LUD Literatura

O strešnikih in nespokoju

kolumna

Ajda Bračič

V nahrbtniku imam Pessoo, Knjigo nespokoja v angleščini, nesem jo nazaj k izviru – v Lizbono. Kadar človek potuje z omejeno prtljago, pri kateri šteje vsak gram, je treba popotno čtivo izbrati nadvse previdno in vnaprej predvideti, kateri glas bi bil na potovanju lahko najprimernejši sopotnik. Knjiga nespokoja se – kljub svojemu obsegu, ki preizkuša zmožnosti mojega natrpanega nahrbtnika – zdi za to priložnost ravno pravšnja, v Lizboni je nastala in tam sem jo ob svojem prvem obisku pred slabim desetletjem tudi kupila. Zdaj se vračam, sem na misiji, v okviru zanimivega projekta pripravljam nekakšen arhitekturni potopis in zato se od Ljubljane do Lizbone peljem z vlakom. Vmes berem Pessoo, berem 451. fragment iz knjige, ki govori o potovanju: »Potovati? Le obstajati je treba, da bi potoval. Iz dneva v dan grem kot s postaje na postajo v vlaku svojega telesa ali svoje usode, nagibam se nad ulice in trge, čez obraze ljudi in njihove kretnje, ki so vedno enake in vedno drugačne, kakor pokrajina.« 1

Na italijansko-francoski meji vlak ustavi policija in ga na hitro preišče. V Evropski uniji smo, meje med državami so odprte, a ne vedno in ne za vsakogar. Pokrajine, besede in arhitekturne tipologije se za to ne menijo: brez potnih listov mirno in neprekinjeno prehajajo sem in tja. Na sledi sem prav temu tisočletnemu sprehajanju, pronicanju in prelivanju. Ideja je naivna, pa kljub temu ali ravno zato: iščem nekakšno specifično univerzalnost, univerzalno specifičnost, sled povezanosti med ljudmi in svetom, med ljudmi in drugimi ljudmi, ampak brez posploševanja. Lahko da je ideja precej za lase privlečena, a se z njo rada tolažim in ji zato verjamem. 

Za preučevanje jezika in arhitekture so, tako sem prepričana, mnogo bolj kot nacionalne države relevantne regije. Vzemimo na primer Alpe: na njihovem skrajno zahodnem delu prepoznavam podobne vzorce poselitve, rabe materialov in arhitekturne detajle, ki so mi znani že iz slovenskih gora in predgorij več kot tisoč kilometrov in nekaj državnih meja stran. Južneje, z vlaka proti Montpellierju, opazujem značilne s korci krite strehe in v njih prepoznavam odsev celotnega Mediterana: obokani strešniki iz terakote ščitijo pred dežjem in pripeko od Aten do Izole. Rimljani so za prekrivanje streh uporabljali dve vrsti strešnikov: imbrekse in tegule. Imbreks spominja na današnje korce, tegula pa je povsem ravna. Obe značilni obliki sta nastopali na isti strehi, tesno položeni druga ob drugo. Izraz imbreks pa je tudi etimološka babica izraza imbrikacija, s katerim se malo ukvarjam na dolgi in prepoteni vožnji čez Katalonijo. Imbrikacija, pravi Google, je izraz, ki se največ uporablja na štirih področjih: v medicini, geologiji, arhitekturi in lingvistiki. Kakšna kombinacija, od nje me preplavi čisto veselje. V arhitekturi, jasno, se imbrikacija nanaša na že omenjene strešnike, ki jih je treba naložiti drugega čez drugega, da voda lepo odteka. V medicini izraz pomeni metodo zapiranja rane s prekrivanjem dveh delov tkiva, imbricirane geološke formacije pa so sestavljene iz kosov sedimentnih kamnin, naloženih drug čez drugega z rahlim zamikom (prav takšnih je med Barcelono in Madridom kar nekaj, ob progi razpirajo pogled v zemeljsko notranjost kot okamneli valovi, čez njihove vrhove se peni ruša). In zadnja raba, seveda, v jezikoslovju: tu je imbrikacija fenomen v številnih bantujskih jezikih, pri katerih se morfemi prepletajo. Ne vem, kaj točno to pomeni, nisem jezikoslovka, ampak v mojih mislih si besede podajajo roke in se polagajo druga čez drugo, z licem na lice, kot prijazni strešniki. 

