LUD Literatura

Dragi kritiki

Decembrska kolumna

Simon Popek

Za slovo od kolumnistike za pričujoči spletni portal se bom ohlapno navezal na nedavni tematski blok »Kritiške dileme«, ki je bil objavljen v tematskem tednu LUD Literature. Ne vem, koliko se sicer piše o stanju literarne kritike, ker je, priznam, ne spremljam prav sistematično, ampak ker zadnja leta sistematično ne spremljam niti filmske kritike, je verjetno vse v redu: enako sem (ne)informiran o kritičnih presojah obeh umetnostnih praks, ki ju najbolj sistematično spremljam.

Vseeno pa me je ob krajši anketi med – predvidevam – mlajšimi kritičarkami in kritiki presenetila nedoločnost in odsotnost žara – tako pri opisovanju priprav na pisanje kritik kot pri navajanju morebitnih vzornikov; kot da vsi izhajajo iz samih sebe, kot da niso študirali komparativistike in kot da ne sledijo – domačim ali tujim – sodobnim kritiškim tendencam.

Nisem prepričan, ali moja teza drži, toda med slovenskimi literarnimi in filmskimi kritiki (kamor sem, vsaj včasih, spadal sam) obstaja jasna ločnica; prvi delujejo skromno, introvertirano, nekonfliktno, kultivirano, drugi s(m)o, vsaj navzven, bolj samozavestni, pogosto kontriramo in celo nastopamo bahaško, sploh pri navajanju vzornikov in virov, skratka, radi se hvalimo s svojima načitanostjo in razgledanostjo.

Moja generacija je še posebej pripadala tej »posebni kritiški tendenci«; ko sem urejal revijo Ekran, so nam očitali elitizem in snobizem, ko sem bil kot zunanji sodelavec kritik Dela, so uredniki (občasno, kolikor so me o tem obveščali) prejemali klice, naj »umirijo tega Popka«. Še danes sem jim hvaležen za podporo. Sploh si ne znam predstavljati, kako bi moja kariera filmskega kritika izgledala v času družabnih omrežij in instantnih reakcij. Verjetno bi se ob koleričnih odzivih na moje pisanje vsaj malo zamislil, takšen narcis pa spet nisem. Pisma bralcev v časnikih so bila v tistem času (kot vedno) tako ali tako namenjena skoraj izključno političnim polemikam, internetni forumi in blogi pa so se šele dobro rojevali; bili so alternativa, tudi Mazzinijev blog, kjer me je kot edini filmski avtor nasadil ob blagi kritiki njegovega kratkometražnega prvenca. Vinci Vogue Anžlovar me je ob krepki kritiki Pokra (2001) odpravil veliko bolj duhovito, poslal mi je (brez sporočila) videokaseto s filmom, češ, poglej si ga še enkrat!

Kako se lahko kritiške afinitete vlečejo za avtorjem, ko ta prestopi določen institucionalni prag, sem doživel v obeh instancah; ob prihodu v filmsko redakcijo uredništva tujega programa na RTV Slovenija sem se naposlušal komentarjev, da »bomo zdaj gledali samo še ameriške neodvisne filme«, ki sem jih v tistem času resnično podpiral in promoviral. Ob prihodu v Cankarjev dom, sedem let pozneje, pa sem ugotovil, da se je moj fokus medtem osredotočil na politične teme, kar je pomenilo, da »bomo na festivalu odslej gledali še le politično obarvane filme«. Tudi prav. Še dobro, da komentatorski orkester ni citiral mojih kritiško-teoretskih vzornikov, sicer bi se utegnile pojaviti tudi opazke, da bomo odslej gledali samo še »umetnost termitov« ter da je pod mojim programskim vodstvom »umetnosti belih slonov« na malih ekranih oziroma v kinu odklenkalo.

Manny Farber, ameriški likovni umetnik in filmski kritik, pri nas nikoli ni bil prav popularen, njegov vpliv v prevladi strukturalistov, lacanovcev, Deleuza, Bazina ali Benjamina preprosto ni bil omembe vreden. Verjetno tudi zato, ker je bil »običajen« kritik, zavezan zgolj svojemu estetskemu kredu, ki ga je najlepše definiral v znamenitem eseju »White Elephant Art vs. Termite Art« (1962). Tam je vrline »termitske umetnosti« – B-filmov in marginalnih avtorjev, ki so v slogu termitov vedno usmerjeni naprej, prestavljajo meje in za sabo puščajo sledove željne, brezobzirne aktivnosti – postavil v odločno opozicijo elitistični, ekscesno napihnjeni in pretenciozni »umetnosti belih slonov«, katere poglavitni greh tiči v strahu pred morebitno živahnostjo, neotesanostjo in nasilnostjo filmskega medija. Predstavljajte si npr. Gregorja Tomca, kako sesuva elitno (glasbeno) kulturo, in dobili boste žlahtnega domačega podpornika termitske umetnosti.

Če strnem, nekaj živahnosti in neotesanosti (»pobalinstvo« je morda primernejši izraz) pogrešam tudi v sodobnem kritiškem diskurzu. Farber je pisal s posebno ljudsko senzibilnostjo, kot pisatelji ameriške hard-boiled tradicije ali režiserji B-filmov: neposredno, brez olepšav ali slogovnih okraskov. Predvsem pa je zavračal vrednotenje umetnosti, dojemal ga je kot malomaren privesek kritiške prakse, ki s hierarhijami ne bi smela imeti ničesar skupnega. Če sem od Farberja kaj odnesel, potem je to odsotnost bombastičnega izrazja in pompozne deklarativnosti. Če se je le dalo. Uredniki so znali blago pripomniti, da bi »bralci radi vedeli, ali ti je film všeč ali ne«, meni pa se je zdelo imenitno, če sem jih pustil zmedene. Štela je artikulacija in širina argumentacije, vesel sem, da se mi je uspelo izogniti eri kritiškega rangiranja z zvezdicami. Ko berem tekste kritiških kolegov, pričakujem isto – informacija o tem, ali je piscu film/knjiga všeč ali ne, je zadnja star, ki me zanima. O tem bom presojal sam.

O avtorju. Simon Popek je programski direktor festivala Liffe in Festivala dokumentarnega filma, filmski kritik, kolumnist Dela ter nekdanji urednik revije Ekran.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Raztrgaj me nežno

    Sašo Puljarević

    Ko sem že petič brez dobrega razloga odprl in zaprl hladilnik, sem bil prepričan. Tole ne bo dobro.

  • Na logiko majhno = obskurno nočem pristati

    Martin Justin

    Zanima me pisanje en gros. Vsaka zvrst od mene zahteva nekaj drugega; najrazličnejše vsebinske in formalne zahteve me širijo, hkrati pa krepijo moj avtorski glas.

  • Pomembno se mi zdi, da pisanja ne romantiziramo

    Martin Justin

    Pa da bi se vsi vpleteni na intimni ravni nehali jemati tako sila resno, tega bi si morda želel še najbolj.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.