LUD Literatura

Branjenje teritorija, ki več nikogar ne zanima

uvodnik revije Literatura 382

Petra Vidali

V skoraj tridesetih letih sem o aktualnem stanju (literarne) kritike pisala in govorila že velikokrat. Ko me je Maja Šučur povabila, da bi to opravila tudi v tem uvodniku, sem ji nameravala odgovoriti, da žal ne morem dodati ničesar novega. Ampak nekaj ur pozneje je prišel neki drug mail, povezan z literarno kritiko. Natančneje, prišel je že drugi mail v zadnjih mesecih z nenaročeno literarno kritiko oziroma naznanilom takšne kritike. Še natančneje, kritiki sta bili naročeni, samo da sta ju za Večer (ki mu služim kot novinarka, urednica kulture in kritičarka) naročila kar urednika knjig. To pa je novo dejstvo, ne?

Ko sem se začela spraševati, kako smo prišli do te razvojne stopnje, sem se spomnila, da sem nekoč v Literaturinem uvodniku pisala o literarnih običajih Maribora. Poiskala sem torej »Pismo iz province« iz leta 2000. Teza je bila, da manjša literarna središča niso alternativa, ker je tam še manjša možnost kritične mase in manjša kritičnost, eden od dokazov za to pa je bil: »Avtorji in tudi nekateri založniki so si spletli, povejmo kar direktno, spletkarsko mrežo medsebojne podpore. Vem, ker spremljam to ob Večerovi Čitalnici (še ena mariborska literarna institucija pravzaprav) in vidim, da so iste sile na delu včasih tudi v Književnih listih in še kje v centru. […] Po navadi se zgodi, ne pretiravam, da knjige sploh (še) ne vidimo, dobimo pa na mizo – prijateljsko – recenzijo. In ne le avtorji, tudi kakšna založba se najde, ki pošilja knjige kar direktno ›svojemu‹ recenzentu. So se res prisiljeni zateči k ukanam, ker jih sicer ne bi opazili, kot to sami trdijo?«

Incestuozna razmerja vendarle niso novo dejstvo in očitno so me razburjala že takrat. A ko pogledam nazaj, je šlo za obrobne akterje in za neformalno, morda celo spontano (samo)pomoč. Zdaj pa gre za urednika iste založbe in nikakor ne za naključje. Že prej sem namreč prejela korespondenco med glavnim urednikom te založbe in avtorjem, ki so mu izdali roman. Glavni urednik mu je poročal, kako se je s temi in temi recenzenti zmenil za kritiko v tem in tem mediju, samo Večer da je mrknil. Maila nisem dobila posredno, ilegalno ali po pomoti, »v vednost« mi ga je – kot opomin – poslal kar sam glavni urednik, pa tudi avtorici literarnih kritik sta mirno pripisali, da kritiki pošiljata po dogovoru z urednikoma knjig. Delovanja niso poskušali prikriti, ker niso mislili, da bi ga morali prikriti, glavni urednik se je avtorju prav bahal z učinkovitostjo.

Urednika knjig in naročnika kritik sta človeka, ki z vsakim svojim tekstom pričata za stvari, ki se jima zdijo pomembne, in ki literarna besedila presojata z vidika odnosa do drugih – žensk, nebelih ras, nečloveških živih bitij, narave … Sta del nove paradigme, ki v umetniških presojah na prvo mesto postavlja etiko. In zato sem se – po hitri in burni odklonilni reakciji, v kateri sem operirala s »pomanjkanjem minimalne higiene« in celo »koruptivnim vedenjem« – najprej vprašala, kako je mogoče, da takšna človeka sploh tolerirata takšno ravnanje v svojih delovnih razmerjih, kaj šele da ga generirata. In potem sem se vprašala, ali je mogoče, da je moja predstava odgovornega ravnanja v knjižni verigi del stare, patriarhalne, krivične paradigme? Je vera, da tisti, ki so knjigo napisali, uredili, ji napisali spremno besedo, jo izdali, ne smejo imeti opravka s kritiko – slepo teoretiziranje in pikolovstvo? Kurtoazija, ki nima stika z realnostjo? Vztrajanje pri bontonu v svetu, ki se ruši? Je zamisel o neodvisni literarni kritiki tako presežena, kot je vztrajanje pri nekakšni »literarnosti« v kontekstu nove paradigme?

