LUD Literatura

Zakaj še vedno gledam YouTube

kolumna

Martin Justin

V eseju, ki smo ga v aprilski številki Literature, posvečeni kritiki, objavili z Evo Ule in Sašem Puljarevićem, smo med drugim zapisali, da so se »nekateri primeri boljših kritik, ki smo jih našle v zadnjih letih, […] v naša življenja prikradli prek vstopne strani YouTuba«. Povsem slučajno je v isti številki v intervjuju z Majo Šučur videoeseje na tej platformi izpostavila tudi kritičarka Ana Geršak. Niti mi niti Ana, zaradi obilice drugih, morda bolj neposredno relevantnih misli, nismo podrobneje razvili ideje o pomenu YouTuba za kritiško in esejistično pisanje. Zato bi to rad storil tukaj – si vzel malo več časa in pokazal, zakaj se mi zdi (in tu zdaj pišem res samo v svojem imenu), da lahko nekatere izmed najboljših kritiških in esejističnih »tekstov« danes najdemo na platformi za deljenje videovsebin.

Preden zares začnem, še opomba. Pisanje o dogajanju na internetu je lahko precej dezorientirajoče početje. Internet je ogromen kraj. Tudi YouTube je ogromen kraj, ki se poleg tega še neustavljivo veča – uporabniki_ce nanj vsako minuto naložijo za dobrih 20 ur novih vsebin. Vsak poskus razlage dogajanja in pojavov na njem bo tako nujno ostal parcialen, omejen na majhno nišo, do katere imam dostop. Morda je ta niša tudi vam dobro poznana in se vam bo napisano zdelo samoumevno. Morda je tako daleč od vaše izkušnje na internetu, da se vam bo zdelo povsem tuje in nepomembno. Upam pa, da vas bom vseeno uspel prepričati, da je kritiško pisanje, ki ga sam srečujem na YouTubu, zanimivo onkraj algoritemsko izklesanih kotičkov osebnih preferenc.

(Literarna) kritika se na YouTubu pojavlja na dva načina. Po njej posega tako imenovani booktube, skupnost uporabnikov_ic, ki se v svojih videih posveča skoraj izključno knjigam. Booktube videi imajo nekaj klasičnih formatov – kratke recenzije knjig, ki jih je ustvarjalec_ka prebral v zadnjem tednu/mesecu/letu, book hauls, tj. nakupi velikega števila knjiga naenkrat, antikvariatni vlogi, razkazovanje knjižnih polic … Booktube pogosto prevzema trende in estetiko drugih lifestyle vsebin, in čeprav verjetno največ časa gledam ravno te videe – devet od desetkrat se ne bom mogel upreti naslovu, kot je recimo »i read this bizzare tiktok monster horror so you don’t have to« –, me tu ne bodo zanimali. Osredotočil se bom na drugi tip videov, ki se mi zdijo zanimivi z vidika kritiškega pisanja, namreč na videoeseje.

Pojav dolgometražnega videoeseja v internetni dobi domnevnega krajšanja pozornosti (ki je, mimogrede, mit) je zagotovo fascinanten. Ima sicer vsaj en konkreten razlog: YouTube je začel leta 2012 videe v iskalniku sortirati po času gledanja namesto po klikih in s tem dal prednost daljšim vsebinam. Hkrati pa mislim, da je na razvoj eseja bistveno vplivalo vzdušje, ki je sredi prejšnjega desetletja prevladovalo na platformi. YouTube, tako kot preostanek interneta, namreč ni vedno najbolj prijeten kraj. Januarja lani je na primer 80 skupin preverjevalcev dejstev podpisalo odprto pismo, v katerem so trdile, da je YouTube eden od osrednjih virov dezinformacij. Ben Shapiro, konservativni pundit, ki se med drugim zavzema za prepoved gejevskih porok, ima na platformi še vedno več kot 5,5 milijona sledilcev_k. In seveda ni edini. A je bila situacija slabih deset let tega z nekaterih vidikov verjetno še bistveno slabša. 

