Vsak Slovenec, starejši od tridesetih let, lahko vidi to hišo, to pohištvo, te ploščice, te preproge, lahko vonja ta vonj in skorajda začuti hrapavost sten na konicah prstov.

Svojemu prirojenemu nagnjenju k samotarstvu in samoizločanju se imam zahvaliti, da sem se o pisanju dolgo časa pogovarjala le zelo redko in z zelo redkimi.

Izmišljije sem bral v času, ko so bile moderne, ko so izšle. Bolj ali manj sem se z njimi mučil.

Me pa vseeno zanima: imamo danes več žanrskih knjig kot pred desetimi leti? Je kriminalka v zatonu? Kaj se dogaja s fantazijskim romanom?

Danes največkrat uživam v inteligentnem rokovanju s knjižno predlogo, ki scenarista in režiserja zgolj navdihne za obravnavo določene teme.

Slovenska dramatika premore vedno več raznolikih in kakovostnih glasov. Nominiranci in nagrajenci na natečajih so vedno manj predvidljivi, veliko jih je mladih ali relativno mladih. Za začetek bi bilo torej dobro, da definiram pojem »mlada slovenska dramatika« ali pa vsaj »mlada«, saj ta definicija ni vedno poenotena in potem v marsikateri antologiji beremo besedila mladih, skoraj štirideset let starih avtorjev.

Življenje je, kar iz njega napravimo. Potovanje je popotnik. Kar vidimo, ni to, kar vidimo, temveč to, kar smo.« Vse to pravi sijajni Pessoa, pravi osamljeni Bernardo Soares. Prav lahko torej, da sem si vse skupaj izmislila in da tale povezanost raste iz mojih oči, korenini v moji subjektivnosti. Pa vseeno: ko pridem v Lizbono, je topel večer, lahko sedem na nabrežje reke Tajo in opazujem mimoidoče.

Pisanje o dogajanju na internetu je lahko precej dezorientirajoče početje. Internet je ogromen kraj. Tudi YouTube je ogromen kraj, ki se poleg tega še neustavljivo veča – uporabniki_ce nanj vsako minuto naložijo za dobrih 20 ur novih vsebin.

Ob vsej histeriji v zvezi z umetno inteligenco, s katero so zadnje čase prepojeni mediji, je bilo – ob opozorilih na zelo verjetne manipulacije – govora skoraj izključno samo o tem, kako bo UI »izboljšala naša življenja«; zmožna bo napisati perfektne seminarske naloge, magisterije, morda celo doktorate, da o romanih, dramskih besedilih in scenarijih ne izgubljamo besed.

Vsi smo lahko samo veseli, da sploh kdo napiše literarno kritiko, da jo kdo plača, morda celo kupi, in da jo kdo prebere. Vsi skupaj smo kritična manjšina, kot se reče. Ne ker smo kritični, ampak ker nas je kritično malo. Vseeno pa vsi ti alibiji pač ne ubranijo inkriminirane založniške oziroma uredniške prakse.