Očitno je, da uredniki te založbe menijo, da ne počnejo nič spornega, in da, domnevam, nadalje mislijo, da delajo tako tudi vsi drugi. Pomislila sem na dve okoliščini, ki bi ju pri obrambi obtoženih lahko uporabili kot olajševalni. Prva je (in to je fenomen, ki pred četrt stoletja še ni bil tako razvit), da danes ni tako malo knjižnih založniških akterjev z lastno (tiskano in/ali spletno) revijo. Pri nekaterih je bila najprej revija in je potem nastal še knjižni program (Literatura, Sodobnost), pri drugih je bilo nasprotno (Beletrina). Vse gojijo literarno kritiko, pravzaprav so edina prava gojišča literarne kritike, in vse upoštevajo bolj ali manj vso relevantno literarno produkcijo, bi pa težko zanikali, da poskrbijo za to, da dobijo kritike res skoraj vse hišne knjige. Ne govorim o neobjektivnosti, nekritičnosti itd. takšnih kritik, govorim pa o tem, da te založbe v teh specializiranih okoljih dobijo več kritik. In praviloma res niso negativne.

Drugi pridržek bi lahko bil, da imajo večje in primerljive založbe službe za stike z javnostmi in si urednikom ni treba mazati rok z mediji. Piar službe nam sicer ne ponujajo kritikov in kritik, ampak v resnici ne morem zatrditi, da naše vegaste rampe zadržijo vse prodore. Piarovke naših največjih literarnih festivalov na primer si ne pomišljajo sugerirati, kateri novinar, žanr in modus bi bili primerni za pokrivanje festivala. In tudi pri redni književni produkciji tisto, kar ponujajo, že dolgo niso več knjige, temveč avtorji in avtorice. V ljubljanski Drami so na eni od premier obiskovalcem namesto gledališkega lista ponujali kar revijo Suzy z Natašo Barbaro Gračner na naslovnici, ravnatelj pa je v intervjuju povedal, da je to za gledališče veliko bolj koristno od nerazumljivih in nerazumnih kritik. Vztrajanje pri nekakšni kritiški etiki je branjenje teritorija, ki ga nihče ne želi zavzeti. Večjih akterjev na malem slovenskem knjižnem trgu – tudi če so hkrati veliki dobitniki subvencij – literarne kritike sploh ne zanimajo. Ne dobre ne slabe. Zanimajo jih intervjuji, zanimajo jih pojavljanja njihovih avtorjev v magazinskih formatih, reportaže, zanima jih takojšnje propagiranje tega, kar je že najbolj spromovirano. Zanima jih tisto, kar knjige prodaja, ali vsaj tisto, kar se klika, in to niso literarne kritike. Žal so nehigienske prakse eden zadnjih indicev aktivnega založniškega zanimanja za kritiko v splošnih medijih.

In zdaj smo končno pri vprašanju, kaj se je zgodilo z mediji, da se kaj takega sploh lahko zgodi. Vem, kaj se je zgodilo z Večerom. Prostora za kulturo ni manj, kot ga je bilo. Nekaj časa so nam ga jemali, potem pa je ena od glavnih urednic ugotovila: ljudje, ki imajo dovolj denarja za umetnost, se pravi za vstopnice, knjige, celo slike, imajo tudi dovolj denarja, da ne bodo odpovedali časopisne naročnine, torej strezimo njihovim interesom. In smo ohranili strani oziroma jih še nekaj dobili nazaj. Ker pa je naklada padala, pohlep lastnikov pa ne, smo ostali brez honorarjev in imeli vse manj zaposlenih. Do naslednje spremembe, ki se obeta že zelo kmalu, ker prvič v sedeminsedemdesetletni zgodovini poslujemo z minusom, imamo deset strani na teden, 400 evrov bruto na mesec za vse kritiške ali druge tekste zunanjih sodelavcev, dva in pol zaposlena (ena novinarka dela tudi v drugih rubrikah, vsi pa delamo tudi za tedenske edicije). Honorar namenimo za glasbene, operne, baletne in likovne kritike, ker tega ne znamo sami. Kritike področij, za katera je kdo od nas kompetenten, pišemo sami. Kolikor pač utegnemo. Sama sem razpeta med literaturo in gledališčem, literatura je na srečo tudi izbira oziroma ena od izbir nove mlade sodelavke Klare Širovnik.

