Življenje je, kar iz njega napravimo. Potovanje je popotnik. Kar vidimo, ni to, kar vidimo, temveč to, kar smo.« Vse to pravi sijajni Pessoa, pravi osamljeni Bernardo Soares. Prav lahko torej, da sem si vse skupaj izmislila in da tale povezanost raste iz mojih oči, korenini v moji subjektivnosti. Pa vseeno: ko pridem v Lizbono, je topel večer, lahko sedem na nabrežje reke Tajo in opazujem mimoidoče.

Pisanje o dogajanju na internetu je lahko precej dezorientirajoče početje. Internet je ogromen kraj. Tudi YouTube je ogromen kraj, ki se poleg tega še neustavljivo veča – uporabniki_ce nanj vsako minuto naložijo za dobrih 20 ur novih vsebin.

Ob vsej histeriji v zvezi z umetno inteligenco, s katero so zadnje čase prepojeni mediji, je bilo – ob opozorilih na zelo verjetne manipulacije – govora skoraj izključno samo o tem, kako bo UI »izboljšala naša življenja«; zmožna bo napisati perfektne seminarske naloge, magisterije, morda celo doktorate, da o romanih, dramskih besedilih in scenarijih ne izgubljamo besed.

Vsi smo lahko samo veseli, da sploh kdo napiše literarno kritiko, da jo kdo plača, morda celo kupi, in da jo kdo prebere. Vsi skupaj smo kritična manjšina, kot se reče. Ne ker smo kritični, ampak ker nas je kritično malo. Vseeno pa vsi ti alibiji pač ne ubranijo inkriminirane založniške oziroma uredniške prakse.

Nekaj vznesenega, zanesenega, erotičnega je bilo še nedavno v kavarnah, kjer smo sčasoma pregnali dim, postavili pravila, si nadeli maske in zasolili cene, da so umetniške in politične debate zamrle in ostajamo doma pred ekrani, ki nam prodajajo »krasni novi svet«.

V želji po avtentičnosti, iskreni izkušnji in preseganju neenakosti posegamo po neleposlovju, ki sebe-pripovedovalca enači z avtorjem, ki sebe zvaja na prvoosebno ednino, na edino mogočo izkušnjo, s tem pa poglablja jarek med sebe in svetom. Fikcija pa sebe razteguje in širi, povezne sebe čez mnogotera obličja vsakogar izmed nas, čez nasprotujoča si stališča, čez bližje in daljne, čez druge vrste in neživi svet, čez ves planet, čez vse, kar je, in vse, kar bi lahko obstajalo.

Humanistika, za katero se zdi, da je stalno v krizi, ima seveda tudi svoje zagovornike_ce. Pogosto lahko slišimo takšno ali drugačno verzijo enega od dveh argumentov. Nekateri poskušajo dokazati, da je v resnici tudi humanistični študij koristen, saj nas uči veščin – kritičnega mišljenja, sintetiziranja, kontekstualizacije –, ki jih družba in trg dela nujno potrebujeta.

Delo Patricie Highsmith se, kot kaže, nahaja na presečišču literarnih slogov, na nikogaršnjem ozemlju, kjer je, vsaj pri nas, v celoti ne prepoznata ne žanr ne t. i. visoka literatura. Se strinjam, vedno je nekje vmes, ampak dajmo ji mesto, ki ji pripada. 

Raziskovalno področje umetne inteligence je imelo od svojega institucionalnega začetka sredi petdesetih let slabša in boljša obdobja, večinoma povezana z zmožnostmi takrat obstoječe tehnologije. Trenutno zagotovo živimo v novi »zlati dobi« umetne inteligence. To v veliki meri poganja napredek nevronskih mrež, specifično globokih nevronskih mrež, ki so se izkazale za zelo učinkovite pri reševanju določenih problemov.

To je namreč ključna funkcija umetniškega dela: ne to, da nosi “glavno sporočilo”, temveč da pripravi oz. je pot, po kateri lahko bralec in bralka dostopata do določene človeške izkušnje. In če govorimo o poeziji, je ta izkušnja kodirana z besedami, z mrežo njihovih pomenov, barvo, in predvsem z ritmom besed.