LUD Literatura

Bohemske kavarne

Andraž Polič

Pišem za domačo mizo v praškem stanovanju na Vinohradyh in se z nostalgijo oziram na mesto, ki ga počasi zapuščam. V Prago sem vstopil leta 2004, ko je moj zdaj že pokojni oče doživljal svoj drugi strašanski infarkt in sem v parku Kampa visel na telefonski liniji ter ob »bavorakih« vlekel camelke kot kakšen nevrotičen turški šofer. Bila je pomlad in Praga je žarela v svoji zlati tančici cvetnih meglic, ki so plavale v zraku kot obljuba lepega začetka. A življenje je bilo negotovo.

S seboj sem tovoril bohemske oblake dima, na katerih so stali moji gradovi.

Tak, rahlo patetičen uvod sem si privoščil v popotovanje po minulih in zdajšnjih praških umetniških kavarnah, slavnih luknjah in izginulih duhovih, ki so se klatili po tem skrivnostnem mestu ob Vltavi in v njem ustvarjali, ko je v letih med 1895 in 1928 zagotovo kipelo od umetniške evropske avantgarde in so se križale judovska, nemška in češka kultura kot v talilnem loncu »matere mest«.

Marsikdo ima izkušnjo s Prago na sto in en način ter v različnih letih zdajšnjega in prejšnjega stoletja. Zagotovo je turizem po »žametni revoluciji« in zlatih devetdesetih spremenil podobo mesta in s potrošnim terorizmom načel šarm in avtentičnost originalne praške mistike, tako da se je danes treba potruditi, da zaidemo v predele bohemske magije.

V svojem pisanju poudarjam »bohemstvo« hkrati kot oznako (Bohemia) za češke dežele in predvsem kot stil življenja, ki izumira, saj je danes »bohem« nekdo, ki ni uspešen; zanemarjen »luzer«, nekdo, ki mu kapitalistične tranzicije ni uspelo ponotranjiti v zgodbo o uspehu.

Bohemi so izumirajoča vrsta. Prav zato jih častim, kot prve avantgardne romantike in zadnje upornike, pri katerih se navdihuje tisto bistveno za človeka: svoboda.

Od Baudelaira in »prekletih pesnikov« naprej, vse do Camusa in »Upornega človeka«, so bile kavarne tiste maternice, kjer se je ob dimu in alkoholu in muzah rojevala umetnost in vizija lepšega sveta.

V kaosu, v političnih zablodah, v vojnih dramah, pa vendar nad vsem tem bežnim svetom kot navdih erosa in etosa, so nastajala najlepša in duhovno najgloblja umetniška dela sodobne človeške zgodovine.

Začnimo s Slavio.

Tradicionalna kavarna nasproti Narodnega gledališča (Narodni divadlo), ki je bila srce češkega kulturnega miljeja in je bila v šestdesetih srečevališče tudi jugoslovanskih filmarjev in kasneje slovenskega filmskega novega vala, saj se zgradba drži slavne FAMU.

Leta 1890 je v kavarno privabljal tudi telefon, ki je bil na razpolago obiskovalcem. Nemška populacija je sicer raje zahajala v Arco ali Continental, in v mislih imam Kafko, kako se je izogibal telefonskim klicem svoji zaročenki Felice Bauer, ker mu je glas preko slušalke predstavljal prehud vdor v čustveno intimo in je raje pisal vsakodnevna pisma v Berlin ter ostajal ujet v Pragi.

Rainer Maria Rilke, rojen Pražan, je postavil dogajanje svoje zgodbe König Bohusch v Slavio in leta 1902 naj bi Apollinaire tam srkal absint ter se pripravljal na legendarne Alkohole (Alcools, 1913).

Kasneje je Slavio obiskoval nobelovec Jaroslav Seifert in pisatelj Ota Filip jo je ovekovečil v noveli »Kavarna Slavia«.

Po »žametni revoluciji« je bila začasno zaprta, a bojda je Havel interveniral in danes spet veselo obratuje ter privablja domačine in turiste za mizo, nad katero visi znamenita slika Pivec absinta Viktorja Olive (1901), na kateri zasanjanega pivca obdaja meglica zelene muze.

Nekaj vznesenega, zanesenega, erotičnega je bilo še nedavno v kavarnah, kjer smo sčasoma pregnali dim, postavili pravila, si nadeli maske in zasolili cene, da so umetniške in politične debate zamrle in ostajamo doma pred ekrani, ki nam prodajajo »krasni novi svet«.

Pišem za mizo v mestu, ki ga počasi zapuščam, čeprav je »ona« (kot je mesto »ženska«) za vedno v krvi in jo nosim, kamorkoli grem.

Vračal se bom na popotovanje po praških kavarnah in skušal izluščiti dogajanje nekoč in danes.

Žalostno le, da o Starbucksu nimaš kaj pisati.

Vsekakor je Slavia še danes vredna požirka kave ali »zelene muze« in Praga vabi, da stopimo »čez prag«.

O avtorju. Andraž Polič, rojen 1972 v Kranju; pesnik, glasbenik, skladatelj, igralec. Od leta 1992 je ustvaril glasbo za več kot deset gledaliških predstav doma in v tujini ter za nekatere filme. Leta 2002 je ustanovil elektro-akustično skupino Hamlet express, ki temelji na njegovih besedilih in avtorski glasbi »fusion chanson«. (zgoščenke: Moje … →

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Rad bi bil metulj«

    Ana Schnabl

    Kako hudiča se pa napiše uspešnica?

  • Srečni konci

    Iztok Ilc

    Kvir osebe si zaslužimo biti srečne, kjerkoli na svetu.

  • Še pomnite, tovariši, Ingardna?

    Sašo Puljarević

    Kaj pa, če je problem v meni, ker od romana pričakujem, da bo poezija?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.