Tudi v drugih dnevnih časopisih je umetnostna kritika prvi indikator in prva žrtev slabšanja položaja. Ponekod so začeli zaposleni vsa področja tudi kritiško pokrivati sami, drugod so kakšno področje čisto ukinili. Tako recimo v Delu en zaposleni piše gledališke, literarne in likovne kritike ter kdaj tudi kakšno filmsko, Dnevnik pa trenutno gledališke kritike sploh nima, tako kot mi nimamo sodobnoplesne ali kot nekaj časa nismo imeli likovne. In žal, v tej in vseh drugih konkurencah smo izgubili pri literarni kritiki.

Ker je bilo to področje v Večeru nekaj časa odvisno bolj ali manj samo od mene in ker sem bila tudi urednica, je to moja krivda. Ne bom rekla, da je samo moja, ker razpolaganje s honorarji in zaposlovanje ni v moji pristojnosti, vseeno pa bi morala ubraniti »Čitalnico«, specializirano stran za literaturo. Po enem od spreminjanj razrezov je kulturi ostala ob ponedeljkih samo ena stan, in res ni najbolj praktično, da bi bila ta specializirana, ker se ob koncih tedna v umetnosti in kulturi dogaja marsikaj, kar bi moralo biti v ponedeljek v časopisu. Lahko bi jo prestavili, ampak očitno se v nekem trenutku nisem mogla in hotela zavezati, da bom vsak teden zapolnila vse žanre, ki jih formalizirana rubrika zahteva. Pa še nekaj drugega je bilo: ker sem zraven nekaj časa tudi sama urejala knjige, sem nehala pisati prave literarne kritike. Pisala sem, kadar me je kaka knjiga izrazito navdušila – ali če sem, redkeje, presodila, da je izrazito škodljiva –, ni pa več bila kritika moje stalno delo. Seveda takrat v Večeru ni bilo prostora za knjige, ki sem jih urejala, in z redkimi izjemami tudi ne za druge knjige te založbe. To poudarjam zato, ker najbrž kaj pove tudi o moji reakciji v situaciji, ki je v izhodišču tega pisanja. Nekaterih mej se držim kot pijanec plota, v nekaterih presojah sem bolj papeška od papeža. Vem, da je – zaradi majhnosti okolja ali preprosto zaradi lahke prehodnosti terena – težko ostati na eni strani in da je kritiška objektivnost bolj stvar osebnostne drže kot mesta v strukturi. A tudi danes najdem komaj kak dokaz za dostojno opravljanje več funkcij hkrati. Veliko nasprotnih dokazov pa po mojem v zadnjih letih ponujajo »Književni listi«.  

Stalne strani za spremljanje literature torej več nimamo, imamo pa še nekaj principov. Ko je omenjena Klara Širovnik za magistrsko nalogo delala zanimivo anketo o literaturi in medijih, sem na vprašanje, kako izbiram(o) knjige, odgovorila: izbiramo založbe, ampak v resnici gre za »negativno selekcijo«: pogledam(o), katere že dolgo nismo »pokrili«, in potem izberem(o) kakšno knjigo te založbe. To ne pomeni, da prevladujejo knjige manjših založnikov, a vsaj poskušamo vzdrževati ravnovesje. Princip je tudi, da najbolj izpostavljenim knjigam najbolj izpostavljenih založb ne delamo reklam z intervjuji in podobnimi promocijskimi žanri, ampak jih, če že, kritiško ovrednotimo. V zadnjem času postaja skoraj pravilo, da knjige, ki imajo največje medijsko pokritje (recimo kriminalke Tadeja Goloba, Devica, kraljica, vdova, prasica Erice Johnson Debeljak, Osebno Mihe Mazzinija …) ne dobijo skoraj nobene prave kritike. Z nekritiškimi žanri (poročili, pogovori …) poskrbimo zlasti za knjige/avtorje/založbe iz našega lokalnega okolja, res pa potem knjigam, ki so že dobile prostor na ta način, po navadi ne namenjamo kritik. Kdaj se zgodi, da je odločitev za to, da kritike ne bomo pisali, zaščitniška, včasih pa celo samozaščitna.

Zlasti lokalni akterji izražajo nezadovoljstvo nad pomanjkanjem pozornosti, zadovoljen pa ni z nami nihče. Ob približno eni kritiki na teden, se pravi približno petdesetih na leto, tega tudi ne pričakujemo. Edino zadovoljstvo, ki ob tem ostaja, je tisto ob dobrem tekstu. Domišljam si, da so naši zapisi o knjigah še vedno poglobljeni in kritični, pa hkrati komunikativni in da spodbujajo k branju.

