LUD Literatura

Krize drugih

Julijska kolumna

Martin Justin

Ljudje imamo cel kup napačnih in netočnih prepričanj. Pogosto imamo na voljo nepopolne ali zavajajoče informacije, težave pa imamo tudi s sklepanjem na podlagi teh informacij. Ena najbolj razširjenih in najbolje raziskanih takšnih pristranskosti je na primer selektivno sprejemanje informacij, ki nasprotujejo našim obstoječim prepričanjem. Če se tega zavedamo in smo pazljivi, v večini primerov niti ni tako problematično; socialna epistemologija in filozofija znanosti kažeta, da je v določenih situacijah lahko celo koristno.

A me vseeno kdaj preseneti, kako vztrajno se kdaj oklepamo nekaterih dokazano neutemeljenih prepričanj. Genetsko spremenjeni organizmi na primer – kljub drugačnemu prepričanju mnogih – znanstveno dokazano niso škodljivi za zdravje. Potem je tu prepričanje, ki mi gre še posebej v nos: da se namreč ljudje danes obnašamo slabše kot nekoč. Da smo manj vljudni, skrbni in načelni, da na avtobusih mladi ne odstopajo več sedežev starejšim in da vozniki ne ustavljajo več pešcem, da nihče več ne zna reči hvala in začeti maila s »spoštovani«, skratka, da smo priča strahoviti krizi vrednot in vsesplošnemu moralnemu zatonu.

To prepričanje se mi že na prvi pogled zdi sumljivo. Ali kdo več desetletij beleži, kolikokrat starejši ljudje ostanejo brez sedeža na javnem prevozu in koliko naključnih neznancev je osornih, čeprav bi bili lahko prijazni? Poleg tega lahko takšno pritoževanje nad vedno slabšim obnašanjem srečamo skozi vso zgodovino. A čeprav nikoli nisem verjel, da smo priča nekakšnemu hudemu moralnemu zatonu, nisem imel veliko prepričljivih dokazov o nasprotnem. Seveda, v večini držav se je razširil nabor pravic, družbe postajajo bolj sprejemajoče do različnih družbenih manjšin, veliko bolj smo občutljivi na različne oblike nadlegovanja in nasilja … A tudi sam nisem štel osornih neznancev in nevljudnih elektronskih sporočil.

Je pa to naredil nekdo drug. V začetku junija je bil v prestižni znanstveni reviji Nature namreč objavljen članek z naslovom »The Illusion of Moral Decline«. V njem avtorja Adam M. Mastroianni in Daniel T. Gilbert ugotavljata točno to: da je občutek o nižanju moralnih standardov lažen. Njun argument je sestavljen iz treh delov. Najprej pokažeta, da ljudje že vsaj sedemdeset let mislijo, da so se moralni standardi v času njihovega življenja znižali. V drugem delu pokažeta, da so ljudje v različnih obdobjih moralnost svojih sodobnikov ocenjevali približno podobno. Na koncu pa predstavita še možen mehanizem, ki bi lahko povzročil iluzijo moralnega zatona, in testirata dve napovedi, ki iz njega izhajata.

Vsesplošno razširjenost prepričanja, da se moralni standardi nižajo, Mastroianni in Gilbert pokažeta z analizo podatkov iz 177 obstoječih raziskav, ki so o moralnem standardu spraševale ameriške državljane, in iz 58 podobnih raziskav, ki so bile izvedene z državljani 59 drugih držav. Ugotovita, da je v veliki večini raziskav vsaj polovica ljudi poročala o neki obliki prepričanja o nižanju moralnih standardov. To ugotovitev podkrepita še s tremi ločenimi anketami, ki jih izvedeta sama. V njih sta vprašala, kako »prijazni, pošteni, prijetni in dobri« so bili ljudje leta 2020 v primerjavi z različnimi drugimi leti. Tudi te ankete so pokazale, da se večina vprašanih strinja s tezo o upadanju moralnosti.