 

 

Zato kratek (in izjemno površen) ekskurz v internetno zgodovino. Sredi avgusta 2014 je bivši fant razvijalke videoiger Zoe Quinn objavil serijo zapisov na blogu, v katerih je trdil, da ga je Quinn varala z več moškimi, med njimi tudi s piscem portala Kotaku, ki je zelo pozitivno ocenil njeno videoigro Depression Quest. To »razkritje« je mobiliziralo ljubitelje videoigre, ki so pod pretvezo zavzemanja za etiko in novinarske standarde Quinn začeli agresivno nadlegovati, ji prek interneta grozili s posilstvom in umorom ter javno objavili njen domači naslov, telefonsko številko in ostale osebne podatke. Podobne napade sta doživeli tudi Anita Sarkeesian, avtorica serije feminističnih videoesejev Tropes vs. Women in Video Games, in razvijalka videoiger Brianna Wu. Na prvi pogled bi to dogajanje, ki je postalo znano pod oznako gamergate, sicer lahko preprosto odslovili kot nepomembno kurioziteto, a recimo referenčna Encyclopedia Britannica gamergate označuje kot enega od izvorov danes vplivnega gibanja teoretikov zarote Q-anon. 

Poleg tega se je v tistem času pojavil trend ustvarjalcev (v veliki večini so bili moški) na YouTubu, ki so objavljali izrazito protifeministične videe. Pogosto je šlo za ustvarjalce, ki so pred tem ustvarjali bolj zmerne vsebine s poudarkom na racionalnosti in ateizmu. Okoli leta 2014 pa so vsaj nekateri med njimi namesto o neumnostih organizirane religije začeli govoriti o grožnji, ki jo predstavljajo progresivna socialna gibanja. Popularen žanr, ki je nastal v tistem času, so kompilacije posnetkov z različnih protestov in bojkotov predavanj na univerzah, ki naj bi v gledalkah_cih zbudile zgražanje nad tako imenovanimi »borci_kami za socialno pravičnost« (social justice warriors). 

Nekateri videoesejisti_ke so v tistem času začeli ustvarjati z eksplicitnim namenom upiranja temu reakcionizmu na platformi (včasih se zanje uporablja izraz breadtube). Ena od najbolj znanih takšnih ustvarjalk je verjetno Nathalie Wynn, ki objavlja na kanalu ContraPoints, a obstaja še mnogo drugih (v enem od svojih videov jih je uporabno zbral youtuber Noah Samsen). Mislim pa, da je bilo to dogajanje pomembno tudi za ustvarjalce_ke, ki ne objavljajo videoesejev z eksplicitno politično vsebino. Vplivalo je namreč na samo formo esejev na YouTubu. Pri teh je kot odgovor na pogosto površne in zavajajoče argumente reakcionarnih uporabnikov v ospredje stopila niansiranost pri analiziranju različnih stališč in pozicij. Kot odgovor na zahteve zagovornikov gamergata po ohranitvi »pristne«, torej šovinistične in rasistične, kulture igranja video iger, pa so videoesejisti_ke začeli razvijati nove načine razmišljanja o kulturi in njenih produktih, predvsem o videoigrah, popularnih filmih, pa tudi o vplivnih knjigah.