Ne pričakujemo pa niti tega, da bi znova pridobili honorarje za zunanje sodelavce. Prepričujemo se, da so tisti bralci, ki sploh ostajajo, pravi bralci in da jih zanimajo poglobljene vsebine. Morda še lahko upamo, da je tako z naročniki in s kupci v kolportaži, ampak obojih je vse manj. Odkar pa imamo spletne izdaje in odkar tekste zaklepamo, precej natančno vemo – predvsem pa to vedo naši menedžerji –, koliko je novega interesa za naše vsebine. Dejstvo je, da skoraj nikoli nihče ne sklene naročnine zato, da bi prišel do literarne kritike. Saj, velike založbe so stalni naročniki, srednje imajo najbrž press clippinge, malim pa po potrebi sami pošljemo pdf-je. Drugih zainteresiranih bralcev oziroma kupcev ni. Natančneje, po moji evidenci je v treh letih dvakrat nekdo kupil literarno kritiko. Ker ni šlo za aktualna, temveč arhivska teksta, sem si predstavljala, da ju je potreboval za raziskovalno delo ali kaj takega. Precej podobno je z drugimi kulturnimi in kritiškimi vsebinami. Še najbolje se obnese gledališka kritika, sumim, da zato, ker je vpletenih več akterjev.

Priznam, da postajam frustrirana in nestrpna. V zadnjih mesecih si menedžerjem več ne upam razlagati, kaj je javni interes. Zato pa vse večkrat ustvarjalcem ali producentom, ki so nezadovoljni s svojim mestom v medijih (zlasti pa tistim med njimi, ki medijev tako ali tako ne berejo in se s tem bahajo, še bolj pa tistim, ki mislijo, da bi morale biti naše vsebine zastonj), razložim, da mi nismo v javnem interesu, kot so oni, in da (zato) našega dela ne plačajo davki državljanov. Neredko se zgodi, da mi rečejo, da na to sploh še niso pomislili. Nekateri potem rečejo, da bi morale biti tudi poglobljene kulturne vsebine v splošnih medijih subvencionirane in da bi bilo to zaradi dosega bralcev bolj smiselno kot vzpostavljanje novih subvencioniranih kritiških platform. Vse, kar lahko odgovorim, je, da sem prepričana, da brez subvencij te vsebine v medijih ne bodo dolgo obstale. Ostale bodo v literarnih in kulturnih revijah, na Arsu in nekaterih študentskih platformah, se pravi samo kot subvencionirana dejavnost.

Vsi smo lahko samo veseli, da sploh kdo napiše literarno kritiko, da jo kdo plača, morda celo kupi, in da jo kdo prebere. Vsi skupaj smo kritična manjšina, kot se reče. Ne ker smo kritični, ampak ker nas je kritično malo. Vseeno pa vsi ti alibiji pač ne ubranijo inkriminirane založniške oziroma uredniške prakse. Ne gre namreč samo za to, kdo je bil naročnik, ampak tudi za to, komu in kaj je bilo naročeno. Ena avtorica naročene kritike prej še ni pisala kritik, za drugo pa že dalj časa opažam, da je abonirana na določene založbe. Prvi mail je bil »posvet pred oddajo kritike«, in ker sem jo zatrla pred razcvetom, kritike nisem videla. K drugemu je bila kritika že priložena. Šlo je za popolnoma brezsramen hvalospev in za eklatantno ponavljanje avtorjevih izjav in uredniških ter založniških promocijskih parol. Ni šlo samo za naročen tekst, ampak za diktiran tekst oziroma tekst, v katerem je avtorica izpolnjevala želje. Tekst, ki je bil vse, kar literarna kritika ne sme biti.

O avtorju. Petra Vidali (Maribor, 1968), kritičarka, publicistka in urednica. Bila je članica  uredniškega odbora revije Literatura. Ob zaposlitvi na dnevniku Večer (od leta 1999) sta njeno primarno delovno področje literatura in gledališče. Kot kritičarka in novinarka ju ekstenzivno in intenzivno spremlja več kot dve desetletji, kot urednica kulturne redakcije (od leta 2009) se trudi, da se … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Tekst in tekst(il)

    Iztok Ilc

    Šivanje na roke, tudi pletenje, kvačkanje, vezenje, zlahka primerjamo s pisanjem na roke.

  • Apologija prostega teka

    Sašo Puljarević

    Skratka, delal sem se, da me vse to prav malo gane, ker oh, itak ne morejo razumeti.

  • V iskanju navdiha

    Alex Kama Devetak

    Mislim, da pojem zamejstva ne bi smel več obstajati.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.