Na drugi strani pa avtorja nista našla dokazov, da bi se morala tudi zares nižala. To je pokazala analiza podatkov iz 107 obstoječih raziskav, ki so bile izvedene med letoma 1965 in 2020 in v katerih so ljudje poročali o trenutnem stanju moralnosti. Ocene moralnosti posameznikov se skozi čas niso bistveno spreminjale – če privzamemo, da te odražajo moralne standarde, so bili ti skozi čas torej stabilni. Ta ugotovitev tako kaže, da je občutek o moralnem zatonu iluzoren.

Mastroianni in Gilbert menita, da je za tovrstno iluzijo kriva kombinacija dveh faktorjev: izpostavljenosti večji količini negativnih informacij o drugih v medijih in dejstvu, da se ljudje laže spominjamo pozitivnih kot negativnih stvari. Iz teorije izpeljeta tudi dve napovedi. Prvič, če k občutku moralnega zatona prispeva obilje negativnih informacij, bi moral biti ta občutek manjši, ko razmišljamo o svojem ožjem prijateljskem in družinskem krogu. Drugič, če k občutku moralnega zatona prispeva pristransko spominjanje, potem bi moral ta občutek izginiti, ko razmišljamo o času, preden smo bili rojeni. Avtorja ti dve napovedi potrdita tudi z dvema dodatnima anketama, a poudarita, da je občutek moralnega propada kompleksen psihološki pojav, ki ima lahko ogromno različnih vzrokov. Zato dve anketi nista dovolj, da bi potrdili (ali ovrgli) katerokoli od možnih opcij. Vseeno pa kaže, da je njuna teza o skupnem delovanju pristranskih informacij in pristranskega spomina zanimiva za nadaljnje raziskovanje.

Mastroianni in Gilbert tako predstavita precej prepričljiv argument, da nižanje moralnosti ni resničen problem. Nobenega vprašanja, sploh tako kompleksnega, kot je to, sicer še ni razrešil en znanstveni članek. Vseeno pa mislim, da ima objava dve pomembni posledici. Breme dokaza se je dokončno prevalilo na tiste, ki trdijo, da moralni standardi padajo. In morda še pomembneje: dokler ti ne najdejo nobenih prepričljivih dokazov, se lahko nehamo pogovarjati o tem butastem vprašanju.

»Padanje moralnih standardov«, »moralni razkroj« in »kriza vrednot« so namreč vsi zelo nejasni izrazi, ki za različne ljudi pomenijo različne stvari. Hkrati pa obstajajo zelo konkretni družbeni trendi. Tako je recimo res, so se leta 2022 poroke istospolnih partnerjev zdele sprejemljive (še vedno skromnim) 60,2 % Slovencev, leta 2009 pa le 42,1 %. Res je, da je se je splav leta 2009 zdel sprejemljiv 69,7 % Slovencev, leta 2022 pa 78,7 %. Res pa je tudi, da se je s trditvijo »večina del v gospodinjstvu po svoji naravi bolj odgovarja ženskam« leta 2010 strinjalo 23,2 % mladih, leta 2020 pa 25,2 %.

Kakorkoli, reči hočem, da se specifična moralna stališča ljudi spreminjajo na specifične načine. Govor o moralnem propadu in krizi vrednot tako omogoča, da se zaskrbljenost nad konkretnimi trendi – recimo nad tem, da vedno več Slovencev podpira gejevske poroke – ovije v tančico lepše zveneče skrbi za »moralno tkivo naroda«. Hkrati pa odvrača pozornost od drugih, veliko bolj praktičnih in resnih problemov – recimo od tega, da so bili v času pisanja te kolumne zabeleženi trije dnevi z najvišjo povprečno globalno temperaturo v zgodovini merjenja.

O avtorju. Martin Justin (1998) je mladi raziskovalec in doktorski študent filozofije. Kot literarni kritik ter esejist sodeluje predvsem z revijo Literatura, od julija 2023 pa tudi ureja ta spletni portal. Seznam njegovih objav lahko najdete na njegovi spletni strani.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.