificirati, Everett vedno koketira z različnimi izrazi in žanri, sposoben je mešati elemente grške tragedije, kriminalke, revizionističnih vesternov in farse. In vedno krši konvencije. Pri opisovanju rasizma skuša ne biti pretirano resen, občutek za ironijo običajno prevladuje, čeprav se zaveda – to tudi jasno poudari –, da je tema prekleto tragična