O lastni zgodbi in drugih zgodbah

V času površinskosti se najbolje prodaja avtentičnost. To je doumel že prenekateri pisec: police knjigarn se šibijo od osebnih izpovedi, avtobiografij, knjig resničnih zgodb za samopomoč in avtofikcije. Ozaveščeni sodobni bralec v želji po širjenju obzorij med izpisi osebnih doživljanj izbira kot v supermarketu: posega po doživljajskih spisih, ki naj bi odstrli samosvojo, edinstveno izkušnjo avtoric in avtorjev, s tem pa osvetlili izkušnjo širše – a ne preširoke, da bi se ta oblikovala, je iz nje namreč vedno treba koga izločiti – skupnosti. 

Vsakdo v sebi nosi vsaj eno knjigo, je menda nekoč izjavil Christopher Hitchens in dodal, da je pri veliki večini bolje, če ta knjiga tam tudi ostane. A spričo enostavnosti objavljanja je danes že skoraj sramotno, če ta knjiga – ta zgodba – ostane nenapisana. Kar se je začelo z blogi in brezplačnimi e-brošurami, se danes nadaljuje s kampanjami na družbenih omrežjih in kratkimi videoposnetki, z neskončnim in nenehnim upovedovanjem sebe in svojega. Deliti svojo zgodbo se povečini smatra za pogumno, častno dejanje, ki naj pripomore k reprezentaciji in razbijanju molka. Prav je, da ne molčimo! Vsi hlepimo po glasovih, ki so bili do zdaj zapostavljeni ali preslišani, po doslej nekanoniziranih književnostih in narativih, ki naj razprejo naše ozko gledišče. A v izkrivljenem obratu, za kakršnega zna poskrbeti le pozni kapitalizem, resnično preslišane glasove znova uzurpirajo pozicije moči. Samooklicani guruji in novodobni povzpetniki, povprečni vplivneži in sleherniki s podjetniško žilico izpovedujejo lastne, marketinško zašpiljene in prepovečane, a bralstvu na kožo pisane zgodbe o zatiranju in prevladi, o vstajenju in uspehu. Vsakdo se čuti poklicanega, da daje nasvete, organizira webinarje ali prireja predavanja. Še več: na neki točki je vse-vidni, vse-učeči se sistem, ki smo ga ustvarili, doumel, da je najbolje prodajana pozicija današnjega časa pozicija žrtve, ki javno obtožuje svojega agresorja. Ozrite se okoli sebe, ozrite se na Twitter, Facebook ali Instagram: prepričana sem, da sledite vsaj enemu ali dvema slovenskima vplivnežema, ki simpatijo javnosti gradita na temu podoben način. Ste se kdaj vprašali, zakaj se skoraj vse izpovedi o nemoči in neenakosti končajo katarzično, s končno odrešitvijo avtorja in očitno ključnim finalnim aktom – pisanjem knjige? Se ne bi bilo morda bolj smiselno vprašati, zakaj knjige o svoji poti ne napiše nihče, ki mu ›ni uspelo‹? Takšne zgodbe vseeno obstajajo, a so preslišane prav zato, ker niso skladne s prevladujočo ideologijo. Kljub širjenju kolektivne zavesti, osvetljevanju mrtvih kotov družbe in opozarjanju na neenakosti nam navdihujoča pričevanja o premagovanju osebnih demonov predajajo en in isti prežvečeni narativ: tistega o boju posameznika, ki se je zaradi lastnih izjemnih sposobnosti zmožen dvigniti nad preostale in zaživeti neko normie življenje. Tistega o junaku, ki se skozi zaplete in prepreke spopade s svetom in samim sabo, končno pa izide kot zmagovalec. Obračam se k Olgi Tokarczuk, ki je bila v svojem nobelovskem predavanju zmožna vso reč povzeti bolj pronicljivo in manj pristransko od mene: »Sklenili smo, da je ta vrsta individualiziranega zornega kota, glas iz ›jaza‹, najbolj naravna, človeška, poštena, četudi se odpoveduje širši perspektivi. […] Vendar to pogosto pomeni tudi, da gradiš opozicijo: ›jaz‹ in ›svet‹, ta pozicija pa pogosto odtujuje.«

