LUD Literatura

Je pisanje slabe literature zahtevno početje?

kolumna

Simon Popek

Ob vsej histeriji v zvezi z umetno inteligenco, s katero so zadnje čase prepojeni mediji, je bilo – ob opozorilih na zelo verjetne manipulacije – govora skoraj izključno samo o tem, kako bo UI »izboljšala naša življenja«; zmožna bo napisati perfektne seminarske naloge, magisterije, morda celo doktorate, da o romanih, dramskih besedilih in scenarijih ne izgubljamo besed. Zmaga! V tisto okence bomo vpisali svoje želje, in čez par minut bo UI izpljunila spodoben/zanimiv/perfekten tekst na specifično temo. 

Ker me moraliziranje na katerokoli temo ne zanima pretirano, sem se raje vprašal, ali je UI sposobna napisati namenoma slab tekst. Drži, slabi teksti ne zanimajo (skoraj) nikogar, še najmanj urednike in takšne ali drugačne odločevalce, vseeno pa me je intrigirala ideja o namenoma slabem tekstu, ki v okviru umetniškega dela lahko učinkuje dobro. Kaj pa vem, vzemimo Uliksesa, kjer je Joyce znamenito sedmo poglavje, polno retoričnih figur, namenoma spisal v slogu afektiranih časopisnih naslovov. Je to »slaba literatura v službi dobre«? Kaj pa tista maksima o »tako slabem delu, da je že dobro?« V filmskem svetu temu rečemo kultna klasika, ampak šele po tem, ko so si kritiki dali duška in dotično delo raztrgali, občinstvo pa ga je ignoriralo. Fenomena kulta seveda ne ustvari avtor; avtor ne more reči: »napisal bom kultno delo«. To ne obstaja. Kultnega ga naredi občinstvo, tista druga generacija odjemalcev, ki zadevo pošteka, ki film/knjigo/strip vzame za svojega in mu podeli pravo veljavo. 

Če obstaja slab film/literatura, potem gotovo obstaja tudi slab gledalec/bralec. Amos Oz v Zgodbi o ljubezni in temnini lepo definira slabega bralca, pritožuje se nad bralci svojih romanov, ki da hočejo vedno takoj in zdaj izvedeti, kaj je v njegovih romanih izmišljeno in kaj zares. Ob tem navede anekdoto z Nabokovom, ki ga je neka študentka vprašala, ali ga resnično rajcajo najstnice! Perverzno pri tem ni to, da bi Nabokova morda utegnile rajcati najstnice, temveč da vsiljiva izpraševalka svoje vprašanje relativizira s tem, da »ima javnost pravico do informiranosti«. 

Slabi bralci po Ozovem prepričanju hočejo trač. Hočejo oprezati skozi ključavnico. Radi bi izvedeli, kaj se je zares dogajalo v piščevem življenju, ne tega, kar je kasneje napisal v knjigi. »Še več«, nadaljuje Oz, »slab bralec – tako kot hlastajoči intervjuvar – zmeraj goji neko sumničavo averzijo, puritansko-krepostniško sovražnost do ustvarjalnega dela, do izmišljij, zvijačnosti in pretiravanja, do igre snubljenja, do dvoumnega, muzikalnega in umetniško navdahnjenega, celo do domišljije same.« 

Slab bralec (Oz ga imenuje tudi banalni bralec) ni sposoben, tako kot dober bralec, odpreti prostora med besedilom in njim samim, temveč vztraja na prostoru med besedilom in avtorjem; ni se zmožen vživeti v položaj Razkolnikova, temveč hoče vedeti, ali je Dostojevski dejansko že kot študent ropal in moril stare vdove. 

Vrnimo se k slabim besedilom oziroma dobrim piscem, ki so na neki točki prisiljeni pisati slabo. Ker iz literature ne poznam boljše ilustracije, bom navedel primer iz filma. Nedavno je Christian Petzold, veliki nemški cineast, ki smo ga kritiki popredalčkali kot predstavnika berlinske šole, predstavil svoj novi film Rdeče nebo (Roter Himmel). V njem med četverico mladih počitnikarjev na baltski obali nastopa tudi lik pisatelja Leona, introvertiranega, fizično ne najbolj privlačnega tridesetletnika, nesamozavestnega, a do kritike in laične javnosti vzvišenega pisca, ki se muči z drugim romanom. Da bi ponazoril Leonovo slabo prozo, se je Petzold odločil spisati del romana, približno pet strani poraznega besedila, ki ga tule navajam v celoti (kolikor ga je režiser uporabil v filmu) in ki ga v filmu z zadržano porogljivostjo bere Leonov založnik: 

Sophie je ujčkala otroka, ki je sesal njeno jantarjevo ogrlico.