Da bi prepoznali vrednost nečesa, moramo to zaznati kot posebno, razbrati značilnosti, ki to reč delajo drugačno od drugih. V sijajni knjigi Landmarks britanskega avtorja Roberta Macfarlana najdemo močno povezavo med jezikom in pokrajino, ki se izraža skozi ledinska imena in poimenovanja za posamezne fenomene znotraj krajine. Brez poznavanja mikroposebnosti smo te fenomene nezmožni opaziti, kaj šele da bi jim nadeli ime, brez poznavanja njihovih imen pa nam uhaja njihova prisotnost v fizičnem svetu. A kljub tej nujnosti opredelitev in prepoznavanja identitet naš svet ni svet jasnih meja in čistih kategorij. Vse skupaj je precej zamotano, ves čas drsi in teče in preplavlja na vse strani, se pretaka in nenehno spreminja. Zabrisanost in prekrivanje ustvarjata neskončna polja vmesnosti. Kjer pa zmaguje večna vmesnost, ni razloga za nobena središča in tudi za nobene hierarhije. Vse se prežema, je malce zamazano – in to mi je všeč.

Človek, ki se vozi z vlakom, opazuje bežečo pokrajino in vmes malo modruje, je seveda obsojen na to, da ostaja izven, da ostaja za steklom. Je večni prišlek in težko sodi o čemerkoli drugem kot o lastnem dojemanju vsega skupaj. »Če si predstavljam, že vidim. In kaj drugega počnem, kadar potujem? Le skrajna ubornost domišljije lahko upraviči nujnost potovanja za to, da bi kaj čutili. 

Če si predstavljam, to ustvarjam; če to ustvarim, obstaja; če obstaja, potem to vidim kot vsakršno drugo krajino. Zakaj torej potovati? V Madridu, Berlinu, Perziji, na Kitajskem, na severnem ali južnem polu, bi bil kje drugje kot v sebi, v svojem posebnem načinu čutenja?

Življenje je, kar iz njega napravimo. Potovanje je popotnik. Kar vidimo, ni to, kar vidimo, temveč to, kar smo.« Vse to pravi sijajni Pessoa, pravi osamljeni Bernardo Soares. Prav lahko torej, da sem si vse skupaj izmislila in da tale povezanost raste iz mojih oči, korenini v moji subjektivnosti. Pa vseeno: ko pridem v Lizbono, je topel večer, lahko sedem na nabrežje reke Tajo in opazujem mimoidoče. Njihovi obrazi in kretnje so vedno drugačni, pa vedno enaki, kot pokrajina, jaz pa tudi le en čisto majhen strešnik v veliki kritini, ki se s svojim licem prijazno prislanja k vsem drugim. Že res, da nas opredeljuje tale naša individualnost, ampak lepo je vedeti, da si to izkušnjo vsi delimo.

 

 

1 Vsi v besedilu uporabljeni prevodi citatov iz angleščine so moji.

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

 

JAK RS

 

O avtorju. Ajda Bračič, rojena zgodaj zjutraj na veliki šmaren. Oscilira med publicistiko, arhitekturo, pisanjem, iskanjem kovancev v kavču in gospodinjskimi opravili. Leta 2022 je pri Literaturi izšel njen kratkoprozni prvenec Leteči ljudje, ki je bil nominiran za najboljši literarni prvenec in nagrado novo mesto ter nagrajen s kritiškim sitom.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Rad bi bil metulj«

    Ana Schnabl

    Kako hudiča se pa napiše uspešnica?

  • Srečni konci

    Iztok Ilc

    Kvir osebe si zaslužimo biti srečne, kjerkoli na svetu.

  • Še pomnite, tovariši, Ingardna?

    Sašo Puljarević

    Kaj pa, če je problem v meni, ker od romana pričakujem, da bo poezija?

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.