Specifična forma in etos videoeseja na YouTubu sta se torej do neke mere oblikovala kot odgovor na reakcionarno retoriko, ki je slabih deset let tega preplavila to platformo. Ampak za kakšne videe dejansko gre in zakaj so zanimivi z vidika (literarne) kritike? V preostanku tega teksta bi rad predstavil dva videoeseja, ki se mi zdita še posebej fascinantna in za katera mislim, da bi težko obstajala na kakšnem drugem mediju. Prvi je video »No Face Is An Incel« uporabnika CJ the X-a. Videoesej govori o Miyazakijevi mojstrovini Čudežno popotovanje (Sen to Chihiro no Kamikakushi, 2001) in postavi tezo, ki jo povzema naslov: da je No Face, tisti duh z belo masko, ki razgraja v kopališču, incel, torej moški, ki nima spolnih odnosov, se pretirano fiksira nanje in za svoje neuspehe krivi ženske. V filmu se No Face zagleda v protagonistko Chihiro, ki iz sveta duhov poskuša rešiti svoja starša, spremenjena v svinji. Čeprav ima No Face v filmu stransko vlogo, saj Chihiro niti ne pomaga niti ji zares ne škoduje, se stalno pojavlja in poskuša pridobiti njeno pozornost, pri tem pa med drugim razdeje kopališče, v katerem je Chihiro prisiljena delati. Proti koncu filma, ko se No Face umiri in s Chihiro skupaj obiščeta prijazno čarovnico, gledalci_ke skoraj dobimo občutek, da sta postala prijatelja.

 

 

Kar pa, kot pokaže CJ the X, preprosto ni res. No Face in Chihiro preprosto nimata odnosa. Tekom filma si izmenjata samo nekaj vljudnosti, Chihiro je do njega prijazna, ker je pač obiskovalec kopališča, v katerem dela, na vlak ne gresta skupaj, ampak se No Face nekako vsili zraven, Chihiro pa ga resignirano sprejme. No Face je obsedeno fiksiran na Chichiro, ki mu pozornosti nikoli ne vrne, ko eksplicitno odkloni njegove ponudbe (zlato, hrano), pa ponori in jo poskuša poškodovati. No Face se obnaša kot incel, ki vsako najmanjšo prijaznost, ki jo ženska nameni moškemu, interpretira kot možnost intime in nato zavrnitev svojih poskusov zbližanja razume kot krivico in postane agresiven. Gledalci_ke, ki na koncu filma mislimo, da sta Chihiro in No Face prijatelja, pa to logiko potrjujemo. 

Odnos med No Faceom in Chihiro, pa tudi teme izkoriščanja in potrošnje, ki jih film raziskuje prek njegovega lika, CJ the X analiza s pomočjo psihoanalitičnih pojmov želje, manjka in blagovnega fetišizma. A ne zato, ker bi se mu psihoanaliza zdela posebno dobra teorija. S Freudom v videu celo precej vulgarno obračuna – med drugim pravi, da je Freud »umrl za rakom na čeljusti, ki ga je dobil, ker je vse življenje sesal svoj penis in govoril neumnosti«. Ta izjava je precej značilna za videoesej in kaže dvoje: izrazito sproščen, a produktiven odnos do teorije in ne ravno prefinjen humor. To pa sta, poleg natančnega sledenja analiziranemu delu, tudi bistvena elementa, zaradi katerih njegov esej deluje in se mi zdi zanimiv kot primer kritiškega pisanja. CJ the X-ova humor in način prezentacije nihata med grobostjo in kaotičnostjo in bosta verjetno odvrnila kakšnega gledalca_ko, predvsem pa ne bi delovala na papirju. A se mi zdi, da jima forma videoeseja daje neko koherentnost, s tem pa na koncu prispevata k prepričljivosti celote. Predvsem pa misli, da »No Face Is An Incel« uspe povedati nekaj novega, zanimivega in resničnega o dobro znanem umetniškem delu, k čemur bi morala stremeti vsa (literarna) kritika.

Drugi video, ki ga želim predstaviti, je popolnoma drugačen. Gre za videoesej z naslovom »The Bell Curve« ustvarjalca Shauna, maratonsko, 2 uri in 39 minut dolgo kritiko kontroverzne knjige The Bell Curve: Intelligence and Class Structure in American Life, ki sta jo leta 1994 izdala psiholog Richard J. Herrnstein in politolog Charles Murray. Shaun je zelo drugačen ustvarjalec kot CJ the X, njegovi videi so povsem minimalistični, večinoma sestavljeni zgolj iz statične ilustracije lobanje s sončnimi očali in umirjenega glasu, ki postopoma, a vztrajno razkriva slabosti tega ali onega argumenta. V videu »The Bell Curve« si tako vzame več kot dve uri in pol, da natančno analizira in spodbije osrednje trditve istoimenske knjige, pokaže na ideološki projekt v njenem ozadju in njegovo povezavo z gibanjem za uveljavitev evgenike v Združenih državah Amerike.