»Zobki mu rastejo,« je rekla. Otrok se je slinil med njenimi prsmi, dolge štrene sline so drhtele v vetru. 

Sophie nisem videl dve leti, redko sem mislil nanjo. Zadnjih par mesecev, ko je postalo očitno, da se bom vrnil v Berlin, pa so mi misli večkrat uhajale k njej. 

Želel sem jo objeti, telesi sva zasukala tako, da nisva potlačila dojenčka, ki ga dogajanje ni ganilo. Slinil se je dalje in ljubko grulil kot berlinski golob. 

»Preoblekla ga bom,« je rekla. Čakal sem jo v kuhinji. Skušal sem se spomniti, ali mi je v katerem od e-mailov govorila o svoji nosečnosti. Sem spregledal to informacijo? Verjetno res. 

Predstavljal sem si, da jo bom nocoj pobral in odpeljal na večerjo in nato v klub. Med dremanjem na letalu sem sanjal o njej, kako jo ob reki Spree objemam, medtem ko sonce vzhaja, kako se vonj po cigaretah in plesu meša z ostanki potenja, ki se lesketa na njenem oprsju. 

Mar v sanjah obstajajo vonjave, ali samo zvoki in podobe? Sredi kuhinje v ostudni berlinski hiši sem v tem trenutku vonjal otroško blato. Verjetno mi je omenila otroka, sem pomislil. 

Le s kom je živela tukaj? V sosednji sobi je prepevala, verjetno da bi uspavala dojenčka. Je fantek? Oblečen je v moder kombinezon, verjetno je fantek. 

V opisanem primeru je zanimiva svojevrstna intertekstualnost med Petzoldom scenaristom, Petzoldom avtorjem slabega romana in Petzoldovim filmskim opusom. Leonov roman ima enako obupen naslov kot njegova vsebina, Club Sandwich, kar pozoren gledalec hitro poveže z naslovom Petzoldovega drugega filma Cuba libre iz leta 1996. V intervjuju je priznal, da se je po uspehu prvenca ob snemanju svojega drugega filma obnašal podobno arogantno kot Leon. »Igral sem velikega režiserja, auteurja,« je dejal, »citiral sem noir klasike tipa Detour in snemal na Melvillovih lokacijah v severni Franciji in Belgiji … dokler me ni prizemljila (bodoča) žena.« Petzold je v lik Leona projiciral lastno ustvarjalno izkušnjo; ko je ustvarjal tistih pet strani »slabega romana«, je spoznal, da gre za prekleto zahtevno delo! »Bil sem ponosen na tistih par strani, niso bile slabe,« je poudaril. V tem kontekstu se samo po sebi poraja vprašanje, kaj »niso bile slabe« pravzaprav pomeni. Je slabo prozo spisal pretirano »kvalitetno« (npr. karikirano), ali je slaba proza izpadla avtentično slaba, brez sarkazma? Je sploh mogoče napisati »kvalitetno slabo prozo«? Kaj to ni oksimoron? Anekdota s priprav na snemanje stvari še dodatno zakomplicira, igralci so ob prvem branju scenarija dejali, da je besedilo Leonovega romana sramotno obupno. Petzold je ponovil, da »se mu ne zdi tako slabo«, kritika ga je malce prizadela. Ampak kaj ga je v resnici prizadelo? Da ni sposoben prepričljivo spisati banalnega literarnega teksta, da so ga razkrili kot slabega oponašalca? Nič od tega, Petzoldovi igralci so preprosto izvedli variacijo na Ozovega »slabega bralca«, poštekali so, da je lik Leona vsaj deloma zasnoval na lastni ustvarjalni izkušnji, zato so ga provocirali. Klišejska naslova obeh del, Cuba libre in Club Sandwich (»Oboje lahko naročiš v hotelskem baru«), sta bila preočitna indikatorja globoko osebne investicije. 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Simon Popek je programski direktor festivala Liffe in Festivala dokumentarnega filma, filmski kritik, kolumnist Dela ter nekdanji urednik revije Ekran.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Rad bi bil metulj«

    Ana Schnabl

    Kako hudiča se pa napiše uspešnica?

  • Srečni konci

    Iztok Ilc

    Kvir osebe si zaslužimo biti srečne, kjerkoli na svetu.

  • Še pomnite, tovariši, Ingardna?

    Sašo Puljarević

    Kaj pa, če je problem v meni, ker od romana pričakujem, da bo poezija?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.