Trendu sledi tudi leposlovje: dela sama niso dovolj, literature ne beremo same zase, temveč vedno vzporedno z intervjuji z avtorji, njihovimi življenjepisi, kolumnami, eseji ter podnapisi k fotografijam na družbenih omrežjih. Stališča avtoric in avtorjev preverimo v njihovih neleposlovnih delih, da bi se prepričali, ali bodo v leposlovju govorili avtentično, v skladu z lastno izkušnjo, če pa nam njihovo stališče (ali njihova izkušnja) ne ustreza, če se nam zdijo sporni, jih ne beremo ali celo bojkotiramo. Zato je gradnja persone avtorja enako ali še bolj pomembna od pisanja samega. Med objavami na osebnih profilih pišočih znancev sem nedavno opazila porast nekakšnih teaserjev, odlomkov prihajajočih besedil s hashtagom #pišem, in priznam, priznam, mea culpa, v želji po uveljavljanju na domači literarni sceni in boljši branosti mojega prvenca me je prenekaterikrat zamikalo, da bi ga uporabila tudi sama. Da bi postala resnična, avtentična pisateljica, s tem pa upravičila pozornost bralcev, ki niso povsem gotovi, ali za knjižnim naslovom stoji predana umetnica ali kakšna običajna amaterka, se namreč zdi, da bi morala pisanje napraviti za ključen del svoje identitete, za »resnico, ki jo živim«, za svojo »zgodbo«. Predstavljati bi se morala s pozdravljeni, sem Ajda in sem pisateljica. 

Pisateljica: pa že. A pišem menda lahko le o točno določenih rečeh in na točno določen način. Pišem lahko le o izkušnji ženske v zgodnjih tridesetih iz srednjeevropskega prostora, ki pripada istemu razredu kot jaz, govori isti jezik in se srečuje s podobnimi težavami. Karkoli drugega namreč ne bo sprejeto kot avtentično. Opcijo, da bi lahko nekdo tuje veselje, trpljenje, tuje zagate in uspehe opazil, ponotranjil ter popisal verodostojno in s spoštovanjem, s sočutjem (so-čutjem), smo namreč povsem ovrgli. Nezamisljivo je, da bi govorila v imenu nečesa, kar nisem, nekoga, čigar izkušnje ne poznam osebno. Po objavi moje zelo kratke zgodbe o odraščanju deklice iz Gvatemale, ki dela na kavni plantaži, je nekaj znancev (in neznancev) izrazilo zaskrbljenost nad tem, da je zgodba kolonialistična in da stereotipizira prebivalce Gvatemale, ki je, mimogrede, zares nisem nikdar obiskala. Menim, da ni tako, menim, da ne gre za posploševanje; a končno razsodbo prepuščam svetu.

Težava je v tem, da smo literaturi – s tem mislim fikciji – popolnoma odvzeli kredibilnost oziroma zmožnost, da bi nam o svetu povedala kaj resničnega. Najbolje živi in se prodaja, kadar je od sedanje stvarnosti karseda oddaljena, torej kadar se udejanji skozi fantazijo ali globoki žanr, ali pa takrat, kadar sama priznava zakoreninjenost v dejstvih, torej skozi avtofikcijo. Fikcija je zvedena na način krajšanja časa, na entertainment, po življenjske modrosti pa se obračamo k neleposlovju, ki naj bi temeljilo na preverljivih dejstvih. Na misel mi prihaja razločevanje režiserja dokumentarcev Wernerja Hezoga med nečim, kar on imenuje »računovodska resnica«, resnica suhoparnih dejstev, ter t. i. »ekstatično resnico«, ki dejstvom ni zvesta, a izpričuje podeseterjeno, večplastno umevanje sveta. Ekstatičnost Herzog jemlje od Sergeja Eisensteina, velikega filmskega teoretika in režiserja, čigar delo Montaža Ekstaza sem prav tako listala pred kratkim. Eisenstein razvije teorijo montaže, razstavljanja, eksplozije filmskega jezika, ki naj privede do tega, da se gledalec izmesti »iz sebe« in privzame neko drugo, širšo, relacijsko točko gledanja. Ekstatična resnica nas spodbuja, da stopimo iz sebe, da smo iz sebe, da se povzpnemo nad subjektivnost in začutimo tisto, kar nas povezuje. 

V želji po avtentičnosti, iskreni izkušnji in preseganju neenakosti posegamo po neleposlovju, ki sebe-pripovedovalca enači z avtorjem, ki sebe zvaja na prvoosebno ednino, na edino mogočo izkušnjo, s tem pa poglablja jarek med sebe in svetom. Fikcija pa sebe razteguje in širi, povezne sebe čez mnogotera obličja vsakogar izmed nas, čez nasprotujoča si stališča, čez bližje in daljne, čez druge vrste in neživi svet, čez ves planet, čez vse, kar je, in vse, kar bi lahko obstajalo. Fikcija draži domišljijo in nas usposablja za empatijo. Fikcija nas pretrese, izzove in spravi iz sebe, da postanemo malce prismuknjeni, da postanemo zmožni zares zapopasti tujo izkušnjo kot našo lastno. Zavračam privzemanje singularne identitete, nadevanje oznak in kategorij, prvoosebno pripovedovalko, ki me pogosto nosi štuporamo skozi besedila, pa vedno jemljem kot spremenljivo bitje, čuvarko številnih identitet. Nisem niti prepričana o vstopanju v kategorijo pisateljice. Če že, pa bi bila rada kot pisateljica čim bolj prismuknjena, čim bolj iz sebe.