Bohemske kavarne II

Nadaljujem s popotovanjem po starodavnih in novodobnih praških kavarnah, s potovanjem »na konec noči«, če parafraziram Celina in se s tem vsebinsko navežem prav na »prvo republiko«, na obdobje med vojnama, ko je Praga živela kot mesto evropske avantgarde in je pod taktirko političnega filozofa T. Masaryka doživljala narodno-kulturni preporod.

Kot že v prvi kolumni se bom gibal med žlahtnimi »bohemi« – temi uporniki proti malomeščanstvu, proti pritlehnemu nacionalizmu in ozkosrčnemu profiterstvu kapitalističnega stroja, ki nas tudi danes vse bolj ukaluplja in podreja sistemu v službi globalnega kapitala.

Ampak to so splošne resnice, ki kot mrhovinarji krožijo okoli nedotaknjenega bistva ustvarjalnosti, tistega izvornega erosa, iz katerega so črpala druženja kavarniškega esprita.

Omenjal sem že Slavio kot ključno kavarno češkega kulturnega preporoda, in nedaleč od nje, na isti ulici, pred prvo svetovno vojno imenovani Ferdinandova, kasneje Narodna ulica, so leta 1902 odprli elegantni Louvre. Kavarna, pozicionirana v prvem nadstropju, z obveznim biljardnim salonom in izbrano kulinarično ponudbo, je kmalu postala zbirališče velikih imen praške literarne scene: poleg Kafke, ki je imel tu stalno mizo, so v kavarno zahajali Max Brod, Felix Weltsch, Otto Pick, Franz Werfel, František Langer … kmalu po odprtju so se začeli v njej shajati člani nemškega filozofskega kroga in pretresati ideje tedaj aktualnega Franza Brentana.

Razen v kavarnah se je praška intelektualna elita shajala tudi v salonu Berte Fantove v hiši »Belega samoroga«, kjer se je pojavljal tudi Albert Einstein, ki je ob Brodovi klavirski spremljavi igral Mozartove sonate na violino.

Vzdušje! Vzdušje časa je vrelo: dogajajo se preobrati, naključne ideje se iskrijo in spajajo v nemogoče sisteme in možne privide, pišejo se zgodbe, zgodbice in fatalni romani, piše se velika zgodba umetnostne zgodovine, verjame se v napredek, manifestirajo se avantgarde … to je ta turbulenca fin de siècla, ki je prevzela celotno 20. stoletje, ko se je ob koncu milenija končala tudi »zgodovina« in se je enotna »velika zgodba« izpela v razpršene reportaže avtopoetik, da izgleda pogled na svet kot barvni kalejdoskop, kjer se izgublja pozornost.

Čeprav danes živimo ob »koncu časov«, smo še zmeraj lahko odprti naključju, temu »iracionalnemu« pripetljaju, ki nas osvobaja od monolita diktature enega (kapitala). Kot inspiracijo naj omenim aktualno knjigo Aleša Mendiževca Naključje in jaz.

Je moj prihod v Prago posledica usodne ljubezni, ko se naključje za nazaj vzpostavi kot »zvezdna usojenost«, ali pa sem v »tukaj in zdaj«, neprestano v igri in odprt za naključje, kot sem bil tiste dni, ko sem vandral po praški četrti Vršovice in vstopil v kavarno, ki je bila »začetek lepega prijateljstva«?

Intimna in od vrveža odmaknjena knjigarna kavarna je bila v mojih praških začetkih prav Shakespeare a synove na Krymski ulici, ki je po pariškem vzoru prodajala angleško literaturo. Ekipa je bila generacijsko mojih let, tako da smo redno igrali mali nogomet in zvečer debatirali dolgo v noč. Takrat se je v lokalih še kadilo in temu primerna je bila tudi strast druženja. Ne ugovarjam škodljivosti tobačnega dima, a ne morem si kaj, da ne bi opazil, da je ideologija »zdravja« sterilizirala primarno uporništvo družbenega večglasja v živih maternicah mesta in da je tehnološka kontrola zadušila kreativnost druženja.

Kot zanimivost naj povem, da je že veliki nadrealistični filmski anarhist Luis Buñuel izjavil, da »glasba v kavarnah ubija pogovor«, in ob današnji zvočni onesnaženosti se lahko le zamislimo.

Čari Prage so tudi danes literarne kavarne: večkrat sem s svojim glasbenim duetom Du-Chanson nastopil v »Salmovski literarni kavarni«, kjer sva v intimni kleti kavarne s pianistko Petro Bilkovo igrala avtorske šansone uglasbenih čeških pesnikov. Prevzel me je predvsem praški bitnik Vaclav Hrabĕ (1940–1965), ki sem mu posvetil tudi nekaj prevodov, in upam, da se ga nekoč lotim v celoti (Blues za jednu blaznivu holku).

Vitězslav Nezval, K. Kryl, J. Keiner in še kdo so me navdihnili za uglasbitev, ki sem jo odpel s svojim nepreseženim akcentom, saj je češčina kljub podobnosti še kako zahtevna.

Svojo slavo ima tudi stoletna literarna kavarna Montmartre v starem mestu, kjer sem poslušal enega zadnjih nastopov Daneta Zajca (2004), ki je s svojim glasom hipnotiziral poslušalstvo, da je kot uročeno sledilo pesmim.

Nad Montmartrom je bila dolga leta knjižnica Vaclava Havla, ki še danes (na drugi lokaciji) gosti dolgoletni mednarodni pesniški festival Stranou pod vodstvom pesnice Lenke Kuhar Daňhelove in Petra Kuharja.

Še bi lahko našteval kavarne, kjer živi »živi duh literature«, a vendar so v globalni poplavi popularnih trendov, ki prodajajo drago »hipstersko« kavo, prostori živega mišljenja vse bolj skrčeni in dostopni le izbranim »psihonavtom«. A tudi v tem je labirintski čar mesta.

Naključje omenjam kot tisto sinhroniciteto duha, ki se je najbolj uresničevala prav v maternični placenti kavarniškega druženja, ko so debate porajale podlago za živo prakso vsakodnevnega upora.

Saj umetnost je pravzaprav upor proti inerciji realnega, ki vdira v resničnost kot »memento mori« in je zato napor imaginacije, da preseže mrtvo stanje duha.

V zadnjem desetletju sem obredel kar nekaj praških kavarn in seveda te znamenite obiskal bolj iz radovednosti, saj so tarča turistov in je nekdanjega umetniškega esprita le še v zgodovinskem spominu kakšne biografije.

Kafkov Proces nam zrcali to blazno perverzno kolesje sistema, ki nas požira. Zato duša potrebuje prostor, prostor izrekanja, prostor erotike jezika, prostor svobodne misli.

A tudi danes se lahko usedeš za mizo v Louvru in bereš Kafko ali pa napišeš svojo verzijo spominov, ker beseda je varuh spomina in ključ za dejanja prihodnosti.

P. S.:

Mogoče tega hvalospeva kavarnam ne bi niti pisal, če ne bi sam v svojih mladih letih, v (analognih) osemdesetih, doživel utripa ljubljanske kavarne Union, kjer so se rojevale »nore ideje in usodne ljubezni«.