Herrnstein in Murray v svoji knjigi trdita, da obstaja nekaj takšnega kot splošna inteligenca, da jo je mogoče zanesljivo in natančno meriti, da je do neke mere dedna in da v Združenih državah Amerike prihaja do delitve na kognitivno elito, ki ji gre vedno bolje, in ostale, ki jim gre vedno slabše (tako ekonomsko kot z vidika rezultatov na inteligenčnih testih). Na podlagi teh ugotovitev zagovarjata sklop konservativnih političnih ukrepov, od ukinitve socialnih programov do prepovedi pozitivne diskriminacije manjšin pri vpisu na univerzo. Tu se ne bom spuščal v podrobnosti, a Shaun v eseju s pomočjo obširnega branja sekundarne literature, natančne analize primarnih virov, ki jih citirata avtorja knjige, in podrobnega poznavanja zgodovine evgenike vse te poante prepričljivo zavrne. 

Onkraj poglobljene raziskave in jasnosti v argumentaciji pa je pri njegovem videu najbolj fascinantno to, da mu s tako malo sredstvi uspe tako dolgo ohranjati pozornost gledalcev_k. To bi pripisal nežni ironiji, ki ob relativno tehničnem in gostem preostanku teksta deluje poudarjeno komično. Še bolj pa odlični dramaturgiji njegovega eseja, ki jo določa struktura argumenta. To ni za esejistično pisanje nič nenavadnega, a Shaunu uspe še posebej dobro – naravno, brez očitnih prehodnih sekcij, povzemanj in obnavljanj, dobri dve uri in pol gradi kompleksno argumentativno strukturo, ne da bi se pri tem zapletel ali izgubil gledalce_ke. Če CJ the X-ov videoesej zaznamuje ambicija po svežem in izvirnem, Shauna vodi želja po dokončnosti – kot pravi opis pod videom: »Nikoli več ne bi rad slišal za The Bell Curve.« Vseeno pa ju nekaj tudi združuje – zmožnost natančneje pogledati na nekaj, kar smo prej zgolj mimobežno oplazili_e s pogledom.

CJ the X in Shaun sta seveda samo dva zanimiva ustvarjalca. Na YouTubu poleg političnih sicer res prevladujejo eseji o filmih in videoigrah, a se najde tudi kakšen literarni. V vsakem primeru pa mislim, da nas kritiško in esejistično ustvarjanje na tej platformi lahko nekaj nauči tudi kot kritike_čarke in esejiste_ke, ki se primarno ukvarjamo s pisano besedo.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Martin Justin (1998) je magistrski študent filozofije. Kot literarni in filmski kritik ter esejist sodeluje z več spletnimi portali in revijami, predvsem Airbeletrino, Ludliteraturo in Literaturo. Seznam njegovih objav lahko najdete na njegovi spletni strani.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dakar – Praktična eksofonija

    Yoko Tawada

    Kaj je pri ustvarjanju v tujem jeziku najtežje? Težji kot sam jezik je boj s predsodki.

  • Sodbo bomo spoštovali

    Iztok Ilc

    V javnem govoru je nenehno pozivanje k spoštovanju in spoštljivemu dialogu, zlasti kadar prihaja iz ust odločevalcev, jako spolzka zadeva.

  • Jezik? Gloka kuzdra

    Ivan Verč

    Kdo torej odloča o »pravem« pomenu, ki je nastal v procesu ustvarjanja, sprejemanja in prenašanja jezikovnih znakov?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.